Jedro

Vsebina predloga za pridobitev izvedeniškega mnenja je v zadevi nasprotni dokaz. Tožena stranka s takšnim dokazom zasleduje ovrženje z glavnim dokazom dobljenega dokaznega rezultata. Pravica do izvedbe takšnega dokaza je del strankine pravice do izjave v postopku oziroma natančneje njenih jamstev izjavljanja v dokaznem postopku, ki jih je sodišče prve stopnje kršilo, ko je dokazni predlog zavrnilo brez ustavno dopustnega razloga. Navedlo je namreč zgolj, da je upoštevajoč ostale dokaze dejansko stanje že v zadostni meri razčiščeno. Takšen argument pa pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v I. in III. točki izreka, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišč prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97734/2010 z dne 14. 7. 2010 v prvem in tretjem odstavku za glavnico v višini 45.359,07 EUR, za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 41.764,29 EUR od 7. 7. 2010 do 8. 7. 2010, za zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 45.359,07 EUR od 9. 7. 2010 do plačila in za stroške izvršilnega postopka v višini 292,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V preostalem delu je izvršilni sklep v prvem odstavku razveljavilo (II. točka izreka sodbe) ter tožencem naložilo plačilo pravdne stroške tožnice v višini 2.922,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožujejo toženci. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na vsebino dopisa družbe L., ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot dokaz in iz katerega izhaja, da bi navedena družba prodala vozila kupcem, ki niso bili njihove stalne stranke za višjo ceno, kot je to sicer storila, pri čemer razlika v ceni ni bi bila zanemarljiva. Glede na takšne razlike v zneskih bi moralo zato sodišče prve stopnje zaslišati predlagane priče in postaviti cenilca avtomobilske stroke, ki bi določil okvirno tržno ceno. Meni tudi, da so razlogi sodbe nejasni tudi v zvezi z ugotovitvami o dobičku, ki ga je družba L., d.o.o., dosegla s prodajo. Iz teh ugotovitev namreč izhaja, da navedena družba s preprodajo sploh ni zaslužila, kar pa ni logično. Navedeno je še dodaten argument za potrebo po izvedbi dokaza z izvedencem. Stroškov s pritožbo ne priglašajo.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi kot leasingodajalec od tožencev kot porokov in plačnikov vtožuje dolg po štirih odpovedanih leasing pogodbah za tovornjaka in polpriklopni vozili. Višina tega dolga je odvisna med drugim od vrednosti, po kateri je tožnica prodala vozila, ki so bila predmet leasing pogodb, saj je bil dolg po pogodbah v tej višini (delno) že poplačan. Naveden element izračuna preostanka dolga po pogodbah je edino sporno dejstvo med strankama v pritožbenem postopku. V dokazovanje trditev, da vrednost, po kateri je tožnica odprodala vozila, ni tržna, so toženci med postopkom pred sodiščem prve stopnje med drugim predlagali dokaz z izvedencem avtomobilske stroke in z zaslišanje dveh prič (M. in N.), ki naj bi bili pripravljeni kupiti dve od navedenih vozil za višjo ceno, kot jo je pri prodaji dosegla tožnica.

6. Vsebina predloga za pridobitev izvedeniškega mnenja je upoštevajoč zgoraj pojasnjene pravno odločilne okoliščine v zadevi nasprotni dokaz. Tožena stranka namreč s takšnim dokazom zasleduje ovrženje z glavnim dokazom dobljenega dokaznega rezultata (1). Pravica do izvedbe takšnega dokaza je del strankine pravice do izjave v postopku oziroma natančneje njenih jamstev izjavljanja v dokaznem postopku (2), ki jih je sodišče prve stopnje kršilo, ko je dokazni predlog zavrnilo brez ustavno dopustnega razloga. Navedlo je namreč zgolj, da je upoštevajoč ostale dokaze dejansko stanje že v zadostni meri razčiščeno. Takšen argument pa pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki utemeljuje obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Drugače je z zavrnitvijo dokazov z zaslišanjem prič M. in N. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da že samo dejstvo, da se navedeni priči za nakup vozil po takšni ceni nista odločili kljub skoraj pet mesečnemu čakanju, da bo leasingojemalec našel svoje kupce, kaže, da leasingojemalčeva prodajna ponudba ni bila realna. Toženci namreč ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica s prodajo vozil čakala v dveh primerih več kot štiri mesece, v dveh primerih pa več kot šest mesecev in jih torej ni prodala „na hitro“. Med postopkom na prvi stopnji ter v pritožbi pa prav tako ne navajajo, da bi navedeni priči opustili odločitev za nakup vozil po zatrjevanih cenah iz razloga, ki bi izključeval ali zmanjševal logičnost navedenega argumenta sodišča prve stopnje. Upoštevajoč navedeno sta torej dokazna predloga z zaslišanjem prič M. in N. očitno neprimerna za dokazovanje tržne cene kot odločilnega dejstva v zadevi.

8. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem avtomobilske stroke in šele na podlagi takó dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti v zadevi.

9. Toženci niso priglasili stroškov s pritožbo, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem: 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 350. (2) J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem: 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 296.