Jedro

V strokovni literaturi se pojem ekonomske lastnine največkrat obravnava kot ekonomsko ovrednotenje dejanskega položaja, ko je osebi, ki nima priznane lastninske pravice na stvari, zaradi učinka drugih pravnih razmerij omogočeno uživanje ekonomskih koristi od te stvari. Primer takšnega položaja je v pogodbenem položaju finančnega leasinga, ko je leasingodajalec formalni lastnik predmeta leasinga, medtem ko ga ekonomsko izkorišča leasingojemalec. Zato se ga pogosto opredeljuje kot ekonomskega lastnika stvari. Vendar tudi takšna uporaba tej besedni zvezi ne daje enoznačne dejanske vsebine. Sklicevanje na položaj ekonomskega lastništva bi bilo zato mogoče obravnavati kot dejansko trditev samo ob hkratnem zatrjevanju drugih dejanskih (ali pravnih) dejstev, kar bi zatrjevanemu položaju dalo neko vsebino. Brez vsebinske napolnitve uporabljenega pojma "ekonomskega lastnika" je trditve tožeče stranke mogoče razumeti zgolj kot zanikanje pravnega položaja imetnika lastninske pravice, oziroma v konkretnem primeru zanikanje položaja navedene osebe kot družbenika v družbi. Golo sklicevanje na takšno razmerje ne pomeni zatrjevanja pravno relevantnega dejstva, glede katerega bi lahko nastopili učinki prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se spremeni sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožnice za ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe, sklenjene med drugo tožnico in toženo stranko dne 6. 2. 2015 in za izstavitev drugi tožnici listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist druge tožnice na nepremičninah, navedenih v drugem odstavku II. točke izreka prvostopenjske sodbe ter - v III. točki izreka tako, da je druga tožnica dolžna povrniti toženi stranki 2.325,50 EUR stroškov pravdnega postopka.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnici sta uveljavljali dva tožbena zahtevka in sicer zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji nepremičnin, ki sta jo 6. 5. 2015 sklenili druga tožnica in tožena stranka in zahtevek za izstavitev drugi tožnici listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist druge tožnice.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbeni zahtevek glede prve tožnice zavrnilo (I. točka izreka). Ugodilo pa je tožbenima zahtevkoma druge tožnice (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugi tožnici v znesku 13.003,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka je v pravočasni reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Tožnici sta v odgovorih na revizijo predlagali zavrnitev revizije in povrnitev njunih stroškov revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, glede katerega je tožeča stranka opredelila vrednost spora v višini 500.000,00 EUR, ki zato presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

**Glede obsega revizijskega preizkusa**

7. Iz revizijskih navedb je razvidno, da revident izpodbija odločitev sodišča druge stopnje samo v tistem delu, s katerim je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (II. in III. točka izreka). Samo v tem delu ima tožena stranka tudi izkazan pravni interes za vlaganje revizije. S tem je omejen tudi obseg revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe (prvi odstavek 371. člena ZPP).

**Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe**

8. Druga tožnica in tožena stranka sta 6. 2. 2015 sklenili prodajno pogodbo, na podlagi katere je bila na ime tožene stranke v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet pravde. Pogodbeno dogovorjena cena nepremičnin je znašala 1,563.000,00 EUR, skupaj z DDV pa 1,906.860,00 EUR. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo kupnino plačala na račun hipotekarnega upnika. Tako na strani prodajalca kot na strani kupca je pogodbo podpisala M. K., takratna direktorica obeh strank prodajne pogodbe. Pogodba je bila sklenjena brez vednosti A. F., prokurista druge tožnice.

9. Nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 6. 2. 2015, so bile obremenjene s hipoteko v korist hipotekarnega upnika DUTB, d. d. v višini cca 3,500.000,00 EUR.

10. Hipotekarni upnik je terjatve, zavarovane s hipoteko, 22. 5. 2015 pogodbeno prenesel na družbo A., d. o. o., za pogodbeno ceno 800.000,00 EUR. Pred sklenitvijo te pogodbe je bil na pogovorih pri hipotekarnem upniku glede prodaje terjatev poleg M. K. prisoten tudi A. F. 11. Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je bila v izvršilnih postopkih zoper prvo tožnico In 1298/2013, In 1299/2013, In 1300/2013 in In 1301/2013, z odredbo z dne 14. 4. 2015 razpisana javna dražba za prodajo spornih nepremičnin za dne 19. 5. 2015. V teh postopkih je bila ugotovljena vrednost nepremičnin v višini 1,500.000,00 EUR. Javna dražba ni bila izvedena.

