Jedro

Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja.

Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.sodne oblasti in organizacije postopka.

Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 1.948,00 EUR stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za odločanje o zadevi, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. VIII Pg 2005/2021 pristojno sodišče Republike Slovenije in se zavrne ugovor o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, ki ga je podala tožena stranka. Sodišče druge stopnje je navedeni sklep razveljavilo in tožbo zavrglo.

2. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 17/2023 z dne 12. 4. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je sodišče RS pristojno za odločanje v pravdi glede zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti banke s sedežem v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske za povračilo premoženjske škode, nastale oškodovancu, družbi s sedežem v Ljubljani, zaradi opustitve dolžne skrbnosti banke v okoliščinah konkretnega primera._

3. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 2005/2021 z dne 13. 8. 2022 zavrne in ta sklep potrdi. Podrejeno pa, da reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala Vrhovnemu sodišču, naj zavrne revizijo kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Tožeča stranka je gospodarska družba, ki ima sedež in posluje v Ljubljani, tožena stranka je banka s sedežem v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju Združeno kraljestvo). Tožeča stranka je s svojega transakcijskega računa dne 12. 8. 2021 nakazala znesek 150.848,00 EUR na bančni račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu. Za ta račun je neznana oseba, ki se je predstavljala kot tožničin dobavitelj, družba A., z domnevnega dobaviteljevega e-naslova tožeči stranki sporočila, naj tožeča stranka nanj plača zapadlo fakturo za dobavljeno blago. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za račun neke druge osebe, ki je uporabila identiteto dobavitelja in je račun po nakazilu sredstev izpraznila. Tožeča stranka je izgubila sredstva v znesku 150.848,00 EUR. Tožeča stranka je s tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani od tožene stranke uveljavljala odškodninsko odgovornost in plačilo zneska 150.848,00 EUR iz naslova škode, povzročene iz malomarnosti.

**Odločitev sodišč nižje stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v obravnavnem primeru podana pristojnost slovenskega sodišča, saj je do nastopa škodljivih posledic prišlo na območju Republike Slovenije, kjer je središče opravljanja dejavnosti in premoženja tožeče stranke. Višje sodišče je zavzelo stališče, da v primerih čiste premoženjske škode centra oškodovančevega premoženja ni mogoče šteti kot kraja nastanka škode samo zaradi tega, ker naj bi tam utrpel finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je oškodovanec utrpel v drugi državi.1 Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti in sorazmerja med interesi oškodovanca na eni strani in oškodovalca na drugi strani. V obravnavanem primeru je domnevni oškodovalec banka s sedežem v tujini, ki lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih in tudi oškodovanec bi moral predvideti, da se bo odškodninska odgovornost tuje banke presojala po pravu njene države. Opustitev dolžne skrbnosti s strani toženke je bila storjena na ozemlju njene države, kar kaže na pristojnost sodišča države toženke. Kot kraj nastanka škode pa je potrebno šteti kraj, kjer je zaradi protipravnega ravnanja banke prišlo do neposrednega vplivanja na tožničino zavarovano dobrino, kar je prav tako v državi toženke.

**Revizijski razlogi**

7. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da je zavzelo zmotno, pomanjkljivo in vsebinsko nasprotujočo si obrazložitev, posledično pa je bila tožeči stranki odvzeta pravica do sodnega varstva. Višje sodišče je kršilo določila 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP),2 saj je v zvezi s pristojnostjo sodišča uporabilo pravilo o predvidljivosti, ki v ZMZPP ni določeno. Tuja banka, ki izvaja mednarodno poslovanje z bankami iz Evropske Unije, je brez dvoma mogla in morala predvideti, da bo lahko posledica njenega poslovanja nastala tudi v Sloveniji. Sodišče je povsem zanemarilo drugo navezno okoliščino iz 55. člena ZMZPP, to je kraj nastanka škodljive posledice. Tožnica ni imela premoženja v državi toženke, pač pa na bančnem računu v Sloveniji, denar se je v tujini nahajal izključno zaradi izvedbe transakcije. Škodljiva posledica je v tem, da je na bančnem računu tožeče stranke v Sloveniji nastala praznina v višini 150.848,00 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča, da gre v zvezi z denarnim zneskom po nakazilu za dobrino, ki naj bi jo imela tožena stranka v državi toženke in naj bi bila jasno ločena od njenega ostalega premoženja. Bančni račun pri toženi stranki ni predstavljal vira premoženja tožeče stranke, temveč je bil le orodje zlorabe, s katero je bila povzročena škoda tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do odločitev VSL sodba I Cp 1150/2020 z dne 29. 10. 2020 in VSL sklep II Cp 438/2021 z dne 7. 4. 2021, s katerima je tožeča stranka utemeljevala neenotnost sodne prakse v zvezi s presojo pristojnosti slovenskega sodišča pri nastanku finančne škode.

8. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je bilo škodljivo dejanje, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki, v tem, da je tožena stranka kot ponudnik plačilnih storitev prejemniku plačila omogočila razpolaganje z denarnimi sredstvi na njegovem računu oziroma mu tega ni preprečila. Oboje je lahko storila samo tam, kjer se nahaja njen sedež. Denarna sredstva je na račun pri toženi stranki nakazala tožeča stranka sama, tožena stranka tega ni mogla in ni bila dolžna preprečiti. Presoja, da naj bi škodljiva posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije, bi pomenila, da je škodljiva posledica nastala, še preden je bila tožena stranka v razmerju sploh udeležena, kajti tožena stranka je postala udeležena v razmerju šele v trenutku, ko so sredstva že prispela na račun, odprt pri njej. Denarna sredstva v trenutku, ko so prispela na račun, ki ga je vodila tožena stranka, še niso bila odtujena, niti ni tožeči stranki s tem še nastala nobena škodljiva posledica. Če bi tožeča stranka pri svoji banki v Sloveniji izvedla blokado sredstev, do odtujitve sredstev ne bi prišlo. V primeru, da bi tožeča stranka denar fizično odnesla v tujino, ga pri tuji banki položila na račun tretje osebe in bi ga nato nekdo odtujil, o tem, da je škodljiva posledica nastopila v tujini, ne bi bilo nobenega dvoma.

**Odločitev o reviziji**

9. Revizija ni utemeljena.

**Uvodno**

10. Združeno kraljestvo je 1. februarja 2020 izstopilo iz Evropske Unije. Sporazum o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske Unije (v nadaljevanju Sporazum o izstopu)3 določa prehodno obdobje, ki se je, kot določa 126. člen tega sporazuma, končalo 31. decembra 2020. Navedeni sporazum glede pristojnosti med drugim določa, da se v Združenem kraljestvu ter državah članicah v razmerah, v katerih je vključeno Združeno kraljestvo, za sodne postopke, ki so se začeli pred koncem prehodnega obdobja in za postopke ali ukrepe, ki so povezani s takimi sodnimi postopki na podlagi členov 29, 30 in 31 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta, uporabljajo določbe o pristojnosti iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 (točka 1. (a) 67. člena Sporazuma o izstopu).

11. V skladu z določili prvega odstavka 6. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, se v primeru, da toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, pristojnost sodišč vsake države članice v civilnih in gospodarskih zadevah določi po pravu te države članice. To določilo Uredbe (EU) št. 1215/2012 je treba uporabiti tudi za sodne postopke v državah članicah v razmerah, v katerih je vključeno Združeno kraljestvo, ki so se začeli po koncu prehodnega obdobja iz Sporazuma o izstopu in za postopke ali ukrepe, ki so povezani s takimi sodnimi postopki na podlagi členov 29, 30 in 31 Uredbe (EU) št. 1215/2012, saj po izteku prehodnega obdobja iz Sporazuma o izstopu subjekti, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v Združenem kraljestvu, niso osebe s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v državah članicah EU.

12. Tožeča stranka je tožbo vložila 2. 12. 2021, kar je po izteku prehodnega obdobja iz Sporazuma o izstopu. Pravdni stranki tudi nista zatrjevali, da bi bil obravnavani postopek povezan s postopkom, ki bi se začel pred koncem predhodnega obdobja iz Sporazuma o izstopu na podlagi členov 29, 30 in 31 Uredbe (EU) št. 1215/2012 in sta se glede pristojnosti sodišča sklicevali na 55. člen ZMZPP. V obravnavanem primeru je glede na vse navedeno za določitev mednarodne pristojnosti sodišča treba uporabiti pravila o pristojnosti sodišč v sporih z mednarodnim elementom, ki so določena v ZMZPP.

