Jedro

1. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja zatrjevana pravna posledica - tožnica je lastnica nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. V času, ko je tekel postopek razlastitve, je v Italiji veljal zakon, ki je urejal razlastitev. Na podlagi Zakona 2359 je bil izdan Kraljevi dekret dne 7.7.1932, razglašena je bila javna korist glede določenih nepremičnin. Država se je z lastnikom, razlaščencem I.T. dogovorila glede odškodnine, in nepremičnine vzela v posest. Zatem je na podlagi Zakona 2359 izdala odločbo o dokončni zaposedbi nepremičnin. S to odločbo je država pridobila v last zemljišča, ki so bila razlaščena.

2. Tožeča stranka je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj je pojasnila, da so sporne nepremičnine (del nepremičnin toženke) v njeni posesti, na njih stojijo določeni objekti, kar je tudi navzven vidno. S temi tožbenimi navedbami je tožeča stranka domnevo dobre vere omajala, na toženi stranki je bilo, da bi v postopku pojasnila, da za omejitve oz. posest tožeče stranke na delu njenih nepremičnin ni vedela.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 524,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin s parc. št. 597/15 k.o. P., parc. št. 597/16 k.o. P., parc. št. 597/19 k.o. P. in parc. št. 597/20 k.o. P., vseh do celote, ki so razvidne iz Elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi pravnomočne sodbe z dne 17.7.2015, izdelanega s strani sodne izvedenke za geodezijo M.K., ki je sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 807,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter se zahtevek tožeče stranke zavrne oz. zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Konkretizirano oporeka pritožbenim navedbam ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če je tožba toženi strani pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor nanjo ne odgovori, če ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v roku 30 dni od prejema tožbe s pozivom na odgovor za odgovor na tožbo ni odgovorila, kar za pritožbo ni sporno.

7. Pasivnost tožene stranke je povzročila priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, ter je sodišče prve stopnje zato kot podlago zamudne sodbe vzelo dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Ob tem pa je moralo preveriti, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), je izdalo, ker je zaključilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej, da je tožba sklepčna.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva:

9. V zemljiški knjigi je tožnica vpisana kot lastnica parcele št. 597/6 k.o. P.. Tožena stranka je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica parcel št. 597/2 in 597/8, k.o. P., a je dejansko del teh nepremičnin tisti del, ki predstavlja v zemljiški knjigi vpisano parcelo št. 597/6, k.o. P., ki je last tožnice. Območje, na katerem se nahaja tožničina nepremičnina, je bilo skladno z Rapalsko pogodbo z dne 12.11.1920 del Italije. Dne 7.7.1932 je bil izdan Kraljevi dekret št. 952 o izgradnji sistema kasarn in drugih vojaških pomožnih objektov, kar je bilo razglašeno kot delo javne koristi na območju Armadnega korpusa v Vidmu, dne 22.11.1939 pa je ministrstvo sprejelo odlok št. 1445, s katerim je določilo imetja, ki jih je potrebno za te potrebe razlastiti. Dne 25.7.1941 je bila na podlagi člena 30 Zakona z dne 25.6.1865 izdana Odločba o dokončni zaposedbi nepremičnin, last I.T. iz P., ki je pravni prednik tožene stranke. Šlo je za del njegovih nepremičnin, vpisanih v k.o. P. in sicer parcele št. 597/2 v površini 414 m² in parcele št. 597/4 v površini 309 m². Podpisan je bil tudi zapisnik o sprejemu odškodnine, razlaščenec je za zaposedeno površino prejel odškodnino v višini 1000 lir in odškodnino za začasno zaposedbo nepremičnin po obrestni meri 4% letno od dne zaposedbe 1.10.1936 do dne izplačila odškodnine. Dne 5.11.1941 je bil izdelan delilni načrt, parcela št. 597/2 v površini 2460 m² se je razdelila na začasne podelilke z oznako 2a, b, c in d, podelilka c je obsegla površino 298 m² in podelilka d 116 m² (skupno 414 m²), parcela št. 597/4 pa se je razdelila na začasne podelilke 4a, b in c (podelilki b in c sta obsegali 147 m² in 162 m² površine, skupaj 309 m²). Iz začasnih podelilk 597/2c in 597/2d ter 597/4b in 597/4c je nastala nova parcela 597/6 k.o. P., ki se je vpisala kot I. zk telo v vl. št. 241 k.o. P., ter je bila na podlagi Odločbe z dne 25.7.1641 in Delitvenega načrta z dne 5.11.1941 28.1.1942 lastninska pravica najprej vpisana na „Demanio dello Stato“, zatem pa 21.7.1947 na podlagi priloge XIV Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10.2.1947 kot „Splošno ljudsko premoženje“. V elektronski zemljiški knjigi je vpisana Republika Slovenija. Nova parcela št. 597/6 k.o. P., ki je nastala na podlagi razlastitve, zaradi napake pri tehnični izvedbi vpisa razlastitve ni bila evidentirana v zemljiškem katastru, torej ni bila vpisana v atributivnem delu in tudi ni bila vrisana v grafičnem delu zemljiškega katastra. Tožeča stranka je v upravnem postopku pri GURS poskušala doseči vpis parcele št. 597/6 k.o. P. tudi v evidence zemljiškega katastra, vendar je le ta z zadnjim sklepom postopek ustavila z obrazložitvijo, da je zaradi spornega dejanskega stanja treba sprožiti sodni postopek. Parcele, ki so bile predmet razlastitve, so se od leta 1941 do sedaj glede na identifikacijska potrdila GURS spreminjale (tožeča stranka je zahtevala s tožbo ugotovitev, da je lastnica SZ dela današnje parcele št. 597/2 k.o. P., kateri se je samo zmanjšala površina ter J in JV dela današnje parcele št. 597/8 k.o. P., ki je nastala z delitvijo parcele št. 597/4, v obsegu kot je že zgoraj pojasnjeno). Tožeča stranka je imela sporni del nepremičnin sama in pred tem njeni predniki, po svojih upravljalcih v posesti ves čas, najkasneje od leta 1941. Tožeča stranka je tudi določno pojasnila, kako je izvajala posest, kot tudi, kako je prišlo do delitve parcele št. 597/4. 10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja zatrjevana pravna posledica - tožnica je lastnica nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka. V času, ko je tekel postopek razlastitve, je v Italiji veljal zakon, ki je urejal razlastitev (Legge 25 giugno 1865, n. 2359: espropriazione

