Jedro

V obravnavani zadevi odstop od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan, saj gre za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevah, na katere se sklicuje tožeča stranka, in sicer za odmero javne dajatve, odločitve, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa se nanašajo na področja upravnih gradbenih zadev oziroma zaposlovanja tujcev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 3. 11. 2009 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa z dne 10. 7. 2008, s katerim je bila tožeči stranki odmerjena pristojbina za uporabo televizijske radiodifuzne postaje na oddajni točki ... za leto 2000 v višini 1.502,25 EUR.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih, na primer v sklepu št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka glede dovoljenosti revizije navaja, da je izpodbijana sodba glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, v nasprotju s sodbami prvostopnega sodišča kot tudi z odločitvami Vrhovnega sodišča. Kot bistveno za odločitev navaja vprašanje, ali je prvostopni organ ravnal zakonito, ko je pri odločanju v ponovljenem postopku na prvi stopnji uporabil predpis, ki je veljal v času izdaje prvega sklepa, in ne predpisa, ki je veljal v času odločanja v ponovljenem postopku.

6. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Tožeča stranka navaja, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi sprejelo odločitev, ki se razlikuje od odločitve istega sodišča v sodbi U 1337/2001 z dne 11. 6. 2003, in je v neskladju tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, sprejetim v zadevah I Up 707/2004 z dne 19. 6. 2008 ter I Up 1469/2006 z dne 10. 12. 2008. V obravnavani zadevi je zavzelo stališče, da se pri odmeri pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, ki je javna dajatev, glede odmere višine dajatve uporabi predpis, ki je veljal v času nastanka obveznosti, torej v letu 2000. V navedenih zadevah pa sta se po navedbah tožeče stranke sodišči postavili na stališče, da mora upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku uporabiti predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, ne glede na to, da je v času vložitve vloge oziroma v času izdaje odločbe v prvem postopku, ki je bila razveljavljena ali odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, veljal drug predpis.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi odstop od sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan, saj gre za drugačen pravni in dejanski položaj kot v zadevah, na katere se sklicuje tožeča stranka. V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki naloženo plačilo pristojbine za leto 2000, to je javne dajatve za določeno leto, odločitve, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa se nanašajo na področja upravnih gradbenih zadev oziroma zaposlovanja tujcev. Vrhovno sodišče je v upravnosodni praksi, npr. v sodbi X Ips 201/2005 z dne 26. 11. 2009, že zavzelo stališče, da se skladno z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) pri odmeri javno-finančnih dajatev uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša (davčna) obveznost, razen v primeru, če novi zakon glede teh obveznosti določa drugače. Od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa in razlog za dovoljenost revizije, ki ga navaja tožeča stranka, ni podan. Pristojbina je odmerjena za leto 2000 na podlagi predpisa, ki je za leto 2000 za tovrstne pristojbine veljal. 9. Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nobenega izmed pogojev za dovoljenost revizije, določenih v drugem odstavku 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.