Jedro

Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A. (roj ... v kraju Marakeš), državljan Kraljevine Maroko.

2.V izreku odločbe je še odločeno, da se osebi iz 1. točke izreka določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1 točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije m območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

3.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 10. 4. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz dokumentacije izhaja, da je v Slovenijo je vstopil dne 8. 4. 2024. Iz izvorne države je odšel zaradi revščine. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Prosilca je dne 8. 4. 2024 obravnavala Policijska postaja B. in iz policijske dokumentacije izhaja, da se je prosilec v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj ..., državljan Kraljevine Maroko. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 10. 4. 2024 je prosilec navedel, da pripada arabski etnični in plemenski pripadnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zapustil dne 29. 9. 2023 in potoval preko Turčije. Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine do Slovenije. Iz izvorne države je odšel zaradi revščine. Preživljal se je z delom avtoličarja in slikopleskarstva.

4.Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prosilec je povedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine in premalo dela ter finančnih težav. Maroko je država za bogate. Ko je oče umrl, je moral pustiti šolo in pri štirinajstih letih začeti delati ter preživljati veliko družino. Delal je kot avtoličar in slikopleskar Zaposlitev je bila stalna, na dan je zaslužil 10 evrov, a ni zadostovalo za preživetje. Skupaj z bratom je finančno pomagal družini, mlajšim bratom in sestram. Starejši bratje pa so že poročeni in imajo svoje družine. Komaj je zadostovalo za hrano, za oblačila in druge dobrine pa ni bilo denarja. Druge zaposlitve ni poskušal poiskati, saj je že ta dela opravljal po cele dneve. Prav tako dela ni iskal v večjih krajih, ker ni želel pustiti družine same. Družino sedaj preživlja brat. Osebno se mu v Maroku ni zgodilo nič. Kot konkretni dogodek oziroma razlog, zaradi katerega je zapustil državo, je navedel revščino in slabo ekonomsko stanje.

5.Maroko je zapustil z letalom in odpotoval v Turčijo. V času, ko je zapuščal državo, ni imel nobenih težav. Za pot do Slovenije je porabil približno 5.000 evrov, ki jih je privarčeval z delom. Ob soočenju z navedbo, da je z delom zaslužil le za hrano, je povedal, da je delal že od štirinajstega leta.

6.Če bi ostal v Maroku, se ne bi nič zgodilo in nadaljeval bi težko življenje. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi raje umrl, nima pa tam problemov. Ne ve, kaj pričakuje od Slovenije. Njegov cilj je delo in če mu ga Slovenija omogoči, ne bo odšel naprej. Bolje plačanega dela si ni iskal, saj je to največ, kar je lahko zaslužil z delom.

7.Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino in slabo ekonomsko situacijo. Zato je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino, pomanjkanjem dela in finančnimi težavami. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, prosilec je v Maroku dejansko delal (kot avtoličar in slikopleskar), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. V postopku ni navedel konkretnih razlogov za odhod iz države temveč le dejstvo, da je živel v revščini in ekonomskih težavah, kar pa ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljate trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

8.Tožena stranka tudi pravi, da ni izkazal vročene zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

9.Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z odlokom določila za varno izvorno državo. Čeprav prosilec do izdaje te odločbe svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, pristojni organ do dokaza o nasprotnem šteje, da je državljan Maroka. V prosilčevih navedbah pa tudi ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država.

10.Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja zgolj ekonomsko stisko in težave pri iskanju nove zaposlitve, pri čemer prosilec tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo, soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Prosilec je dejal, da drugih težav v Maroku ni imel. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

11.V zadnjem delu obrazložitve tožena stranka med drugim pravi, da se pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi.

12.V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zaslužiti dovolj za preživetje. Tožnik svoje države ni zapustil, da bi bolje živel, ampak zato, da bi preživel sebe in družino. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena. Tožnik je tekom razgovorov pojasnil, da je živel v revščini, zaradi katere tudi ni mogel nadaljevati s šolanjem. Ko je oče umrl, je moral zapustiti šolo in začeti delati ter preživljati družino. Takrat je bil star 14 let. Delal je kot avtoličar in kot slikopleskar. Delo je bilo sicer stalno, a čeprav je delal po cele dneve, je zaslužil zgolj po 10 eur na dan, kar je bilo premalo za preživetje. Denar je komaj zadostoval za hrano, za oblačila in druge nujne stvari pa ga je že zmanjkalo. Težava v Maroku je, da je premalo dela. Kar je zaslužil, je bilo največ, kar je v Maroku zmogel zaslužiti, zato tudi ni iskal dela v kakem drugem kraju.