13. Pristojnost slovenskih sodišč v sporih z mednarodnim elementom se po določbi prvega odstavka 48. člena ZMZPP določa po stalnem prebivališču oziroma sedežu tožene stranke. Tožena stranka ima sedež na območju Združenega kraljestva. Zato pristojnost slovenskega sodišča po splošnem pravilu o pristojnosti sodišča po stalnem prebivališču oziroma sedežu tožene stranke iz prvega odstavka 48. člena ZMZPP v obravnavanem primeru ni podana.

14. V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pa ZMZPP določa možnost izbirne pristojnosti. V tovrstnih sporih je oškodovancu kot tožniku prepuščena odločitev o izbirni pristojnosti slovenskega sodišča, tudi če toženec nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji. 55. člen ZMZPP v prvem odstavku določa, da je v sporu o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na njenem območju storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica.

**Odgovor na revizijska stališča** _**O kriterijih za določitev mednarodne pristojnosti**_

15. Sistem mednarodne pristojnosti po prebivališču tožene stranke, ki je kot splošno pravilo sprejet v slovenskem pravu, temelji na načelu, da mora tožnik toženca poiskati pri sodišču njegovega prebivališča. Tožnik je namreč tisti, ki želi doseči spremembo v obstoječem pravnem redu, zato mora sprejeti pristojnost sodišča, ki je bolj ugodno za nasprotno stranko.4 V teoriji je opozorjeno, da v sporih z mednarodnim elementom na splošno velja, da mora o zadevi odločiti sodišče, ki je objektivno najprimernejše za presojo predpostavk odgovornosti toženca. Pri tem ni primerno dopustiti preširoko kompetenco, tako da si stranke lahko izberejo katerokoli sodišče v pričakovanju, da bodo dosegle boljšo rešitev svoje pravde (forum shopping).5 V teoriji je tudi pojasnjeno, da je namen izbirnega kriterija mednarodne izbirne pristojnosti omogočiti, da bo o zadevi presojalo sodišče, ki je najprimernejše za odločanje, zlasti zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov.6 Pristojnost po kraju nastanka škode (forum loci delicti commissi) utemeljujejo predvsem praktični razlogi, saj je na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka oziroma škode, navadno največ dokazov o škodnem dogodku in o obsegu škode.7

16. Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.

17. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da naj bi do očitanega protipravnega ravnanja banke prišlo na ozemlju države tožene stranke, kjer je prišlo tudi do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino tožeče stranke (točka 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa). V razlogih izpodbijanega sklepa se je sodišče sklicevalo tudi na načelo predvidljivosti in sorazmerja med interesi oškodovanca in oškodovalca, ki je v ZMZPP določeno v zvezi z določitvijo prava, ki ga je treba uporabiti.8 To pa glede na povsem jasne razloge izpodbijanega sklepa o neobstoju v prvem odstavku 55. člena ZMZPP določenih naveznih izbirnih okoliščin, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Neutemeljene so zato revizijske navedbe, da je izpodbijana odločitev zaradi sklicevanja na načeli predvidljivosti in sorazmernosti, ki v prvem odstavku 55. člena ZMZPP nista določeni, materialno pravno zmotna.

_**Kraj storitve škodnega dejanja**_

18. V tu obravnavanem primeru je tožena stranka poslovanje v zvezi s transakcijo po nalogu tožeče stranke vršila izključno na območju Združenega kraljestva. Dejstvo, da so bila denarna sredstva na račun pri toženi stranki nakazana na podlagi naloga, ki ga je tožeča stranka dala svoji banki v Sloveniji, ne daje opore za zaključek tožeče stranke, da škodni dogodek v obravnavanem primeru sestavlja več krajevno ločenih dejanj tožeče in tožene stranke, ki jih je treba vsa skupaj obravnavati kot eno škodno dejanje. Razlaga, pri kateri bi bila kot škodno dejanje upoštevana tudi dejanja tožeče stranke na območju Slovenije, do katerih je prišlo, še preden je bila tožena stranka v Združenem kraljestvu sploh vključena v transakcijo nakazila oziroma plačevanja računa, je povsem nelogična.

19. Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka. Stališče sodišča druge stopnje, da pristojnost slovenskega sodišča po prvi navezni okoliščini iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP, to je po kraju, kjer je prišlo do storitve škodnega dejanja, v obravnavanem primeru ni podana, je materialno pravno pravilno.

