Jedro

Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave. Hitrost reševanja zadev in sojenje v razumnem roku pa se zagotavlja z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, primeroma znotraj letnega razporeda sodnikov posameznega sodišča oziroma z dodelitvijo sodnikov z drugih sodišč.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem v Kranju teče postopek na podlagi zasebne tožbe, ki jo je vložil zasebni tožilec A. A. zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika.

2. Zasebni tožilec je dne 23. 7. 2020 vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti izven območja Višjega sodišča v Ljubljani. Meni, da že dejstvo, da je obdolženec sodnik in mu bo sodil njegov stanovski kolega pred Okrajnim sodiščem v Kranju, vzbuja dvom v nepristranskost razpravljajočega sodnika. Prav tako razpravljajoči sodnik vodi glavno obravnavo na nepošten način, saj je razpisal prvo glavno obravnavo tik pred zastaranjem kazenskega pregona, ni pa ugodil niti prošnji zasebnega tožilca za preložitev naroka za glavno obravnavo. Tudi sicer se konkretna zadeva ne rešuje pravočasno zaradi neurejenega nadzora Okrajnega sodišča v Kranju nad odprtimi in prednostnimi zadevami. Enako velja za Višje sodišče v Ljubljani, ki ne nadzira dela Okrajnega sodišča v Kranju, s čimer je zasebnemu tožilca kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3. Krajevno pristojnost je mogoče prenesti le izjemoma (določitev kriterijev za krajevno pristojnost je namreč v rokah zakonodajalca), če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (prvi odstavek 35. člena ZKP). Predlagatelj v predlogu uveljavlja obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.(1) Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh pogojev le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve.(2)

4. Glede prvega dela predloga, v katerem zasebni tožilec izpostavlja, da bo obdolžencu, ki je sodnik, sodil njegov stanovski kolega, razpravljajoči sodnik pa z vodenjem glavne obravnave posega v predlagateljevo pravico do učinkovitega sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za neargumentiran in subjektiven dvom zasebnega tožilca v nepristranskost razpravljajočega sodnika, ki izjemnosti uporabe instituta prenosa krajevne pristojnosti ne upravičuje. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo ustavno določilo o neodvisnosti sodnikov ter njihovi vezanosti na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Sodniki so dolžni vselej ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Sodniki morajo o pravicah in dolžnostih ter o obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko (četrti odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Če so pri posameznem sodniku, ki opravlja sodniško dolžnost, podane konkretne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, je to razlog za izločitev sodnika (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), ne predstavlja pa to podlage za upravičen dvom v nepristranskost vseh sodnikov posameznega sodišča. Enako velja za nestrinjanje zasebnega tožilca z odločitvami procesnega vodstva razpravljajočega sodnika. Takšno nestrinjanje v zvezi s sklepi procesnega vodstva lahko predlagatelj izrazi s pritožbo zoper sodbo in tam uveljavlja kršitev svojih procesnih pravic, z vidika odločanja o prenosu krajevne pristojnosti pa takšno nestrinjanje ni upoštevno.

5. V drugem delu predloga zasebni tožilec očita, da Okrajno sodišče v Kranju nima urejenega ustreznega nadzora nad tekočimi in prednostnimi zadevami, njegovega dela pa ustrezno ne nadzira niti Višje sodišče v Ljubljani, kar omogoča, da se konkretna zadeva ne rešuje primerno hitro, zasebnemu tožilcu pa krši pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi s tem očitkom predlagatelj ne podaja razlogov, ki bi bili upoštevni pri presoji videza nepristranskosti sojenja pred navedenim prvostopenjskim sodiščem kot celoto. Ustrezen strokovni nadzor nad delovanjem in poslovanjem posameznega sodišča je v domeni sodne uprave. Hitrost reševanja zadev in sojenje v razumnem roku pa se zagotavlja z ustreznimi organizacijskimi ukrepi, primeroma znotraj letnega razporeda sodnikov posameznega sodišča oziroma z dodelitvijo sodnikov z drugih sodišč. Ne morejo pa takšni očitki predstavljati tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti posameznega sodišča. 6. Vrhovno sodišče zaključuje, da razlogi, ki jih v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja zasebni tožilec, ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi po prvem odstavku 35. člena ZKP, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti z območja Višjega sodišča v Ljubljani, zato je njegov predlog zavrnilo.