Jedro

Napotki sodbe, izdane v upravnem sporu, so za toženo stranko obvezni le, če gre za pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ali pa za njegova stališča, ki se tičejo (upravnega) postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na pravno podlago, po kateri je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), naj bi šlo pri ponovnem odločanju tožene stranke za oboje, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, zakaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1296/2011-6 z dne 28. 10. 2011 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo tožene stranke z dne 13. 6. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v rednem postopku ponovno zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila napotkom iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 251/2008 z dne 17. 7. 2008. Napačna je njena ocena, da je šlo v primeru tožnikov le za verbalne napade, saj tožnika navajata, da je prišlo tudi do požiga njune trgovine. V postopku ni bilo razčiščeno, kako ravna policija, kadar stranka prijavi takšne dogodke.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje odpravi in tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z navedbami sodišča prve stopnje, da ni sledila napotkom iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 251/2008 z dne 17. 7. 2008. V skladu z njo je oba tožnika dodatno zaslišala v navzočnosti njunega pooblaščenca (sedanjega svetovalca za begunce) in upoštevala vse informacije, ki sta jih predložila, vendar je ugotovila, da niso konkretno povezane z njunim primerom, saj prikazujejo zgolj splošne razmere v njuni izvorni državi. Ne strinja se z navedbami sodišča prve stopnje, da pri dokazni oceni ni upoštevala pripomb tožnikov oziroma njunega pooblaščenca. Tožnika k informacijam, ki jih je tožena stranka pridobila iz različnih virov, tudi s strani judovske skupnosti v Volgogradu, nista predložila objektivnih informacij, ki bi jim nasprotovale. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni upoštevala napotka Vrhovnega sodišča glede vprašanja, kaj pomenijo napadi na tožnika z vidika prve alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. V izpodbijani odločbi je namreč ugotovila, da sta bila izpostavljena nadlegovanju s strani kriminalne združbe in nacionalistov in da niso bili ugotovljeni subjekti preganjanja. Tožnika bi morala večino napadov nanju preganjati z zasebno tožbo, zato so njuni očitki, da policija v njunem primeru ni ukrepala, neutemeljeni. Opredelila se je tudi do izsiljevanja s strani kriminalne združbe oziroma do dogodkov, ki sta se zgodila na tržnici 2. 8. 2006 (napad pripadnikov desantne vojske) in 30. 8. 2006 (požig njune trgovine). Ugotovila je, da so bili izsiljevanja deležni vsi trgovci na tržnici, ne glede na narodnostno pripadnost, napadi na lastnika trgovine pa niso bili izvedeni zaradi narodnostne ali verske pripadnosti tožnikov, temveč zaradi njunega neplačevanja „varščine“ kriminalni združbi, ki nadzoruje celotno poslovanje tržnice. Ugotovila je, da ruska vlada ukrepa proti mafiji na nivoju celotne družbe, zato ni mogoč zaključek, da tožnikov izvorna država ne more oziroma da ju noče zaščititi.

4. Tožnika v odgovoru na pritožbo poudarjata, da tožena stranka ni sledila ključnim napotkom iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 251/2008 z dne 17. 7. 2008. Nesprejemljive so pritožbene navedbe, v katerih ponavlja napačno razumevanje ruske kazenske zakonodaje, v očitnem nasprotju z verodostojnimi izjavami tožnikov pa je tudi pritožbena navedba, da njune težave s strani pripadnikov kriminalne združbe nimajo nobene podlage v njuni narodnosti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba očita toženi stranki, da pri ponovnem odločanju o prošnji tožnikov za priznanje statusa begunca oziroma mednarodne zaščite ni sledila napotkom iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 251/2008. Svoj sklep sodišče prve stopnje podrobneje utemeljuje z dejstvom, da je dokazna ocena tožene stranke o informacijah, ki jih je zbrala glede stanja v izvorni državi, nepopolna, ker ne upošteva pripomb oziroma mnenj, ki sta jih k posameznim virom informacij oziroma posameznim poročilom podala tožnika, oziroma ker jih ocenjuje kot pavšalne, s čimer pa se sodišče ne strinja, saj so vsebinski. Dokazna ocena v izpodbijani odločbi je nepopolna tudi zato, ker tožena stranka treh dogodkov, ki jih tožnika zatrjujeta, enega iz leta 1998 na njunem domu in dveh, ki sta se zgodila na tržnici v Volgogradu dne 2. in 30. 8. 2006, pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevala zaradi stališča, da mora po kazenski zakonodaji Ruske Federacije oškodovanec verbalne delikte preganjati z zasebno tožbo. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka podtaknitev požara v trgovskem lokalu tožnikov napačno obravnavala kot verbalni delikt ter da niti ni pristojna za presojo vprašanja, ali bi morala tožnika po ruskem kazenskem pravu zatrjevane (verbalne) napade preganjati z zasebno tožbo, pač pa je njena dolžnost presoditi, ali je oziroma kako je na prijave dogodkov, ki sta jih podala tožnika, reagirala policija.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča ima takšna obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, kakšno vsebino ima očitek, da tožena stranka ni sledila napotkom prejšnje sodbe, izdane v isti upravni zadevi. Napotki sodbe, izdane v upravnem sporu, so za toženo stranko obvezni le, če gre za pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ali pa za njegova stališča, ki se tičejo (upravnega) postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na pravno podlago, po kateri je sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), naj bi šlo pri ponovnem odločanju tožene stranke za oboje, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, zakaj. Nasprotno pa iz nje izhaja, da se sodišče prve stopnje ne strinja z dejanskimi ugotovitvami tožene stranke, ker meni, da imajo pomembne pomanjkljivosti. Glede na njihovo vsebino, navedeno v sodbi, bi šlo tu po mnenju Vrhovnega sodišča lahko le za pomanjkljivosti, ki jih navaja 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (tudi vprašanje oblike kazenskega pregona posameznih vrst kaznivih dejanj po kazenskem pravu Ruske federacije je namreč v obravnavani upravni zadevi vprašanje dejanskega stanja in ne vprašanje uporabe materialnega prava v smislu 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj gre pri njih za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi in ne za vprašanje pravilnosti vodenja upravnega postopka oziroma pravilnosti uporabe materialnega prava, kot, sicer nepopolno, nakazuje (s sklicevanjem na 3. oziroma 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) izpodbijana sodba.

8. V zadevah mednarodne zaščite mora biti v takšnih primerih ravnanje sodišča prve stopnje drugačno (predpisuje ga drugi stavek drugega odstavka 75. člena ZMZ), kot je bilo ravnanje v obravnavanem upravnem sporu: če je relevantno procesno gradivo zbrano (in izpodbijana sodba ne trdi, da ni zbrano), sodišče pa ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno ali popolno oziroma da je bil o njem iz ugotovljenih dejstev napravljen napačni sklep, mora izvesti glavno obravnavo. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče meni, da v primeru, kot je obravnavani, določbe drugega odstavka 75. člena ZMZ ni bilo treba uporabiti. Zato je tudi v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.

9. Kadar ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je glede na določbo tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vselej podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

10. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po opravljeni glavni obravnavi, pred ponovno odločitvijo o tožbi pa obravnavano zadevo razčistiti tudi z vidika vprašanja, ali so pri tožnikih podani pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.