Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja s tem, ko je tožniku kljub njegovi starosti odredila težko fizično delo v kamnolomu, pod vročim soncem, v prahu in brez pitne vode. Glede na določbo šestega odstavka 6. člena ZDR, mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je torej na delavcu, ki mora zatrjevati, da je bil neenako obravnavan in razlog za neenako obravnavo (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016). Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi v delu, ki se nanaša na premalo izplačane plače za obdobje od 19. 11. 2009 do 13. 5. 2011 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.380,00 EUR (II. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.079,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na trditve, da ga je tožena stranka kljub njegovi starosti razporedila na težko fizično delo v kamnolom, iz česar smiselno izhaja, da je zatrjeval, da je bil starejši od drugih delavcev, pa je bil razporejen na delo v takšnih razmerah, in da je bilo takšno ravnanje diskriminatorno. Meni, da bi tožena stranka glede na obrnjeno dokazno breme morala dokazati, da ni kršila prepovedi diskriminacije. Po njegovem mnenju ne zadostuje navedba, da je bil rojen leta 1961 in da zato ni upravičen do posebnega varstva. Navaja, da tožena stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi dokazovala, da ni bil starejši od drugih delavcev. Izpodbijani sodbi očita, da v obrazložitvi nima razlogov o diskriminaciji na podlagi starosti, zato zatrjuje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede plastenk vode, ki naj bi jih imeli delavci na voljo. Tožena stranka po njegovem mnenju ni direktno prerekala tožbene trditve, da delavci niso imeli vode, temveč je navedla le, da v takšnih neugodnih vremenskih razmerah vedno pazi na to, da imajo delavci na razpolago dovolj pitne vode. Dalje nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič, ki so izpovedale, da je voda bila na voljo. Meni, da A.A. tega ni mogel potrditi, saj iz sodbe ne izhaja, da bi bil kdaj na tem delovišču, priči B.B. in C.C. pa nista nepristranski. Sodišču prve stopnje še očita, da ni pravilno povzelo izpovedi priče D.D., ki je v svoji izpovedi le dopuščal možnost, da ima vodja kje shranjeno vodo v steklenicah zase, ne pa da so bile steklenice z vodo na razpolago delavcem. Trdi, da dejstvo, da si delavec prinese s seboj na delovno mesto vodo v steklenici na lastne stroške, ne pomeni, da delodajalec na delovnem mestu zagotavlja vodo. V zvezi z izpovedjo priče E.E. pa zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ni ocenilo, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem priče F.F., je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, kršilo načelo kontradiktornosti oziroma pravico do izjave kot neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Trdi, da sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem in z navajanjem sodnih odločb zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi dalje navaja, da so bili delavci na konkretnem delovišču izolirani od preostalih delavcev, po navodilu nadrejenega namreč z drugimi delavci niso smeli govoriti, nadrejeni pa jih ni nikoli obiskal. Sklicuje se na izpoved E.E. in navaja, da so bile v kontejnerju morda res kakšna steklenice vode, vendar zaradi odsotnosti komuniciranja zanje delavci na tem delovišču bodisi niso vedeli, bodisi so napačno sklepali, da so steklenice za nadrejene, težavo pa so reševali tako, da so s seboj nosili svojo vodo. Meni, da bi tožena stranka morala dokazati, da je vodo zagotovila (in s tem preprečila trpinčenje na delovnem mestu), katero vodo je zagotovila in kako so delavci dostopali do nje. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni zaslišalo priče F.F. v zvezi s trditvami tožnika o diskriminaciji na podlagi njegove narodnosti. Navaja, da so bili delavci na tem delovnem mestu nenehno pod video nadzorom, da niso smeli komunicirati z drugimi in da je šlo za delovne razmere kot na Golem otoku ter se pri tem sklicuje na izpoved priče E.E.. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je zbadanje sodelavcev, da nekdo dela na Golem otoku in pri tem res dela na vročini, v prahu, sredi kamionov in brez vode, le neprimerna opazka. Navaja podatke o tem, kaj je bil in kaj pomeni Goli otok. Trdi, da je bil tožnik izpostavljen tudi nadlegovanju oziroma mobingu na delovnem mestu s strani sodelavcev, saj so ga žalili na način, da so ga enačili z zapornikom na Golem otoku. Trdi, da tožena stranka tega niti ni prerekala, sodišče pa dokaznega postopka v zvezi s tem ni izpeljalo, zaradi česar ni bilo ugotovljeno pravilno dejansko stanje, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku na izplačilo odškodnine, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zaradi česar jo je bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu po 6. in 6a. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR). Ugotovilo je, da kljub temu, da delo v gramoznici G.G. ni bilo lahko, tožnik ni bil trpinčen na tem delovnem mestu, niti ni bil obravnavan diskriminatorno glede na druge delavce.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja s tem, ko je tožniku kljub njegovi starosti odredila težko fizično delo v kamnolomu, pod vročim soncem, v prahu in brez pitne vode. V 6. členu ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Iz navedenega izhaja, da sta za diskriminacijo značilna dva elementa: neenaka obravnava ter nedopusten razlog neenake obravnave. Glede na določbo šestega odstavka navedenega člena, mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je torej na delavcu, ki mora zatrjevati, da je bil neenako obravnavan in razlog za neenako obravnavo (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016). Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

