Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je toženka glede podatka o lastninski pravici na stavbi oprla na podatke GURS, ne pa na zemljiško knjigo. Ker dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, je tožnikov očitek utemeljen, posledično pa sodišče ne more preizkusiti njegove trditve, da ni edini lastnik nepremičnine.

Priznana denarna socialna pomoč pomeni, da samski prosilec ali družina nima prihrankov oziroma premoženja, ki bi presegalo 13.780,00 EUR, zato je to treba v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZBPP upoštevati tudi v postopku za dodelitev BPP, razen če organ ugotovi, da je prišlo po izdaji odločbe o denarni socialni pomoči do sprememb v prosilčevem premoženjskem stanju.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2529/2014 z dne 14. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 10. 10. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v izvršilnih postopkih I 591/1998 in In 51/2013, ki se vodita pred Okrajnim sodiščem v Cerknici, ter kot oprostitev plačila stroškov postopkov.

V obrazložitvi organ ugotavlja, da v zadevi ni izpolnjen finančni pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je namreč lastnik stavbe št. 464 k.o. ... oz. stanovanja v samostoječi stavbi z enim stanovanjem na naslovu, kjer tudi živi. Uporabna površina stavbe presega uporabno površino primernega stanovanja, kot ga določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Presežek uporabne površine se zato upošteva pri ugotavljanju tožnikovega premoženjskega stanja (prvi odstavek 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS). Ker njegova vrednost po podatkih GURS znaša 34.973,99 EUR, je presežen mejni znesek 13.780,00 EUR iz prvega odstavka 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C in s tem pogoj za dodelitev BPP. Upravni organ je še pojasnil, da ni upošteval tožnikove navedbe v prošnji, da je prejemnik redne denarne socialne pomoči, ker da ta določba 12. člena ZBPP glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS I U 607/2006 nima absolutnega učinka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je že vrsto let prejemnik denarne socialne pomoči, da iz edinega stanovanja ne pridobiva denarnih sredstev in da ne drži, da je edini lastnik omenjene nepremičnine. Podatke o lastništvu bi toženka lahko pridobila iz zemljiške knjige, iz katere je razvidno, da je „nosilec“ nepremičnine le do ene polovice oziroma od leta 2006 do ene tretjine. S tem v zvezi prilaga sklep z dne 27. 12. 2013, izdan v izvršilni zadevi In 51/2013. Navaja še, da nujno potrebuje BPP, saj si z denarno socialno pomočjo nikakor ne more pridobiti odvetnika. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik edini lastnik stanovanjske stavbe na naslovu ..., v kateri živi, in posledično, ali je bila pri izračunu vrednosti njegovega premoženja pravilno upoštevana v celoti.

Izvorna evidenca za podatke o stvarnih pravicah na nepremičnini kot prostorsko odmerjenemu delu zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ), je zemljiška knjiga. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) namreč določa, da je to javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah /.../ (prvi odstavek 1. člena), med njimi lastninske pravice (prvi odstavek 13. člena). Vanjo se vpisujejo tako zemljišča kot stavbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je toženka glede podatka o lastninski pravici na stavbi oprla na podatke GURS, ne pa na zemljiško knjigo. Ker dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, je tožnikov očitek utemeljen, posledično pa sodišče ne more preizkusiti njegove trditve, da ni edini lastnik nepremičnine.

Prav tako se sodišče ne strinja, da je dopustno odkloniti porabo drugega odstavka 12. člena ZBPP zgolj zato, ker da določba nima absolutnega učinka in se zato pri prosilcu, čeprav je prejemnik denarne socialne pomoči, vselej preverja izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Organ namreč ni ugotovil okoliščin, ki bi v tožnikovem primeru utemeljevale spregled navedene zakonske določbe.

ZBPP v omenjenem členu najprej določa, da se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (prvi odstavek). Takoj v naslednjem odstavku pa ta zakon določa, da se prosilčev finančni položaj ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene dajatve (izredna BPP).

To pomeni, da je pri prosilcu iz drugega odstavka 12. člena ZBPP za dodelitev BPP odločilna le presoja razumnosti zadeve, v zvezi s katero vlaga prošnjo (pogoj iz 24. člena ZBPP).

V nasprotju s tem v odločbi izraženo razumevanje toženke pomeni, da drugi odstavek 12. člena ZBPP dejansko sploh ne velja. Kot je to sodišče navedlo tudi v sodbi I U 1259/2013 z dne 29. 8. 2013, pa prav ureditev v drugem odstavku 12. člena ZBPP predpostavlja, da je premoženjsko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku odločanja o denarni socialni pomoči in podlaga za njeno dodelitev, obenem premoženjsko stanje, ki se upošteva v postopku odločanja o BPP. ZBPP v 14. členu pri ugotavljanju lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine namreč napotuje na smiselno uporabo naštetih določb III. poglavja Zakona o socialnem varstvu (ZSV) o denarni socialni pomoči. Ker je to poglavje na podlagi 4. točke prvega odstavka 78. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) prenehalo veljati, se od začetka uporabe ZSVarPre (od 1. 1. 2012) pri ugotavljanju premoženja v postopku odločanja o BPP uporabljajo iste določbe kot v primeru odločanja o denarni socialni pomoči po ZSVarPre v zvezi z določbami ZUPJS.

Določba drugega odstavka 12. člena ZBPP zato pomeni, da je organ za BPP vezan na odločbo organa (CSD), ki je pristojen za odločanje o pravici do denarne socialne pomoči (5. člen ZUPJS) na način, da ne ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP. Domneva se, da oseba, ki prejema tako pomoč, nima sredstev za odvetnika in stroške sodnega postopka.

Ker torej priznana denarna socialna pomoč pomeni, da samski prosilec ali družina nima prihrankov oziroma premoženja, ki bi presegalo 13.780,00 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v zvezi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C), je to treba v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZBPP upoštevati tudi v postopku za dodelitev BPP, razen če organ ugotovi, da je prišlo po izdaji odločbe o denarni socialni pomoči do sprememb v prosilčevem premoženjskem stanju. To pa je po presoji sodišča tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga je potrdilo v sklepu X Ips 315/2011 z dne 28. 3. 2012 in ki pravi, da drugi odstavek 12. člena ZBPP ne more imeti takšnega absolutnega učinka, da se v primerih, ko že iz same vloge prosilca izhaja, da ima določeno premoženje, ne bi preverjalo njegovega premoženjskega stanja.

Toženka je v izpodbijani odločbi zavzela tudi stališče, da obremenjenost nepremičnine s hipotekami ne vpliva na odločitev, saj da ni ovir, da bi prosilec razpolagal z nepremičnino v pravnem prometu. Ker za odločitev v tem upravnem sporu ni bistvenega pomena, sodišče v zvezi z omenjenim le opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 144/2014 z dne 29. 5. 2014. Ta je bil sicer izdan v zvezi z vprašanjem oprostitve plačila sodnih taks, vendar pa tudi za BPP velja, da je njen namen uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Tako je Vrhovno sodišče v 9. točki obrazložitve navedlo, da nepremičnin, ki sicer imajo tržno vrednost, vendar pa z njimi dejansko ni mogoče razpolagati, zaradi česar ne obstaja realna možnost za vnovčenje tega premoženja zaradi plačila sodne takse, po njegovem stališču ni mogoče upoštevati pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodnih taks.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).