12. Tožena stranka je s prodajno pogodbo z dne 30. 6. 2015 vse nepremičnine, ki so predmet te pravde, za enako ceno kot je bila določena v prodajni pogodbi z dne 6. 2. 2015, prodala družbi A., d. o. o. Prenos lastninske pravice še ni bil vpisan v zemljiško knjigo.

13. Plačilo kupnine po prodajni pogodbi z dne 30. 6. 2015 ni bilo izvršeno, ker sta tožena stranka in družba A., d. o. o., medsebojno pobotali terjatev tožene stranke do družbe A., d. o. o., iz naslova kupnine po pogodbi z dne 30. 6. 2015 z nasprotno terjatvijo družbe A., d. o. o., kot hipotekarnega upnika iz naslova zaveze tožene stranke iz prodajne pogodbe z dne 6. 2. 2015, da bo kupnino poravnala hipotekarnemu upniku. Za znesek 1,563.000,00 EUR se je zmanjšala obveznost druge tožnice do hipotekarnega upnika.

**Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka**

14. Neutemeljeni so revizijski očitki, da naj bi (tudi) sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo toženi stranki onemogočeno, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke v tožbi, ker ji tožba z dokaznimi listinami sploh ni bila vročena. Pri tem se revidentka sklicuje na pritožbene navedbe, da ji dejstvo nevročitve tožbe in priloženih dokaznih listin ni bilo poznano vse do vpogleda v spis dne 4. 7. 2016 po končani glavni obravnavi na prvi stopnji. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je še pred vročitvijo tožbe toženi stranki prišlo do spremembe tožbe, tako da je prva tožnica z vlogo z dne 26. 8. 2015 umaknila tožbo zoper drugo toženko (B., d. o. o.), le-ta pa je istočasno pristopila kot druga tožnica na strani tožeče stranke. Navedena sprememba pomeni, da je še pred nastopom pravde (prvi odstavek 189. člena ZPP) prišlo zgolj do zamenjave procesnega položaja druge tožnice. Takšni spremembi tožbe pred njeno vročitvijo tožena stranka niti ne more nasprotovati (prvi in drugi odstavek 185. člena ZPP).

15. Iz same vloge tožeče stranke z dne 26. 8. 2015, ki je na sodišče prve stopnje prispela 27. 8. 2015, je razvidno, da gre za čistopis tožbe in torej ponovitev tožbenih navedb, prilagojenih na drugačen položaj druge tožnice po spremembi tožbe. Iz spisa nadalje izhaja, da je bila ta vloga skupaj s prilogami vročena toženi stranki 7. 9. 2015 (vročilnica pri redovni št. 7). Tudi iz odgovora tožene stranke na tožbo je razvidno, da je tožena stranka prejeto vlogo razumela kot tožbo, na katero odgovarja na poziv sodišča. Tožena stranka niti v pritožbi niti v reviziji ni konkretizirano opredelila, glede katerih tožbenih trditev se ni mogla opredeliti oziroma katere dokazne listine tožeče stranke ji niso bile vročene in se do njih ni mogla opredeliti. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

**Glede pravilne uporabe materialnega prava pri ugotovljeni ničnosti pogodbe**

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da niso podani razlogi za ničnost pogodbe z dne 6. 2. 2015, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Na ničnost pogodbe pa je sklepalo na podlagi ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na podlago (kavzo) sprejetih obveznosti in iz nagiba, na podlagi katerega sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo. Presodilo je, da je bil razlog za sklenitev pogodbe v preprečitvi, da bi se nepremičnine prodajale na javni dražbi in v zagotovitvi, da bi nepremičnine za 800.000,00 EUR dobil kupec po izbiri M. K. ter da bi se s tem izničil vpliv A. F., ki je ekonomski lastnik druge tožnice, in jih je želel obdržati na podoben način (z odkupom terjatev od DUTB, d. d. z velikim diskontom). Na ta način sta stranki pogodbe izigrali A. F., saj ne bo nikoli znano, ali bi nepremičnine na javni dražbi dosegle višjo ceno ali ne. Zaradi kršitve lojalnosti M. K. svojemu delodajalcu (37. člen ZDR-1) naj bi bila takšna podlaga za pogodbo z dne 6. 2. 2015 v nasprotju z moralnimi načeli in zato naj bi bila prodajna pogodba nična po četrtem odstavku 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Hkrati pa naj bi navedene okoliščine predstavljale nedopusten nagib, kar pripelje do ničnosti pogodbe na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ.

17. Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Dodalo je, da ravnanja zakonite zastopnice druge tožnice, ki je izkoristila slabo zdravstveno stanje A. F. in zastavljene nepremičnine pripeljala najprej v roke toženke, nato pa v roke družbe A., d. o. o., niso lojalna do ekonomskega lastnika družbe (v času, ko družbenik druge tožnice ni obstajal, ker je bil izbrisan iz sodnega registra). Ker o namenu sklenitve pogodbe ni obvestila ekonomskega lastnika družbe, glavni namen pogodbenikov ni bil poplačilo hipotekarnega upnika (5. člen prodajne pogodbe), ampak izigranje tretjega, ekonomskega lastnika druge tožnice. Stališče, da je takšna pogodba v nasprotju z moralnimi načeli, pa naj bi bilo tudi skladno z zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 259/2013. 18. Sodišči prve in druge stopnje sta na ničnost sklepali iz predpostavke, da naj bi bila sklenjena pogodba namenjena zgolj izigranju položaja tretjega, zaradi česar naj bi pogodba nasprotovala moralnim načelom. Takšno sankcijo pa je mogoče pripisati zgolj pravnemu poslu, s katerim se nedopustno posega v pravni položaj tretje osebe tako, da se ji onemogoča ali neupravičeno omejuje uveljavljanje njenih pravno priznanih upravičenj. V sodbi II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015, na katero sta se sklicevali obe sodišči, je Vrhovno sodišče zavzeto stališče oprlo na dejansko stanje, ko sta pogodbeni stranki s sporazumom o razdružitvi skupnega premoženja zasledovali namen preprečitve upnikom ene od pogodbenih strank prodaje deleža na stanovanju, ki pripada njihovi dolžnici. Ničnost pogodbe je torej temeljila na poskusu onemogočanja uveljavljanja pravnega položaja upnikov za poplačilo svojih terjatev do dolžnice.

19. V tej pravdi pa sta sodišči prve in druge stopnje na ničnost pogodbe sklepali zaradi posega v položaj tretje osebe (A. F.) kot ekonomskega lastnika druge tožnice. Pri tem je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je tožena stranka prepozno (šele z vlogo z dne 8. 12. 2015) zanikala trditve druge tožnice, da je A. F. ekonomski lastnik druge tožnice. Takšno stališče sodišča druge stopnje je izrecno izpodbijano z revizijo. Odgovor na te revizijske očitke je odvisen od opredelitve, ali so trditve druge tožnice, da je A. F. njen ekonomski lastnik, pravne ali dejanske narave. Sankcija prekluzije navajanja trditvene podlage iz prvega odstavka 286. člena ZPP se nanaša zgolj na trditve o pravnorelevantnih dejstvih.

20. Pojem ekonomskega lastništva ne predstavlja v pravni stroki ustaljenega izraza, ki bi odražal obstoj pravnega razmerja ali pravnega upravičenja, ki se nosilcu v razmerju do predmeta takšnega "lastništva" pripisuje. Hkrati pa se ta besedna zveza ne uporablja kot enoznačna opredelitev dejanskega položaja, ki bi ga sodišče lahko vključilo v spodnjo premiso pri odločanju. Lastninska pravica predstavlja pravico stvarnega prava, ki je povzdignjena v ustavno kategorijo. V strokovni literaturi se pojem ekonomske lastnine največkrat obravnava kot ekonomsko ovrednotenje dejanskega položaja, ko je osebi, ki nima priznane lastninske pravice na stvari, zaradi učinka drugih pravnih razmerij omogočeno uživanje ekonomskih koristi od te stvari. Primer takšnega položaja je v pogodbenem položaju finančnega leasinga, ko je leasingodajalec formalni lastnik predmeta leasinga, medtem ko ga ekonomsko izkorišča leasingojemalec. Zato se ga pogosto opredeljuje kot ekonomskega lastnika stvari.1 Vendar tudi takšna uporaba tej besedni zvezi ne daje enoznačne dejanske vsebine. Sklicevanje na položaj ekonomskega lastništva bi bilo zato mogoče obravnavati kot dejansko trditev samo ob hkratnem zatrjevanju drugih dejanskih (ali pravnih) dejstev, kar bi zatrjevanemu položaju dalo neko vsebino. Brez vsebinske napolnitve uporabljenega pojma "ekonomskega lastnika" je trditve tožeče stranke mogoče razumeti zgolj kot zanikanje pravnega položaja imetnika lastninske pravice, oziroma v konkretnem primeru zanikanje položaja navedene osebe kot družbenika v družbi. Golo sklicevanje na takšno razmerje ne pomeni zatrjevanja pravno relevantnega dejstva, glede katerega bi lahko nastopili učinki prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP.

