Jedro

SPZ za nepoštenega pridobitelja ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi v dajatvenem in stroškovnem delu ostane v veljavi. Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga "razveljavitev, zavrženje tožbe, zavrnitev tožbe oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje". Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pomanjkljivost sodbe pritožba vidi v odsotnosti razlogov o toženčevi trditvi, da je bilo na podlagi Dogovora o uporabi pokritih parkirnih prostorov oziroma pogodbe o pristopu k izgradnji in sofinanciranju zaprtega parkirnega prostora vzpostavljeno pravno razmerje brezplačne uporabe nepremičnine za nedoločen čas1. Meni, da je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo opredelitve do teh toženčevih pomembnih navedb kršilo tudi njegovo pravico do izjavljanja ter da je zato nadalje obstoji kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke je podana, če zaradi napak v sestavi sodbe, tako glede oblike kot glede vsebine, ni mogoče uresničiti pravice do pritožbe. Pravica stranke do izjavljanja iz 8. točke pa je kršena, kadar iz razlogov v obrazložitvi sodbe ne izhaja, da se je sodišče z navedbami in stališči stranke seznanilo in da se je do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, tudi opredelilo.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (pod 13. točko obrazložitve) utemeljilo, da se toženec ne more sklicevati na pravico do nadaljevanja brezplačne uporabe parkirnega mesta po tem, ko je tožnica postala lastnica teh prostorov. Ker iz sodbenih razlogov torej izhaja, da toženčeva navedba, da ima sporni parkirni prostor pravico uporabljati na podlagi dogovora s tožnico, ni bila preslišana, tudi toženčeva pravica do izjave ni bila kršena. S pravilnostjo stališča sodišča prve stopnje, da se toženec na predmetni dogovor ne more sklicevati, pa je moč polemizirati. Zato se tudi pritožbeni očitek o nezmožnosti preizkusa sodbe zaradi njenih pomanjkljivosti izkaže za neutemeljenega.

8. Ni pravilna pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega pravnega stališča, da je potrebno zahtevek presojati na podlagi 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Do tega stališča se je opredelilo pod 15. točko izpodbijane sodbe. V tem delu obrazložitve je med drugim utemeljilo, da toženec ni mogel biti dobroverni posestnik vsaj od 7. 7. 2010 dalje, ko je podal prijavo na javno zbiranje ponudb za najem garažnega prostora.

9. Pritožba napačno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga za "vpogled v spis N 46/2012", saj niti iz zapisnika o naroku z dne 29. 1. 2019, niti iz izpodbijane sodbe, ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo. Tudi pritožbena trditev, da je bil v predmetni zadevi postopek prekinjen, ni pravilna2. Zato so navedbe pritožbe v zvezi z nepravilnim nadaljevanjem postopka očitno neutemeljene.

10. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe tudi iz razloga, ker ne obstaja nobena verodostojna listina in zato postopek ne bi smel nadaljevati po pravilih ZPP za izdajo plačilnega naloga, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis N 46/2012, ker ni dopustilo tožencu, da na glavni obravnavi prebere izjavo, ki si jo je pripravil in ker je vodilo postopek namesto, da bi počakalo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi N 46/2012. Te pritožbene trditve so usmerjene v nedovoljeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, sodbe namreč iz tega pritožbenega razloga ni moč izpodbijati, saj je po prvem odstavku 458. člena ZPP dovoljeno uveljavljati le pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče. Kljub temu pa velja pritožniku pojasniti, da se v predmetnem pravdnem postopku odloča o utemeljenosti zahtevka na plačilo denarne terjatve čeprav se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se namreč postopek potem, ko je sklep o izvršbi razveljavljen, nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Verodostojna listina v smislu določbe drugega odstavka 23. člena ZIZ v pravdnem postopku nima kakšne posebne dokazne moči (primerjaj 8. člen ZPP). Z dokaznim predlogom, s katerim stranka predlaga vpogled v drug spis, se dokazuje, da je tekel (sodni) postopek, kdo so bili udeleženci postopka in kakšen je bil njegov zaključek. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje prebralo sklep, s katerim je bila zadeva N 46/2012 zaključena. Če pa stranka želi, da sodišče vpogleda listine v drugem spisu ali druge tam izvedene dokaze, mora listine in dokaze določno navesti ter obrazložiti, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat3. Slednjemu toženec ni zadostil, saj ni navedel, kaj bi hotel s takšnim dokaznim predlogom dokazati, pa tudi v pritožbi niti ne pojasnjuje, kaj je sploh hotel z »vpogledom v spis« dokazati. Iz prepisa zvočnega posnetka o naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2019 izhaja, da je bilo tožencu pojasnjeno, da ni razloga, da bi bral izjavo, ker gre za zaslišanje in da je bil nato pozvan, da pove, kar ve o zadevi4. Pritožba zato napačno trdi, da tožencu ni bilo dopuščeno prebrati izjave. Na pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje počakati na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi N 46/2012, pa velja odgovoriti, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje predloga v tej smeri sploh ni stavil. 11. V sporih majhne vrednosti na pritožbeni stopnji po že omenjeni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP ni moč kritizirati dejanskega stanja. Pritožbene navedbe, s katerimi se kot procesno kršitev izpostavlja ugotovitve, katere bi po mnenju pritožbe morala izpodbijana sodba glede temelja in višine zahtevane uporabnine imeti, so po vsebini nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato utemeljenosti navedb, s katerimi se uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo presojati. Kljub temu pa gre v zvezi s pritožbenimi navedbami o obstoju pravne podlage za uporabo spornega parkirnega prostora pritožniku pojasniti, da toženec že trditvenega bremena o obstoju pravne podlage za uporabo parkirnega prostora ni zmogel. Zoper zahtevek se je namreč branil s trditvami o Dogovoru z dne 18. 4. 1987. Tožnica je to njegovo navedbo prerekala s trditvijo, da je Dogovor prenehal veljati z dnem uveljavitve uveljavitve Pravilnika o oddajanju parkirnih mest v garažah v najem (v nadaljevanju Pravilnik). Te trditve toženec ni prerekal, ampak je le vztrajal pri svojem stališču o uporabi parkirnega prostora na podlagi Dogovora. Zgolj s trditvijo, da mu je bila ponujena v podpis najemna pogodba, v kateri je bilo v 17. členu določeno, da se s podpisom slednje razveljavijo vse dotedanje pogodbe, pa toženkine trditve o prenehanju Dogovora ni mogel izpodbiti. Pravilnik je namreč začel veljati 24. 3. 2010, toženec pa ni zatrjeval, kdaj mu je bila ponujena v podpis najemna pogodba. Na zatrjevano dejstvo, da se je tožnica zavedala, da obstaja dogovor o brezplačni uporabi parkirnih prostorov, torej na dejstvo, da Dogovor ni prenehal veljati, bi namreč lahko kazala le trditev, da je bila tožencu najemna pogodba z zatrjevano določbo ponujena v podpis po uveljavitvi Pravilnika. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec spornega parkirnega prostora ni uporabljal na podlagi Dogovora.