8. V predmetni zadevi je tožnik v tožbi zatrjeval, da je bil pri razporeditvi na delo v gramoznici manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ker je starejši delavec in kot tak manj zmožen in ker po rodu ni Slovenec. Ob ugotovitvi, da je bilo delo na istem delovišču odrejeno še trem drugim delavcem, ki so bili po navedbah iz pritožbe mlajši od tožnika (tedaj starega 49 let) ter različnih narodnosti, tožnik ni dokazal, da bi bil neenako obravnavan glede na druge delavce, tako da že zato ni upravičil domneve kršitve prepovedi diskriminacije. S svojimi navedbami se tožnik smiselno zavzema za to, da bi moral biti zaradi svoje starosti ugodneje obravnavan, kar pa ni namen določb o prepovedi diskriminacije. Njihov namen je v prepovedi neenakega obravnavanja in ne zagotovitev ugodnejše obravnave nekaterim delavcem zaradi njihovih osebnih okoliščin. Temu so namenjene določbe ZDR o posebnem varstvu nekaterih kategorij delavcev, vendar pa tožnik ni spadal v nobeno izmed njih. Glede na navedeno dokazno breme ni prešlo na toženo stranko, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da bi tožena stranka morala dokazati, da tožnika ni diskriminirala.

9. Pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z neenako obravnavo na podlagi narodnosti ter da v zvezi s tem neupravičeno ni zaslišalo priče F.F., niso utemeljene. Glede na ugotovitev, da tožnik ni podal niti trditev o tem, v čem je bil neenako obravnavan glede na druge delavce, sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokaza z zaslišanjem priče F.F., saj z dokazi ni dopustno dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage (t. i. nedovoljen informativni dokaz). Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo kršitve iz 8. točke, prav tako pa tudi ne iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev tudi v zvezi z navedenim očitkom ustrezno obrazložilo.