21. Tožeča stranka je glede položaja A. F. podala zgolj trditev, da naj bi bil ekonomski lastnik drugega tožnika, ne da bi to razmerje kakorkoli pojasnila. Takšno trditev bi bilo mogoče razumeti zgolj v smeri, da naj bi takšna oseba (kljub temu, da ni družbenik družbe) ekonomsko obvladovala družbo. Za opredelitev takšnega položaja pa bi tožeča stranka morala to razmerje tudi pojasniti. Zatrjevala je zgolj, da je bil A. F. v času sklenitve prodajne pogodbe prokurist družbe, od 20. 5. 2015 pa direktor te družbe. Takšne trditve pomenijo zgolj zatrjevanje položaja navedene osebe kot osebe, pooblaščene za zastopanje družbe (32. in 33. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1), zato zgolj te navedbe ne opredeljujejo takšne osebe kot ekonomskega lastnika družbe. Zato je zmotno sklepanje sodišč prve in druge stopnje, da gre pri vprašanju ekonomskega lastništva nad družbo za dejansko okoliščino, katere tožena stranka ni (pravočasno) prerekala. Revident zato utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča druge stopnje, da so trditve tožene stranke v vlogi z dne 8. 12. 2015, ko je opozarjala na nepojasnjen položaj navedene osebe kot ekonomske lastnice družbe, prepozne.

22. Ker tožeča stranka kljub pozivu tožene stranke položaja A. F. kot ekonomskega lastnika družbe ni razjasnila, sta sodišči prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta sklepali na nedopustnost podlage oziroma na nedopusten nagib pri sklepanju prodajne pogodbe. Ker tožeča stranka sploh ni podala relevantnih trditev, je materialnopravno zmotno sklepanje, da naj bi prodajna pogodba neupravičeno posegala v (pravni) položaj tretje osebe. Na neupravičen poseg v položaj navedene osebe ni mogoče sklepati niti iz ugotovljenega dejstva, da v času sklepanja pogodbe zaradi izbrisa iz registra ni obstajal družbenik družbe, kakor tudi ne iz ugotovljenega interesa A. F. da bi obdržal te nepremičnine na podoben način kot je to storila družba A., d. o. o. (10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ob nepojasnjenem položaju te osebe kot ekonomskega lastnika družbe, izražen (ekonomski) interes te osebe za pridobitev nepremičnin še ne pomeni pravno varovanega položaja, v katerega naj bi pogodbeni stranki s sklenitvijo prodajne pogodbe neupravičeno posegli. Zato ne gre za primerljivost dejanskega položaja s položajem, ki je bil predmet obravnave v sodbi II Ips 259/2013. 23. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljena dejstva zmotno sklepali na nedopustnost pravne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ) oziroma na nedopusten nagib (tretji odstavek 40. člena OZ) pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 6. 2. 2015. Obstoj drugih razlogov za ničnost pogodbe, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, je zavrnilo že sodišče prve stopnje in ti razlogi niso bili izpodbijani niti v pritožbenem niti v revizijskem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta zato glede na ugotovljena dejstva materialnopravno zmotno sklepali na ničnost prodajne pogodbe.

24. Glede drugega zahtevka (na izstavitev zemljiškoknjižne listine), ki ga je tožeča stranka očitno uveljavljala povezano z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da tožeča stranka s takim zahtevkom ne bi mogla uspeti niti v primeru, da bi uspela z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe. Tožeča stranka je očitno želela z vložitvijo tožbe doseči vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zaradi neveljavnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za vpis prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Pravni red pa za takšen primer ponuja varstvo v obliki izbrisne tožbe po 1. točki prvega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Gre za oblikovalni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Takšnega zahtevka tožeča stranka ni uveljavljala. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za odpravo posledic vknjižbe na podlagi nične pogodbe.2

25. Ob ugotovitvi, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljena dejstva zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo ter izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je oba uveljavljana tožbena zahtevka zavrnilo.

**Glede stroškov postopka**

26. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Od priglašenih stroškov tožene stranke po stroškovniku (B14) ji je kot potrebne stroške mogoče priznati zgolj tiste, ki predstavljajo konkretizirane postavke po Odvetniški tarifi (Uradni list RS 2/2015 - v nadaljevanju OT). Tožena stranka je zato upravičena do povrnitve nagrade za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 20/1 OT) v višini 3000 točk, za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 20/2 OT) v višini 1500 točk, kilometrino (10. člen OT) za pristop na dva naroka v višini 240,00 EUR in materialne stroške (11. člen OT) v višini 20,00 EUR. Glede na vrednost točke po OT (0,459 EUR) znašajo potrebni stroški tožene stranke 2.325,50 EUR.

27. Tožena stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila. Glede na neuspeh v revizijskem postopku mora tožeča stranka svoje stroške tega postopka nositi sama.

1 Branko Mayr in Nataša Zupanič: Finančni in poslovni najem, http://www.vsr.si/clanki/FINANancni%20in%20poslovni%20najem.pdf, stran 2 in 3 2 Sodba in sklep II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016.