Jedro

Razlikovanje med položaji strank, ki se s pogodbo dogovorita o bodoči denarni renti, in položaji strank o pravicah in obveznostih, o katerih v zvezi s plačevanjem bodoče rente odloči sodišče, ima stvaren in razumen razlog. Sodišče je državni organ, katerega funkcija je ravno razreševanje sporov o razmerjih med strankami, ki sodijo v njegovo stvarno pristojnost. Upoštevanje vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na prisojo rente, je zato inherentno skrbnosti opravljanja njegove funkcije. Za stranke pa navedeno ne velja. Te delujejo v okviru svoje svobodne pogodbene volje. Zato je zanje posebej predpisano, da morajo pri prevzemanju in izpolnjevanju obveznosti delovati z dolžno skrbnostjo. Takšno splošno obligacijsko načelo je v določbi 133. člena ZOR zgolj konkretizirano na način, da jasno odkazuje, v čem se takšna skrbnost pri dogovarjanju izkazuje.

Nepričakovanost oziroma nepredvidljivost sta relevantna za presojo zahtevka za razvezo pogodbe. Ta elementa sta vključena v dispozicijo 2. odstavka 133. člena ZOR in predstavljata negativni predpostavki za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Kot takšni ne sodita v trditveno breme tožnice, temveč trditveno breme nasprotne stranke, ki ugovarja pričakovanost oziroma neizrednost spremenjenih okoliščin. Ravno iz pojasnila Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 588/2008 je namreč razvidno, da sta stranki poravnave ob njeni sklenitvi dolžni upoštevati posledice, ki jih je v trenutku sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Navedeno pa s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pomeni, da dogovorjenega pogodbenega statuta ne moreta spremeniti, če bi po običajnem, normalnem teku stvari takšne posledice mogli pričakovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo (poravnavo), ki sta jo pravdni stranki sklenili 29. 12. 2010 in odločilo, da tožnica od 29. 12. 2010 ni več dolžna plačevati toženki rente po tej pogodbi (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.656,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženka. Izrecno graja kršitev 3., 7. in 212. člena ZPP ter kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče pri odločanju o zahtevku v pretežni meri oprlo le na spoštovanje interesa tožnice, da se poravnava razveže, in ne toženke, da se poravnava spoštuje in izvaja. Zanemarilo je tudi načelo normalnega tveganja pri tovrstnih pogodbah. Meni, da to še posebej velja v obravnavanem primeru, v katerem je bila sklenjena poravnava v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ), (2) ki ni vezana na dejansko vrednost, temveč predstavlja določen kompromis in upošteva interese obeh strank. Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na določbo 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), (3) saj tožnica v obravnavani zadevi ni zahtevala spremembe pogodbe, temveč njeno razvezo. Pravno podlago za odločanje v konkretnem primeru predstavlja določba 133. člena ZOR. Kriteriji za razvezo poravnave so namreč bistveno strožji kot kriteriji za spremembo dvostranske pogodbe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijana sodba tudi nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in je posledično ni moč preizkusiti, ker sodišče ni ugotavljalo vseh okoliščin, ki so bile pomembne za obe stranki v času sklenitve poravnave in ki so bile dejansko predvidljive in posledično pričakovane. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati tudi interes toženke, da ne dobiva rente zgolj dokler to ustreza tožnici, temveč časovno neomejeno, tj. na način, kot je bil dogovorjen. Opozarja, da čebelarjenje (ki je toženkin edini vir zaslužka) niti v času sklenitve niti sedaj ni časovno neomejeno, kar je za sodišče nesporno. Ne daje tudi podlage za pravico do pokojnine, ki bi toženki morebiti nadomestila ali vsaj zmanjšala izgubo na zaslužku, ki ji je nastala in ji še nastaja v posledici obravnavanega škodnega dogodka, kot je to smiselno, vendar nepravilno, ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, ko je položaj tožnice enačilo s položajem delavca, ki je odšel v pokoj in prejema pokojnino oziroma celo s „hipotetično upokojitvijo“. Poudarja, da se je tožnica ob sklepanju poravnave nedvomno zavedala, da je staranje proces, ki ga ni mogoče ustaviti, da vedno pomeni tudi slabšo delovno sposobnost in da je povezano z določenimi dodatnimi boleznimi, ki vplivajo na delovno sposobnost. Navedeno je tudi sicer splošno znano dejstvo in zato za tožnico ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi je ob sklenitvi poravnave ne mogla in ne bi bila dolžna upoštevati. Bolezen toženke v starosti, ki ni neposredna posledica