10. V pritožbi je tožnik še zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali so imeli delavci v gramoznici na razpolago pitno vodo. To ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so imeli delavci v gramoznici na voljo vodo v plastenkah. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič B.B., C.C. in D.D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke ter zakaj ni sledilo izpovedi priče E.E. ter tožnika. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ob tem dodaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z vodo ni sklicevalo na izpoved priče A.A., pravilno pa je povzelo tudi izpoved priče D.D., ki je izpovedal, da je voda bila v kontejnerju, da pa je bila ta namenjena vodji (v tem delu njegovi izpovedi ni sledilo). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z izjavami prič dokazala, da so bile v kontejnerju na delovišču delavcem (tudi tožniku) na voljo 1,5-litrske plastenke vode, zato je pravilen sklep, da trpinčenje na delovnem mestu ni bilo podano.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, zaposlenih pri toženi stranki, ki sta bila njegova nadrejena. Res je sicer, da sta zaslišana C.C. in B.B. pri toženi stranki še vedno zaposlena, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njunemu pričanju. Presplošno je pritožbeno zatrjevanje, da je C.C. izpovedoval neverodostojno, ker je bil vodja gramoznice in s tem odgovoren za zagotavljanje pitne vode. Navedeni izpovedi sta, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. V kolikor je do zatrjevanih dejanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče sodelavci oziroma nadrejeni, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njuni izpovedi pa sta v zvezi z zatrjevanimi očitki tožnika glede nezagotavljanja vode enaki ter skladni z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke in delno tudi priče D.D..

12. Sodišče prve stopnje s tem, ko glede zagotavljanja vode na delovišču ni zaslišalo predlagane priče F.F., ni kršilo načela kontradiktornosti, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti 22. člena Ustave RS. Pravica do izvajanja dokazov namreč ni neomejena. Če stranka za dokazovanje istega dejstva (v konkretnem primeru zagotovljene vode na delovišču v gramoznici) predlaga zaslišanje večjega števila prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno naj bi posamezna priča izpovedala, potem sodišču ni mogoče očitati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne zasliši vsake od teh prič (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016). Iz dokaznega predloga tožnika ne izhaja, da bi kot priča predlagani F.F. lahko izpovedal kaj drugega kot E.E. in D.D.. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi kolikor bi F.F. potrdil trditve tožnika, da na delovišču v gramoznici tožena stranka ni zagotavljala pitne vode, to samo zase ob s pritožbo neprerekanih siceršnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje (dela na vročini in na delovišču, varovanem z video kamerami, ter nedoseganja norme ni mogoče šteti za trpinčenje, delo tožnika ni bilo nepotrebno, saj je nabrane mačje glave tožena stranka tehtala in prodajala ...) ne bi zadostovalo za ugotovitev, da je bil tožnik trpinčen.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da so bili tožnik in trije sodelavci izolirani od drugih delavcev. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bili tožniku in sodelavcem prepovedani stiki z drugimi delavci, sodišče prve stopnje pa je pravilno in izkustveno logično ugotovilo, da glede na pogoje dela v gramoznici kakšnih posebnih in dolgotrajnejših pogovorov s šoferji kamionov ni bilo mogoče pričakovati. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega vprašanja kot prepričljivo in ustrezno obrazloženo, s ponavljanjem delov izpovedi priče E.E. pa tožnik ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

14. Tožnik v pritožbi podaja še obsežne navedbe o tem, zakaj zbadanje sodelavcev, da tožnik (in sodelavci v gramoznici) delajo na Golem otoku, glede na njegovo zgodovinsko zloglasnost, ne more pomeniti le neprimerne opazke. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, tožnik v tožbi ni zatrjeval, da je bil izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu s strani sodelavcev zaradi primerjanja z zaporniki na Golem otoku. Tožnik je tožbi zatrjeval, da je delo na delovišču v gramoznici potekalo kot delo zapornikov na Golem otoku, s tem pa je utemeljeval trpinčenje na delovnem mestu. Tudi kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavil trditev, da bi bil trpinčen na delovnem mestu s strani sodelavcev, ki bi ga žalili z enačenjem njegovega dela z delom zapornikov na Golem otoku, temveč je sam primerjal razmere na delovišču v gramoznici s tamkajšnjimi razmerami. Izpoved sodelavcev D.D. in E.E. o taki primerjavi pa ne more šteti za ustrezno trditveno podlago, da je bil tožnik izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu tudi na ta način. Glede na to gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih tožnik prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).