12. Pritožbeno sodišče je pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Dejansko podlago izpodbijane sodbe predstavljajo tako naslednja dejstva: - da je tožnica lastnica spornega pokritega parkirnega mesta, katerega je uporabljal toženec v času od januarja 2014 do 2016, - da toženec kot posestnik spornega parkirnega prostora ni bil v dobri veri vsaj od 7. 7. 2010 dalje, ko je podal prijavo na javno zbiranje ponudb za najem garažnega prostora, - da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena pogodba v zvezi z uporabo tega parkirnega prostora, - da je Dogovor o uporabi pokritih parkirnih prostorov oz. pogodba o pristopu k izgradnji in sofinanciranju izgradnje zaprtega parkirnega prostora z dne 18. 4. 1987, sklenjen med tožnico in skupnostjo stanovalcev, na podlagi katere so imeli etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu S., Velenje, pravico uporabljati tudi sporni parkirni prostor neodplačno, prenehal veljati z dnem uveljavitve Pravilnika, - da je bila tožnica oškodovana za mesečne najemnine v znesku 19,10 EUR oz. 19,42 EUR, ker prostora, ki ga je uporabljal toženec, na podlagi Pravilnika ni mogla oddati komu drugemu, - da je bil toženec okoriščen za vrednost vsakokratne mesečne najemnine na škodo tožnice, ker je tožničin parkirni prostor uporabljal, računov, ki mu jih je mesečno pošiljala tožnica za uporabnino spornega parkirnega mesta v višini s Pravilnikom določene najemnine, pa ni plačal. 13. Na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je bila tožnica dejansko prikrajšana, ker je toženec v spornem času uporabljal njen parkirni prostor, ter da toženec ni bil dobroverni lastniški posestnik5, je namreč na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan tožnici vrniti korist, ki jo je imel, ker je v spornem času brez pravne podlage uporabljal njen parkirni prostor. SPZ namreč za nepoštenega pridobitelja ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ6. 14. Tožnico je zastopala občinska pravobranilka. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje stroškov ne bi smelo odmeriti na podlagi Odvetniške tarife. Odmero na tej podlagi namreč predpisuje peti odstavek 50c. člena Zakona o lokalni samoupravi v zvezi z 8. členom Zakona o državnem odvetništvu.

15. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

16. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, mora toženci, ki je na pritožbo obrazloženo odgovorila, povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Odmera tožničinih pritožbenih stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 66). V kolikor toženec naloženega mu zneska stroškov v roku, danem s to sodbo, ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

1 V odgovoru na tožbo je toženec zatrjeval, da je bil glede pokritega parkirnega prostora v preteklosti sklenjen Dogovor o uporabi pokritih parkirnih prostorov oz. pogodba o pristopu k izgradnji in sofinanciranju izgradnje zaprtega parkirnega prostora z dne 18. 4. 1987 (v nadaljevanju Dogovor), na podlagi katere imajo etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu ..., pravico uporabljati prostore neodplačno. Trdil je še, da se je tožnica zavedala, da obstaja dogovor o brezplačni uporabi parkirnih prostorov, ker je v najemni pogodbi, ki je ni podpisal, v 17. členu zapisala, da se s podpisom slednje razveljavijo vse dotedanje pogodbe, sporazumi ali dogovori, ki so se nanašali na zakup ali najem garažnih prostorov. (Toženec niti Dogovora, niti najemne pogodbe v dokazne namene ni predložil.) Na toženčeve navedbe je tožnica odgovorila, da so pogodbe ali dogovori o uporabi, najemu ali financiranju izgradnje parkirnih prostorov, sklenjene s skupnostmi stanovalcev, prenehali veljati z dnem uveljavitve Pravilnika o oddajanju parkirnih mest v garažah v najem – Uradni vestnik MO ..., št. 4/10 (v spisu pod prilogo A5). Slednje trditve toženec ni konkretizirano prerekal, ampak je le vztrajal na svojem stališču. 2 Toženec je sicer podal predlog za prekinitev postopka do pravnomočnega končanja zadeve N 46/2012, vendar sodišče prve stopnje postopka ni prekinilo, ker je bila zadeva N 46/2012 pravnomočno končana že pred razpisom glavne obravnave in je s tem toženčev predlog postal brezpredmeten. 3 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 279/2009 z dne 9. 9. 2010. 4 Sodišče prve stopnje je torej postopalo skladno z 239. členom ZPP, ki po 263. členu ZPP velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank. 5 Po prvem odstavku 27. člena SPZ je lastniški posestnik tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova. Po 28. členu SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Po drugem odstavku 95. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 100/2013 z dne 24. 4. 2014.