13.Tožnik meni, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, a se enostavno ni mogel izviti iz revščine. Država Maroko pa ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. V Maroku se je tako vzpostavil sistem, da bogati udobno živijo, revni pa lahko umrejo od lakote in nikogar nič ne zanima. Zaradi vsega navedenega je tožnik kot edino rešitev videl odhod iz države. Države in družine ne bi zapustil, če bi obstajala kaka druga rešitev. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

14.Ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo (ker tam ni bilo mogoče preživetje), je tožnik pojasnil tudi, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno.

15.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka ni nikoli navedla, da bi imela težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Težave, ki ji tožeča stranka navaja, se navezujejo predvsem na ekonomsko stisko, ki je po mnenju tožene stranke rezultat sistemske hibe v Maroku in se ne navezuje na razloge, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je sicer treba presoditi, kaj prosilcu grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, vendar se to lahko presodi na osnovi tega, kar je prosilec navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, saj mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Tožeča stranka pa v postopku ni navedla nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjana oziroma da bi ob vrnitvi utrpela resno škodo.

16.V pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2024 tožnik naredi poudarek, da bi država Maroko morala poskrbeti za svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev, in da mu tam grozi resna škoda.

Tožba ni utemeljena.

17.Sodišče ugotavlja, da lahko sledi posameznim elementom v utemeljitvi izpodbijanega akta, pri čemer pa bo sodišče naredilo določene popravke in poudarke v obrazložitvi in bo dodatno utemeljilo obrazložitev v zvezi s tožbenimi ugovori.

18.V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj verodostojno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je tekom osebnega razgovora dne 18. 6. 2024, kjer je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec iz PIC; relevantne tožnikove izjave o revščini kot razlogu za odhod iz Maroka pa so tudi v prošnji za mednarodno zaščito z dne 10. 4. 2024.

Presoja izpodbijanega akta z vidika statusa begunca:

19.Tožena stranka je v izpodbijanem aktu pravilno utemeljila, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V tožbi tožnik tega niti ne poskuša ovreči s trditvami o tem, da bi bila podana konkretna podlaga za preganjanje iz ene od petih možnih alinej prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V takem primeru z vidika statusa begunca tudi ni potrebno ugotavljanje okoliščine, ali mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic in če so bili proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice; slednje je relevantno zgolj z vidika subsidiarne zaščite. Če ni podana podlaga za preganjanje, potem tudi ni potrebno za status begunca ugotavljati, ali so zatrjevana dejanja takšne narave, da predstavljajo, kot pravi tožena stranka, "<em>trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.</em>" To ugotavljanje in utemeljevanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo potrebno, kakor tudi ne, ali obstoji vzročna zveza med dejanji preganjanja in podlago za preganjanje glede na to, da podlage iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ni mogoče izpeljati iz tožnikovih navedb. S temi popravki je izpodbijani akt z vidika statusa begunca zakonit in pravilen tudi na podlagi prve in ne samo druge alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik se sicer v pripravljalni vlogi z dne 12. 7. 2024 osredotoča zgolj na subsidiarno zaščito.

Presoja izpodbijanega akta z vidika subsidiarne zaščite:

20.Kar zadeva odločitev o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito, mora sodišče popraviti in dopolniti obrazložitev tožene stranke z argumentom, da pri utemeljevanju zavrnitve subsidiarne zaščite ne pride v poštev trditev, da težav ni mogoče povezati z razlogi iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1; tudi ne drži utemeljitev tožene stranke, da ekonomska in družinska stika ne more biti podlaga za subsidiarno zaščito in tudi ne drži, da je v primeru subsidiarne zaščite zavarovana dobrina "<em>ogroženost življenja</em>". Ima pa tožena stranka prav, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev. Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "<em>povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države.</em>" Šele, če gre za namerno odtegnitev nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Iz navedenega razloga je odločitev o zavrnitvi subsidiarne zaščite utemeljena v prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1 (v zvezi z 62. členom ZMZ-1).

Presoja izpodbijanega akta z vidika pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku:

21.Tako z vidika statusa begunca kot tudi subsidiarne zaščite je v zadevi pomembno, da so bila tožniku tekom osebnega razgovora postavljena takšna vprašanja oziroma je uradna oseba na tak način vodila osebni razgovor, da se je tožnik lahko učinkovito branil in je pojasnil vse, kar je želel (v smislu standardov pravice do izjave iz sodbe Sodišča EU v zadevi <em>Boudjlida</em>), pri čemer je pomembno, da je tožnik imel na osebnem razgovoru pooblaščenca. Zaslišanje dne 18. 6. 2024 je trajalo 50 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 20 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi <em>mutatis mutandis</em> iz sodbe Sodišča EU v zadevi <em>Boudjlida.</em> Tožena stranka ga je k temu zadosti spodbujala, zlasti se to vidi na zapisniku o osebnem razgovoru na strani 3 in 4 in tudi ob koncu razgovora na strani 5. Tožnik je imel možnost podati izjave tudi ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito dne 10. 4. 2024.

