Jedro

Iz vsebine 376. člena OZ izrecno ne izhaja, ali je določba kogentna. Pravilo ne ultra alterum tantum je eno izmed varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom. Vprašanja, ki se nanašajo na samo obveznost plačila in na tek zamudnih obresti, niso prepuščena avtonomiji strank obligacijskega razmerja. Glede zamudnih obresti je bil torej 376. člen OZ uzakonjen zato, da ne bi bilo očitnega nesorazmerja med glavnico na eni strani in zamudnimi obrestmi od te iste glavnice na drugi strani, saj je zakonodajalec menil, da bi bilo nepravično, da bi dolžnikov dolg v večjem delu predstavljale zamudne obresti, glavnica pa bi bila manjšinski del dolga. Na podlagi navedenega je zaključiti, da je bila določba 376. člena OZ glede zamudnih obresti v času svoje veljavnosti kogentne narave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v delu, ko prisojeni znesek presega 241,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2009 naprej do plačila in glede prisojenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in toženki naložilo plačilo 706,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2009 naprej do plačila ter odločilo še o pravdnih stroških. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je toženka na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Celju dolžna povrniti pravdne stroške v višini 57.813,00 SIT. Toženka svoje obveznosti ni prostovoljno izpolnila, zato je vložil predlog za izvršbo. Ker pa sklep ni vseboval tudi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice, tožnik za to terjatev nima izvršilnega naslova, zato s predmetno tožbo od toženke zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 57.813,00 SIT (241,25 EUR) od 31. 12. 1999 do 23. 12. 2009 v kapitaliziranem znesku 706,46 EUR, od tega zneska pa še procesne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da gre za spor majhne vrednosti, v tem primeru pa sodišče, če tožena stranka na tožbo ne odgovori, izda brez nadaljnjega obravnavanja sodbo na podlagi pripoznave (prvi odstavek 453a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 316. členom ZPP). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), zato je zahtevku ugodilo v celoti.

2. Toženka pritožbe ni vložila, zato je sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje z iztekom pritožbenega roka postala pravnomočna.

3. Zoper pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, in sicer 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v delu, ko prisojeni znesek presega 241,25 EUR, ker je sodišče v nasprotju z določbo drugega odstavka 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v delu, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in glede stroškov postopka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Navaja, da tožnik kot glavni zahtevek uveljavlja plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 241,25 EUR za čas od 31. 12. 1999 do 23. 12. 2009. Sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izdati, če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 316. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu priznalo razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom. 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2002, določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. Ta določba ni dispozitivne narave in se torej upnik in dolžnik glede tega, kdaj obresti nehajo teči, ne moreta dogovoriti drugače (kot npr. glede obrestne mere pogodbenih zamudnih obresti). Glede konkretnega zahtevka je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla glavnico pred 22. 5. 2007, ko je stopil v veljavo OZ-A, ki je črtal 376. člen OZ, zato so zakonske zamudne obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama. Tožnik nanjo ni odgovoril. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper sodbo na podlagi pripoznave, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 385. člena ZPP).

7. Če gre za spor majhne vrednosti, pa tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP (453a. člen ZPP). Sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP). Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP).

8. Če pride do pripoznave zahtevka, sodišče ni več dolžno, niti upravičeno, presojati, ali so bila sicer dejstva, ki sta jih stranki zatrjevali, resnična in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Takšna sodba se lahko izpodbija zgolj iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Eden od takšnih razlogov je tudi, če je sodišče ugodilo zahtevku, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker nasprotuje kogentnim predpisom. Pri tem za nedopustno razpolaganje ne zadošča ugotovitev, da zahtevek tožeče stranke po materialnem pravu ni utemeljen, ker je v nasprotju z neko določbo OZ, pač pa v primeru, da zahtevek nasprotuje kakšni kogentni določbi OZ.(1)

9. Načelno velja, da so določbe OZ dispozitivne narave (2. člen OZ). Del pravil pa zaradi varstva interesov strank ali širših interesov omejuje prosto urejanje obligacijskih razmerij. Ta pravila so kogentne narave. Pravilo je kogentne narave, če tako izhaja iz posamezne določbe ali iz njenega smisla. Kogentna narava je neposredno razvidna iz posamezne določbe, kadar so uporabljene besede mora; obvezno je; prepovedano je; tega s pogodbo ni mogoče izključiti; ali podobno. Kogentnost pravila je očitna tudi takrat, ko so v sami določbi določene posledice, npr. pogodba sklenjena v nasprotju s tem, je nična; pogodbena določba o tem se šteje za neobstoječo; in podobno. Kogentnost pa lahko izhaja tudi iz smisla stvari. Pri pravilih, katerih namen je varovati interese posamezne stranke ali širše interese, lahko iz smisla stvari izhaja, da so kogentne narave, čeprav kogentnost ni neposredno razvidna iz besednih izrazov.(2)

10. Iz vsebine 376. člena OZ izrecno ne izhaja, ali je določba kogentna. Navedena določba je v obdobju od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007 veljala tako za zakonske kot za pogodbene obresti, od 23. 5. 2007 naprej pa velja zgolj za pogodbene obresti. Pravilo ne ultra alterum tantum je eno izmed varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom.(3) Vprašanja, ki se nanašajo na samo obveznost plačila in na tek zamudnih obresti, niso prepuščena avtonomiji strank obligacijskega razmerja.(4) Glede zamudnih obresti je bil torej 376. člen OZ uzakonjen zato, da ne bi bilo očitnega nesorazmerja med glavnico na eni strani in zamudnimi obrestmi od te iste glavnice na drugi strani, saj je zakonodajalec menil, da bi bilo nepravično, da bi dolžnikov dolg v večjem delu predstavljale zamudne obresti, glavnica pa bi bila manjšinski del dolga.(5) Na podlagi navedenega je zaključiti, da je bila določba 376. člena OZ glede zamudnih obresti v času svoje veljavnosti kogentne narave.

11. V zadevi je šlo za zamudne obresti od glavnice 57.813,00 SIT (241,25 EUR) za čas od 31. 12. 1999 do 23. 12. 2009. Zamudne obresti so dosegle glavnico pred 22. 5. 2007, ko je 376. člen OZ prenehal veljati, zato so nehale teči in je tožnik upravičen zgolj do zamudnih obresti v višini glavnice v višini 241,25 EUR. Zahteva za varstvo zakonitosti je tako utemeljena, saj sodišče prve stopnje v presežku nad 241,25 EUR ne bi smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave, saj gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker nasprotuje prisilnim predpisom, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določbe postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je potrebno sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje delno razveljaviti, kot izhaja iz izreka sklepa, in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, 316. člen, str. 76-85. Op. št. (2): V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. člen, str. 91. Op. št. (3): Primerjaj U-I-267/06, ko je Ustavno sodišče RS ocenjevalo ustavnost 376. člena OZ, točka 18. Op. št. (4): U-I-267/06, točka 27. Op. št. (5): Ob črtanju 376. člena OZ se je takšno stališče sicer spremenilo tako, da je sedaj namen zamudnih obresti predvsem, da stimulira dolžnike k plačilu in posledično varuje upnike, zato sedaj zamudne obresti, tudi ko presežejo glavnico, ne nehajo teči.