Jedro

Pri odločitvi, da je pripor edini primeren ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, je sodišče upoštevalo predvsem količino in raznovrstnost zaseženih mamil, dejstvo, da obdolženec ni odvisnik od mamil temveč le občasni uživalec, ki je tudi brez premoženja in brez redne zaposlitve, hkrati pa je podaljšanje pripora tudi neizogibno potrebno zaradi varnosti ljudi, konkretno zdravja in življenja potencialnih uživalcev.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega T.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega T.R. po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kar se tiče trditve, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je potrebno opozoriti, da sta oba izpodbijana sklepa konkretno ugotovila odločilno okoliščino: pri obdolžencu je policija med hišno preiskavo našla mamila v količini, navedeni v obtožbi. Tudi nadaljnje zatrjevanje zahteve, da podana ponovitvena nevarnost ni utemeljena. Pri obdolžencu, ki je brez zaposlitve in zadostnih sredstev za preživljanje, je policija zasegla zajetno količino mamil, kar kaže na nevarnost, da bi glede na razmere, v katerih živi, kaznivo dejanje lahko ponovil. Glede nedovoljenosti dokaza, na katerega se med drugim opira, izpodbijani sklep (izsiljena izjava osumljenca policiji) pa je treba poudariti, da bo dokazno vrednost tega dokaza sodišče ocenjevalo v ugovornem postopku oziroma na glavni obravnavi. Pri oceni na prvi pogled, ki je možna v tej fazi postopka, ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za nedovoljen dokaz.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da drugostopenjsko sodišče pri presoji nujnosti pripora ni ustrezno ovrednotilo potrebnosti obdolženčeve oskrbe ostarelega starega očeta, celo nasprotno, zaključilo je, da pritožnik ni izkazal določene stopnje verjetnosti o nujni pomoči in skrbi zanj, čeprav iz zdravniškega potrdila za A.R. (dedka obdolženca) nedvoumno izhaja, da gre za osebo z ugotovljeno 60% telesno okvaro, zaradi katere potrebuje vsakdanjo pomoč.

Te navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče namreč v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je pri odločitvi, da je pripor edini primeren ukrep za odvrnitev nevarnosti ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj, upoštevalo predvsem količino in raznovrstnost zaseženih mamil, dejstvo, da obdolženec ni odvisnik od mamil temveč le občasni uživalec, ki je tudi brez premoženja in brez redne zaposlitve, hkrati pa je podaljšanje pripora tudi neizogibno potrebno zaradi varnosti ljudi, konkretno zdravja in življenja potencialnih uživalcev (obdolžencu je namreč bila zasežena relativno velika količina enega najnevarnejših mamil, to je heroina). Navedene okoliščine pa je tudi, kot rečeno, višje sodišče ocenilo za tako tehtne, da odločitve sodišča tudi okoliščina, da je obdolženčevemu staremu očetu potrebna pomoč, ne bi v ničemer spremenila, drugače povedano, bi sodišče obdolžencu glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera pripor podaljšalo ne glede na to, ali je obdolženčev stari oče odvisen od obdolženčeve pomoči ali ne. Zato navedba višjega sodišča v odločbi, da pritožnik ni izkazal verjetnosti o nujnosti pomoči obdolženčevemu staremu očetu (kar pritožbeno sodišče le pripominja - 2. odstavek na tretji strani sodbe) na odločitev nima vpliva. Kolikor pa se zagovornik s presojo sodišč v izpodbijanih sklepih glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in nujnosti posega v obdolženčevo svobodo ne strinja, pa ne uveljavlja kršitve določb ZKP temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijana sklepa opirala na nedovoljen dokaz in sicer na uradni zaznamek o izjavi takrat še osumljenega R. z dne 28.1.2006, čeprav ta izjava ni bila dana prostovoljno, pa Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da v primerih, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, upošteva le navedbe vložnika zahteve, da je sodišče presojalo obstoj utemeljenega suma na nedovoljenih dokazih, vendar le, če je že na prvi pogled očitno, da gre za tak dokaz, ne pa da je za to potrebna presoja dejstev oziroma po potrebi še izvedba določenih dokazov. Izvajanje dokazov in njihova ocena spada v fazo glavne obravnave. Sicer pa je Vrhovno sodišče na identične navedbe zagovornika v tem kazenskem postopku odgovorilo že s sodbo opr. št. I Ips 86/2006 z dne 9.3.2006. Nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, ko se ne strinja z ugotovitvijo sodišč v izpodbijanih sklepih, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, pa ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč le drugačno presojo že ugotovljenih dejstev, torej uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.