22.Tožnik torej ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

23.Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi jo bilo mogoče povezati s pogoji za status begunca ali subsidiarne zaščite. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika.

Presoja izpodbijanega akta z vidika načela nevračanja v zvezi z ugovorom revščine v primeru vrnitve tožnika v Maroku

24.Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (<em>non-refoulement</em>), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali člena 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah; v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), na kar se nanaša tožbeni ugovor o problemu "preživljanja" tožnika in njegove družine v Maroku, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

25.Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Tožena stranka se v drugem odstavku na strani 6 izpodbijanega akta tudi sklicuje na določbe o odločbi o vrnitvi po zakonu o tujcih in v odgovoru na tožbo omenja vrnitev tožnika v njegovo izvorno državo. V skladu s členom 6(1) Direktive o vračanju 2008/115 države članice brez poseganja v izjeme iz odstavkov od 2 do 5 tega člena izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju. Načelo nevračanja se varuje že v postopku izdaje odločbe o vrnitvi in ne more biti šele ali zgolj zoper odločbo ali akt odstranitve, če je tak akt izdan po odločbi o vrnitvi. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi. Nadalje je pomembno, da mora odločba o vrnitvi vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. Ob tem je potrebno poudariti, da po ustaljeni praksi Sodišča EU, kadar je odločba o vrnitvi sprejeta proti državljanu tretje države, ta pa obveznosti vrnitve ni izpolnil - bodisi v roku, določenem za prostovoljni odhod, ali pa če v ta namen ni bil določen noben rok - člen 8(1) Direktive o vračanju 2008/115 državam članicam zaradi zagotavljanja učinkovitosti postopkov vračanja "nalaga, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za odstranitev, in sicer fizični prevoz zadevne osebe iz navedene države članice, kot določa člen 3, točka 5, te direktive. Zaradi dolžnosti lojalnosti držav članic kot zaradi zahtev po učinkovitosti, na katere je med drugim opozorjeno v uvodni izjavi 4 Direktive o vračanju 2008/115, morajo svojo obveznost, ki jo člen 8 te direktive nalaga državam članicam, da v primerih iz odstavka 1 tega člena izvedejo odstranitev navedenega državljana, izpolniti "čim hitreje".

26.Opisano pomeni, da mora tožena stranka v situaciji, kot je obravnavana, presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko, četudi ta država ni izrecno omenjena v izreku odločbe. Glede na to, da ta okoliščina ni sporna med strankama, ta pomanjkljivost v izreku ni takšna, da bi moralo sodišče zaradi tega tožbo odpraviti. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni izrecno in pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. Sodišče v nadaljevanju utemeljitev tožene stranke dopolnjuje z sodno prakso ESČP in Sodišča EU.

27.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člen 19(2) Listine) lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja. Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP zgolj zaradi revščine, kot jo dojema tožnik v tem postopku. Upravno sodišče je ob tem upoštevalo tudi odločitve ESČP v zadevah <em>Budina v. Russia in Larioshina v. Russia</em>.

28.Na podlagi tega sodišče zaključuje, da tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("<em>arguable claim</em>") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik je namreč v Maroku imel zaposlitev, delal je kot avtoličar in slikopleskar in dobival zaslužek od 14 leta starosti naprej, kar je 20 let. Na dan je zaslužil okrog 10 eur. Uspel je prihraniti 5000 EUR za pot v Evropo; v Maroku ni živel sam, eden od njegovih bratov je pomagal in še pomaga preživljati družino; v Maroku torej ni živel sam, tam ima 4 brate in 8 sester ter mamo, ima pa še strice in tete v Maroku, v Franciji ima polbrata. Dela z boljšim zaslužkom ni iskal v drugih krajih Maroka po lastni izbiri. Za nobeno posebno ranljivost ne gre v njegovem primeru, zato je izpodbijani akt zakonit tudi z vidika načela nevračanja, saj tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki ne bi bil očitno neutemeljen z vidika člena 19(2) Listine.

29.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih glede na skope navedbe tožnika odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine.

in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.

Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../ .

S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

Zveza:

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4, 29, 29/2, 47

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 46, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.