per causa di pubblica

utilità - v nadaljevanju Zakon 2359 ). Na podlagi Zakona 2359 je bil izdan Kraljevi dekret dne 7.7.1932, razglašena je bila javna korist glede določenih nepremičnin (drugo poglavje Zakona 2359). Država se je z lastnikom, razlaščencem I.T. dogovorila glede odškodnine, in nepremičnine vzela v posest (zapisnik o sprejemu odškodnine z dne 15.11.1940). Zatem je na podlagi 30. člena Zakona 2359 izdala odločbo o dokončni zaposedbi nepremičnin dne 25.7.1941. S to odločbo je država pridobila v last zemljišča, ki so bila razlaščena (prim. člen 50 citiranega zakona). Odločba je bila izdana po prevzemu posesti in po plačilu odškodnine, za katero se je država dogovorila z razlaščencem. S tem je na podlagi zakona pridobila lastnino.

11. Tožeča stranka je v tožbi navajala tudi, da je možnost pridobitve nepremičnine na originaren način predvideval že Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), v paragrafu 424 in da je nepremičnine tudi priposestvovala, ker je prvostopenjsko sodišče nekritično povzelo, in to pritožba utemeljeno izpostavi. Vendar pa navedeno ni odločilno, bistveno je, da je glede na ugotovljena dejstva tožeča stranka, ki je nasledila premoženje Italije, lastnica, saj je bilo premoženje razlaščencu odvzeto na podlagi zakona in skladno z določbami zakona.

12. Pritožba na več mestih opozarja na določbo 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter prvi odstavek 8. člena ZZK-1, po katerih tisti, ki je v pravnem prometu pošteno ravnal in se zanesel na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic ter se domneva, da je lastnik nepremičnin tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi, ter da sta tako določala tako Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) kot sedaj Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Graja ravnanje tožeče stranke, ki skoraj 70 let ni poskrbela za vknjižbo.

13. Tožena stranka s temi ugovori ni uspešna. Po eni strani zato, ker ne gre za ravnanje v pravnem prometu, saj je sama pojasnila, da je nepremičnino pridobila z dedovanjem (listovna številka 91). Po drugi strani pa je tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila, pojasnila je, da so sporne nepremičnine (del nepremičnin toženke) v njeni posesti, na njih stojijo določeni objekti, kar je tudi navzven vidno. S temi tožbenimi navedbami je tožeča stranka domnevo dobre vere omajala, na toženi stranki je bilo, da bi v postopku pojasnila, da za omejitve oz. posest tožeče stranke na delu njenih nepremičnin ni vedela. Tega ni storila, na tožbo v roku ni odgovorila (primerjaj sodno prakso, npr. odločbo VS RS, sklep II Ips 153/2014 z dne 28.1.2016, točki 8 in 9, ter sodbo VS RS II Ips 67/2012 z dne 30.10.2014,…). Iz navedenih razlogov ne držijo trditve pritožbe, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ni zatrjevala nedobrovernosti tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno oporeka pravno nasledstvo tožnice. Tožeča stranka je lastnica, predmetno premoženje je namreč, kot ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, na podlagi priloge XIV Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10.2.1947 postalo državna lastnina (vpisano je bilo kot splošno ljudsko premoženje), torej je sedaj last Republike Slovenije (prej je bilo v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - prim. 14. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije).

14. Tožena stranka poda tudi očitek, da noben pravni predpis tudi v preteklosti ni omogočal ustanovitve nove parcelne številke v zemljiškem katastru in posledično v zemljiški knjigi na način, da pri tem ne bi prišlo do združitve, parcelacije komasacije,... že obstoječih parcelnih številk. Ta očitek ni utemeljen. Zakon 2359, ki je bil podlaga za razlastitev, je predvideval vpis v zemljiško knjigo ter v katastru (člen 53). V postopku je bil izdelan tudi delilni načrt z dne 5.11.1941. Vendar pa, kot je navedla tožeča stranka, do izvedbe v katastru ni prišlo. Ne gre za posplošeno sklicevanje, kot navede pritožba, pač pa za določne trditve tožeče stranke o teku postopka razlastitve in izostanku vpisa v kataster. Tudi ni res, da tožeča stranka ni navedla povezave med sedanjo parcelo št. 597/6 in parcelami tožene stranke, podala je določne navedbe (npr. stran 4 tožbe) ter pojasnila, da podatki, ki jih je navedla, izhajajo iz identifikacijskega potrdila Geodetske uprave Republike Slovenije, Geodetska pisarna. Sprenevedanje predstavljalo nadaljnje trditve pritožbe, da je tožnica že vpisana kot lastnica sporne parcele št. 597/6 k.o. P., in da je tožba nesklepčna, saj je tožeča stranka jasno povedala, da v katastrskih načrtih nepremičnine ni.

15. Tudi niso dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Pritožba se v zvezi s tem očitkom sklicuje na Odločbi geodetske uprave št. 1, ki naj bi izkazovali, da je tožnica vpisana kot lastnica pri predmetni parceli, ki je opredeljena tudi v delilnem načrtu z dne 5.11.1941, v tožbi pa so trditve, da predmetna parcela v katastru ni vpisana in obsega del nepremičnin tožene stranke s parcelno št. 597/2 in 597/8. Meni, da tega predložena odločba GURS o ustavitvi postopka ne izkazuje, saj se ne nanaša na to parcelo, pač pa na parcele št. 597/8, 597/2 in 595/1 k.o. P..

16. Ti razlogi pritožbe niso utemeljeni, tožeča stranka je pojasnila, da je bil upravni postopek ustavljen, ker je upravni organ stranke napotil na reševanje sporov v postopku na sodišču ter je v razlogih sklepa z dne 25.7.2013 Geodetske uprave Republike Slovenije jasno navedeno, da naj bi potrditvah tožeče stranke v naravi obstajala tam, kjer se nahajajo parcele tožene stranke, tudi parcela 597/6, ki je vpisana v zemljiško knjigo, v katastru pa parcela ni vpisana. Nenazadnje to, da parcela ni vpisana v katastru, izhaja tudi iz mnenja, ki ga je tekom postopka izdelala izvedenka.

17. Pritožba trdi, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila tožbo, ter spremenjena tožba toženi stranki ni bila vročena skladno z določbami ZPP, zato očita, da je sodišče kršilo določbo 318. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, tožeča stranka tožbe ni spremenila, kot je to pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je namreč v tožbi navedla, da je pridobila del parcele 597/2 k.o. P. v površini 414 m², in sicer del s podelilko po delilnem načrtu označenem z 2c v površini 298 m² in del s podelilko označen 2d v površini 116 m² ter to uveljavljala v tožbenem zahtevku, ko je uveljavljala lastništvo dela parcele št. 597/2 v površini 414 m² v SZ delu, ki je po priloženem delilnem načrtu z dne 5.11.1941 označen s podelilkama 2c in d (jasno je, da se slednja tiče parcele 597/2).

18. Pritožbeni razlogi niso podani in je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (drugi odstavek 350.člena in 353. člen ZPP).

19. Tožena stranka je v posledici neuspeha s pritožbo dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v okviru specificirane zahteve, skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi, ki ga je treba uporabiti v konkretni zadevi. Stroške mora plačati v 15 dneh od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. člen in 165. člen ZPP).