Jedro

Ker iz revidentovih revizijskih ugovorov in navedb izhaja, da revident ne nasprotuje uporabi ZJU v obravnavani zadevi, temveč nasprotuje (pravni) ureditvi, kot jo določa zakon v določbah, ki so bile uporabljene, vprašanje, kateri predpis je potrebno uporabiti pri prevedbi zaposlenega funkcionarja oziroma, ali je pri prevedbi pravilna uporaba ZJU, ne more biti pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 4. 2010, s katero je drugostopenjski upravni organ: pritožbi revidenta zoper odločbo direktorja D... z dne 20. 3. 2009, delno ugodil, navedeno odločbo odpravil in odločil, da se na podlagi četrtega in petega odstavka 191. člena in 194. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU revident, predsednik S... (v nadaljevanju S...), ki je pred to funkcijo opravljal naloge na delovnem mestu tajnika S... z izhodiščnim količnikom 6,00, z dnem prevzema v Ministrstvo za promet prevede v uradniški naziv tretje stopnje podsekretar (1. točka izreka); v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Prvostopenjski upravni organ je odločbo izdal v ponovljenem postopku po tem, ko je prvostopenjsko sodišče s sodbo U 675/2007-9 z dne 12. 12. 2008 odpravilo njegovo odločbo z dne 20. 12. 2006 in mu zadevo vrnilo v ponoven postopek, z obrazložitvijo, da je izrek odločbe nejasen, ker ne daje jasnega odgovora na vprašanje, kakšno funkcijo je revident opravljal oziroma kakšno delovno mesto je zasedal v S... Prvostopenjski upravni organ po stališču drugostopenjskega ni pravilno realiziral navedene sodbe prvostopenjskega sodišča in ni oblikoval jasnega izreka, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Revidentu je bila izpodbijana odločba izdana kot posledica Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je v 20. členu določil, da S... preneha delovati, njegove naloge pa prevzame Ministrstvo za promet, pri čemer je še določil, da Ministrstvo prevzame tudi vse zaposlene.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje pravilne uporabe materialnega predpisa, na katerega Vrhovno sodišče zaradi specifike in majhnega števila tovrstnih primerov še ni odgovorilo, in sicer: „kateri pravni predpis je treba uporabiti pri prevedbi zaposlenega, ki je bil pred ukinitvijo organa imenovan na delovno mesto, ki ga je opravljal kot funkcionar, oziroma ali je pri prevedbi pravilna uporaba Zakona o javnih uslužbencih - ZJU ali katerega izmed drugih predpisov (Uredba o plačah direktorjev, Akt o sistematizaciji)“.

7. Navedeno vprašanje, upoštevaje revidentove revizijske navedbe in ugovore, po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje. Revident v reviziji namreč izrecno navaja, da se strinja z uporabo ZJU, ugovarja pa njegovi dosledni uporabi, in sicer določbe petega odstavka 191. člena ZJU, ki za podlago pri imenovanju v uradniški naziv, upošteva naziv, ki ga je oseba dosegla pred imenovanjem v funkcijo. To po njegovem mnenju predstavlja retroaktivni poseg v pridobljene pravice, kar je nezakonito in protiustavno.

8. Revident torej ne nasprotuje uporabi ZJU, temveč nasprotuje (pravni) ureditvi prevedbe funkcionarjev, kot jo določa ZJU v določbah, ki so bile uporabljene v obravnavanem primeru (peti odstavek 191. člena ZJU). Zato vprašanje, kateri predpis je treba uporabiti pri prevedbi zaposlenega funkcionarja oziroma, ali je pri prevedbi pravilna uporaba ZJU, ne more biti pomembno pravno vprašanje. Revident namreč v reviziji ne zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče vprašanje, ki ga izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, rešilo nezakonito, oziroma ne zatrjuje, da je odgovor prvostopenjskega sodišča na pomembno pravno vprašanje zmoten, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, saj glede na njegove revizijske navedbe in ugovore niti ni sporno. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revident ni izkazal z navedbami,da je z izpodbijano odločbo prikrajšan za vse pravice, ki si jih je od leta 2003 pridobil iz naslova delovnega razmerja. Revident bi namreč moral, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker tega ni storil, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.