poškodb v prometni nezgodi, ni nepričakovana okoliščina in ne presega okvirov in standardov normalnega tveganja, ki bi jih morala toženka upoštevati pri sklepanju pogodb. V nadaljevanju graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da nikdar ni trdila, da se je zaradi prometne nezgode v celoti odpovedala opravljanju dejavnosti profesionalnega čebelarstva. Že v toženkinem opisu dela s čebelami, ki ga je sodišče prve stopnje le delno povzelo in je bil podlaga za sklenitev sodne poravnave, je toženka izrecno poudarila, da je čebelarstvo njen edini zaslužek in da pri svojih letih ne misli iskati drugega dela, da pa ji sedaj pri delu pomagajo mož, otroci in drugi delavci. Ravno večji zaslužek toženke iz naslova čebelarstva je tista spremenjena okoliščina, na katero se sklicuje tožnica. Ob pravilni oceni dejanskih okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da se okoliščine od časa sklenitve poravnave niso spremenile. Poudarja, da je višino škode, ki ji nastaja, utemeljila ob upoštevanju neto vrednosti urne postavke za delo delavca, ker je za letno oskrbo 90 panjev potrebno delo dveh delavcev in skupno 1700 ur, njena izguba pa je izkazana z delom enega delavca v trajanju povprečno 850 delovnih ur. Zato je uveljavljala odškodnino v višini 400,00 SIT oziroma 27.830,00 SIT mesečno, kar je razvidno iz dopisa pooblaščenke z dne 12. 5. 1994, kar je tri mesece pred sklenitvijo poravnave. Na podlagi tako postavljenega rentnega zahtevka je bila sklenjena tudi poravnava, da je dolžna toženka plačevati tožnici mesečni znesek v višini 20.000,00 SIT, torej nižji znesek, kot je bila s stani toženke ocenjena vrednost dela enega delavca v dejavnosti čebelarstva. Da je bila ob sklepanju izvensodne poravnave metodologija izračuna toženkine izgube na zaslužku vrednost fizičnega dela toženke sáme in ne izguba celotnega dohodka z opravljanjem dejavnosti čebelarjenja, pa je nenazadnje potrdila tudi tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2013. Razvidno je iz dejstva, da bi bila sicer izguba zaradi izgube celotnega dohodka petkrat višja, kot je bila dogovorjena renta, kar izhaja iz mnenja izvedenca čebelarske stroke J. P., ki je bilo ravno tako podlaga za odločanje o toženkinem zahtevku. Meni, da bi bilo mogoče govoriti o spremenjenih okoliščinah le v primeru, če bi bilo zdravstveno stanje toženke na dan 29. 12. 2010 takšno, da bi toženka sedaj lahko sama opravljala delo, ki ga ob trenutku sklenitve poravnave ni mogla. Sodišče prve stopnje je nasprotno ugotovilo, da je bila toženka na ta dan dejansko nesposobna za delo predvsem zaradi posledic prometne nezgode. Meni, da so razlogi sodišča prve stopnje tudi protislovni. Po eni strani namreč ugotavlja, da toženka ni bila sposobna opravljati vseh neprofesionalnih del čebelarjenja že ob sklenitvi poravnave. To pa posledično pomeni, da ni mogla postati nesposobna za opravljanje vseh del čebelarjenja šele na dan 29. 12. 2010. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v obravnavni zadevi zahteva razvezo pogodbe o izvensodni poravnavi, s katero se je zavezala, da bo toženki plačevala vseživljenjsko mesečno rento zaradi izgube na zaslužku, ki jo trpi zaradi poškodbe, utrpljene v prometni nezgodi, za katero odgovarja zavarovanka tožnice. Ob sklenitvi sodne poravnave sta namreč stranki potrditvah tožnice upoštevali, da toženka zaradi poškodb, utrpljenih v takšni nezgodi, ne bo mogla več opravljati nobenih čebelarskih del, ki ji predstavljajo vir zaslužka in ki ji ne dajejo podlage za pridobitev pokojnine. Tožnica je zatrjevala, da so se okoliščine od sklenitve poravnave bistveno spremenile, ker 1.) ima toženka dodatne zdravstvene težave, ki so takšne narave in intenzitete, da pod predpostavko, da škodnega dogodka ne bi bilo in toženka posledic le-tega ne bi trpela, samostojno in neodvisno od škodnega dogodka predstavljajo razlog za toženkino nesposobnost za opravljanje profesionalnega čebelarjenja, ter 2.) je toženkin dohodek tako povečan, da ji očitno ne nastaja več škoda.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi prve zatrjevane okoliščine. Pri tem je štelo, da je vprašanje, ali je bila tožnica dolžna pričakovati takšno spremembo, pravno nepomembno. Četudi je to dejstvo pravno relevantno po določbi 133. člena ZOR (ki ureja razvezo pogodbe zaradi bistveno spremenjenih okoliščin), je ocenilo, da je treba tudi za zahtevke, kakršen je obravnavani (ko se zahteva razveza pogodbe o denarni renti), uporabiti določbo 196. člena ZOR, ki ureja spremembo (povečanje, zmanjšanje ali ukinitev) prisojene odškodnine (torej s sodno odločbo določene odškodnine). Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem ne strinja.