_**Kraj nastopa škodljive posledice**_

20. Glede kraja nastopa škodljive posledice je v sodni praksi že zavzeto stališče, da zgolj dejstvo, da tožnik trpi nepremoženjsko in premoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da namen 55. člena ZMZPP ni v tem, da določi pristojnost po domicilu tožnika, ki v svojem kraju prebivališča trpi škodo, pač pa v ureditvi pristojnosti v tistih primerih, ko sta kraj delovanja in kraj nastanka škode različna. Kot kraj nastanka škode je treba šteti kraj nastanka neposredne škode, to je tisti kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino.9 Tudi v teoriji je zastopano stališče, da je kraj, kjer je nastopila škodljiva posledica, samo tisti kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje.10 To je povsem logično, upoštevaje, da za pristojnost sodišča po navezni okoliščini kraja nastanka škode govorijo predvsem praktični razlogi v zvezi z razpoložljivostjo dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode.11

21. Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode.12 Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje z računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje. Zmanjšanje obsega sredstev na bančnem računu tožeče stranke v Republiki Sloveniji v danih okoliščinah samo po sebi ne zadošča za določitev pristojnosti slovenskega sodišča na podlagi opredelitve kraja nastanka škode kot izbirne okoliščine iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP.

**Sklepno**

22. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, _ali je v okoliščinah konkretnega primera sodišče RS pristojno za odločanje v pravdi glede zatrjevane nepogodbene odškodninske odgovornosti banke s sedežem v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske za povračilo premoženjske škode, nastale oškodovancu, družbi s sedežem v Ljubljani, zaradi opustitve dolžne skrbnosti banke_, je glede na zgoraj obrazloženo negativen.

23. Revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

24. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških postopka, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki obsegajo stroške odgovora na revizijo v znesku 1.948,00 EUR (2625 točk tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, materialni stroški 2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk, 22 % DDV na odvetniške storitve).

25. Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 To stališče je uveljavljeno v praksi SEU glede čiste finančne škode v zvezi z izbirno pristojnostjo v primeru deliktne odgovornosti po drugem odstavku 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, prenovitev (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1215/2012). SEU je presodilo, da pojma "kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka" ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal kraj stalnega prebivališča tožeče stranke, kjer je središče njenega premoženja, samo zato, ker ji je tam nastala finančna škoda, ki izhaja iz izgube delov premoženja, do katere je prišlo v drugi državi članici (glej sodbe: z dne 10. junija 2004, Rudolf Kronhofer, C-168/02,ECLI:EU:C:2004:364, točka 21, z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding, C-12/15, ECLI:EU:C:2016:449, točka 35 in z dne 12. septembra 2018, Helga Löber, C-304/17, ECLI:EU:C:2018:701, točka 23). 2 Uradni list RS št. 56/99 z dne 13. 7. 1999. 3 Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL L 29, 31. 1. 2020). 4 A. Polajnar - Pavčnik, v M. Ilešič, A. Polajnar - Pavčnik, D. Wedam - Lukić, Mednarodno zasebno pravo, Komentar zakona, II. dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 1992, stran 87. 5 S. Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, Prva knjiga, Splošni nauki, Uradni list RS, Ljubljana 1984, stran 43. 6 A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis, Univerza v Ljubljani 2012, stran 11. 7 A. Polajnar - Pavčnik, citirano delo, stran 96. 8 Prvi odstavek 30. člena ZMZPP določa: Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. 9 Primerjaj odločbe VS RS sklep II Ips 205/95 z dne 27. 2. 1997, VS RS sklep II Ips 310/2007 z dne 15. 1. 2009 in VS RS sklep II Ips 57/2010 z dne 6. 6. 2013. Sodna praksa je enotna v stališču, da kraj nastanka škode pomeni kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca in ne kraj, kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega dogodka izvira. 10 A. Polajnar - Pavčnik, citirano delo, stran 96. 11 V zadevah VSL sodba I Cp 1150/2020 z dne 29. 10. 2020 in VSL sklep II Cp 438/2021 z dne 7. 4. 2021, na kateri se sklicuje revidentka, stališče glede vprašanja o kraju nastanka finančne škode ni bilo zavzeto, saj je šlo za drugačne dejanske okoliščine, ki niso primerljive z obravnavanim primerom. V obeh zadevah je bilo ugotovljeno, da je bil kraj škodnega dogodka v Republiki Sloveniji. 12 Čista finančna škoda, poimenovana tudi čista premoženjska škoda, je v praksi opredeljena kot ekonomska škoda, ki ni povzročena s smrtjo, telesno poškodbo ali poškodbo lastnine.