Jedro

Sodišče prve stopnje bi preseglo dolžnost materialno procesnega vodstva, če bi tožečo stranko zgolj na podlagi pavšalnih trditev o špekulativnem namenu tožene stranke ob enostranskem prenehanju pogodbe ter nekonkretizirane navedbe, da so podani vsi elementi civilnega delikta, med tem ko je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi plačila opravljenih storitev in pravilnosti obračuna, pozivalo na dopolnitev navedb glede odškodninske odgovornosti. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo, da na novo oblikuje dejansko podlago spora in spremeni oziroma doda tožbeni temelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22427/2008 z dne 5. 5. 2008 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.006,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil zoper tožečo stranko dne 8. 8. 2012 začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Do prekinitve postopka pa je prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 2. 8. 2004 sklenili pogodbo o „izvajanju svetovalnega inženiringa z vključenim strokovnim nadzorom in koordinacijo varnosti in zdravja za fazo izvedbe prenove objekta K.“ (v nadaljevanju Pogodba), dne 31. 5. 2005 aneks št. 1 in dne 30. 12. 2005 aneks št. 2 ter da je pogodbeno razmerje prenehalo 30. 12. 2007, do tega dne pa še niso bila izvedena vsa dela po pogodbi. Bistvo spora predstavlja vprašanje, ali je bila tožeča stranka upravičena, da pri obračunu vrednosti del za opravljena dela svetovalnega inženiringa upošteva celotno vrednost investicije ali vrednost del v času prenehanja pogodbe oziroma ali je bila upravičena pri obračunu dela razdeliti po posameznih sklopih. Sodišče prve stopnje je presodilo, da glede na jasno vsebino Pogodbe in aneksov ter upoštevajoč izpovedi prič tožeča stranka ni imela podlage, da pri končnem obračunu 1) dogovorjena dela razdeli na sklope ter 2) da za svetovalni inženiring obračuna pogodbeno vrednost 1,75 % od celotne vrednosti investicije obnove objekta. Zaključilo je, da obračun tožeče stranke, na podlagi katerega je izdala vtoževani račun, ni bil pripravljen skladno s pogodbo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, glede pritožbenih razlogov pa dodaja naslednje.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je izdalo sodbo presenečenja, ter opozarja, da bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvati na dopolnitev navedb glede oškodovanja, katerega bi bilo nato dolžno ugotavljati. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP prizadevati, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter ponudijo ali dopolnijo potrebna dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Načelo materialnega procesnega vodstva res velja ne glede na to, ali ima stranka pooblaščenca ali ne. Skladno z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku pa je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se jo od stranke lahko pričakuje. Zato je dolžnost materialno procesnega vodstva sodišča ožja v primeru, ko stranko v postopku zastopa odvetnik. Predvsem na strani sodišča je sicer, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar je tudi od odvetnika kot kvalificiranega pooblaščenca mogoče pričakovati ustrezno skrbnost pri navajanju odločilnih dejstev in predlaganju dokazov zanje. Razjasnjevalna dolžnost sodišča torej ni neomejena. Kršitev materialno procesnega vodstva je mogoče ugotoviti zgolj v primerih, ko stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila dovolj skrbna, pravočasno navedla vsa pravno relevantna dejstva in zanje ponudila dokaze. Sodišče prve stopnje bi zato po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru preseglo dolžnost materialno procesnega vodstva, če bi tožečo stranko zgolj na podlagi pavšalnih trditev o špekulativnem namenu tožene stranke ob enostranskem prenehanju pogodbe ter nekonkretizirane navedbe, da so podani vsi elementi civilnega delikta, med tem ko je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi plačila opravljenih storitev in pravilnosti obračuna, pozivalo na dopolnitev navedb glede odškodninske odgovornosti. Sodišče z materialnim procesnim vodstvom ne sme iti tako daleč, da bi stranko pozvalo, da na novo oblikuje dejansko podlago spora in spremeni oziroma doda tožbeni temelj (v konkretnem primeru odškodninskega). S tem bi bilo ravnotežje med vlogami in aktivnostjo strank ter sodišča v postopku porušeno, kar bi pomenilo tudi kršitev načela nepristranskosti. (1) Ker so stranke torej dolžne skladno z okoliščinami konkretnega primera upoštevati vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navesti vsa relevantna dejstva, odločitev sodišča prve stopnje za tožečo stranko tudi ne more predstavljati sodbe presenečenja.

8. Pritožnik nadalje ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje o vsebini pogodbe. Vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča Pogodba in način končnega obračuna, določen v 4. členu v zvezi s 3. členom, jasen in nedvoumen, zato ne zahteva posebne interpretacije. Zaradi jasnosti pogodbenih določil je sodišče prve stopnje vsebino Pogodbe pravilno ugotovilo z jezikovno razlago, uporaba drugih razlagalnih pravil pa ni bila potrebna. Dokončna vrednost pogodbenih del je bila tako določena na podlagi odstotka iz 3. člena pogodbe (to je 1,75 %, kar pomeni skupen odstotek, nerazdeljen po sklopih) ter končne vrednosti izdelave projektne in investicijske dokumentacije ter vrednosti izvedbe del prenove objekta (ne vrednosti celotne investicije).

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo spora o tem, da je bilo do prekinitve pogodbe dne 31. 12. 2007 delo svetovalnega inženiringa v celoti opravljeno, strokovni nadzor ter koordinacija varnosti in zdravja pa ne. Vendar zgolj to po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje členitve in obračunavanja po posameznih sklopih del, saj tak način obračuna v pogodbi ni bil določen. Vrednost pogodbenih del je znašala 1,75 % od skupne vrednosti izdelave projektne in investicijske dokumentacije ter vrednosti izvedbe del prenove objekta. Zato za odločitev v predmetni zadevi ni pomembno, da je bilo delo svetovalnega inženiringa, ki je predstavljalo le eno izmed pogodbenih obveznosti tožeče stranke, opravljeno v celoti. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je do dneva prekinitve pogodbe tožeča stranka opravila vse tisto, kar zajema 8. člen Pogodbe.

10. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, da obrazložitev sodišča prve stopnje o izpovedi K. ni korektna, češ da je bistvo njegove izpovedi v tem, da pri obračunu ni upošteval vrednotenja na dan prekinitve pogodbe, ampak v času sestave obračuna. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved ustrezno povzelo (prim. l. št. 115-120) in jo uporabilo v potrditev pravilnosti izpodbijane odločitve. Priča K. je namreč izrecno izpovedal, da je pri pripravi končnega obračuna dela razčlenil na tri sklope na podlagi normativov, ki veljajo v stroki ter da odstotka, določenega s pogodbo, ni upošteval. Bistveno za odločitev v predmetnem sporu pa je, da se po Pogodbi upošteva vrednost izvedenih del v času prenehanja pogodbe in ne vrednost celotne investicije. Prav tako po Pogodbi ni bila predvidena delitev po sklopih, zaradi česar tudi če so bila dela strokovnega inženiringa v celoti opravljena, ta niso smela biti obračunana od celotne vrednosti investicije, temveč se je upošteval skupen odstotek 1,75 % od vrednosti izvedbe vseh del ob prekinitvi pogodbe. Zato za sestavo takšnega končnega obračuna, kot ga na podlagi izstavljenega računa vtožuje tožeča stranka, ni nobene pogodbene podlage. Od tožene stranke pa bi lahko zahtevala le izpolnitev obveznosti tako, kot se ta glasi (prim. 9. člen in prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika).

11. Stališče pritožnika, da je tožena stranka akceptirala obračun, ker mu ni ugovarjala, ni pravilno. Tudi sicer pa je tožena stranka predlagala skupni sestanek in pripravila lastni obračun, kljub temu pa do dogovora oziroma uskladitve ni prišlo, česar tožeča stranka ne izpodbija.

12. Kot neutemeljena pa se izkaže tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki odvzelo možnost dokazovanja, saj v postopek ni pritegnilo izvedenca, s čimer se je izognilo ugotavljanju razmerij v plačilnih rangih posameznih sklopov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče prve stopnje teh razmerij ni bilo dolžno ugotavljati, saj ne gre za pravno odločilno dejstvo upoštevajoč pogodbena določila, po katerih se obračun ne deli po sklopih.

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Prim. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 582 in naslednje, Betetto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, 2008, št. 7, str. 1576 in naslednje ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010.