7. Razlikovanje med položaji strank, ki se s pogodbo dogovorita o bodoči denarni renti, in položaji strank o pravicah in obveznostih, o katerih v zvezi s plačevanjem bodoče rente odloči sodišče, ima stvaren in razumen razlog. Sodišče je državni organ, katerega funkcija je ravno razreševanje sporov o razmerjih med strankami, ki sodijo v njegovo stvarno pristojnost. Upoštevanje vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na prisojo rente, je zato inherentno skrbnosti opravljanja njegove funkcije. Za stranke pa navedeno ne velja. Te delujejo v okviru svoje svobodne pogodbene volje. Zato je zanje posebej predpisano, da morajo pri prevzemanju in izpolnjevanju obveznosti delovati z dolžno skrbnostjo. Takšno splošno obligacijsko načelo je v določbi 133. člena ZOR zgolj konkretizirano na način, da jasno odkazuje, v čem se takšna skrbnost pri dogovarjanju izkazuje.

8. Pri tem je utemeljevanje neuporabe takšne zakonske določbe sklicujoč se na razloge odločitve v zadevi II Ips 588/2008 z dne 10. 3. 2011 nepravilno. V navedeni zadevi je bilo obravnavano vprašanje možnosti neposrednega zahtevka za spremembo pogodbe, četudi določba 133. člena ZOR omogoča zgolj razvezo, spremembo pa zgolj, če jo za ohranitev pogodbenega razmerja predlaga nasprotna stranka. Vrhovno sodišče je pri tem izhajalo iz specifične situacije, v kateri vprašanje (ne)pričakovanosti okoliščin, ki so povzročile potrebo po spremembi, ni bilo sporno. V primeru II Ips 588/2008, na katerega se ravno tako sklicuje sodišče prve stopnje, pa je pojasnjeno, da je sodna praksa enotna glede vprašanja, kaj zajema predmet poravnave o povračilu škode zaradi izgube preživljanja. S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe (primerjaj 196. člen ZOR). Navedlo je tudi, da je bistveni pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka za spremembo dogovorjene rente, da trditveno gradivo tožeče stranke vsebuje navedbe o okoliščinah, pomembnih za določitev rente, ki so obstajale v času sklenitve izvensodne poravnave; in o dejstvih, ki kažejo na to, da so se okoliščine po sklenitvi izvensodne poravnave pomembneje spremenile.

9. To pa ne pomeni, da nepričakovanost oziroma nepredvidljivost nista relevantna za presojo zahtevka za razvezo pogodbe. Ta elementa sta vključena v dispozicijo drugega odstavka 133. člena ZOR in predstavljata negativni predpostavki za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Kot takšni ne sodita v trditveno breme tožnice, temveč trditveno breme nasprotne stranke, ki ugovarja pričakovanost oziroma neizrednost spremenjenih okoliščin. Ravno iz pojasnila vrhovnega sodišča v omenjeni zadevi je namreč razvidno, da sta stranki poravnave ob njeni sklenitvi dolžni upoštevati posledice, ki jih je v trenutku sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Navedeno pa s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju pomeni, da dogovorjenega pogodbenega statuta ne moreta spremeniti, če bi po običajnem, normalnem teku stvari takšne posledice mogli pričakovati.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni izčrpalo trditvene podlage, s katero sta stranki utemeljevali (ne)pričakovanost dodatnih zdravstvenih težav, zaradi katerih toženka tudi ob odsotnosti posledic prometne nezgode ne bi mogla več opravljati čebelarske dejavnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Postopka namreč ne more dopolniti sámo, saj bi sicer, glede na obsežnost in pomembnost neugotovljenega dejstvenega substrata, strankam odvzelo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). V nadaljevanju postopka se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do vprašanja, ki ga je v tem postopku štelo za nebistvenega, tj. na kakšen način sta pravdni stranki dogovorili toženkino izgubo zaslužka oziroma katere okoliščine so pogojevale dogovor o višini denarne rente. Od takšnih dejstev je namreč odvisno vprašanje, ali je morebiti utemeljen drugi razlog, ki ga je tožnica navajala kot razlog za razvezo pogodbe, tj. da toženka pridobiva iz naslova čebelarjenja bistveno večje dohodke, kot jih je v času sklenitve poravnave, zaradi česar ji škoda zaradi izgube zaslužka ne nastaja več.

11. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. Glede na razveljavitev slednje pa je sodišče druge stopnje odločitev o stroških v postopku s pritožbo pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (3) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl.