Jedro

Ker upravni organ ne odloča o vrednostnem zahtevku, vloga za odobritev pravnega posla pa se predloži na obrazcu, ki je tipski in tudi sicer v tem primeru ni šlo za neka specifična znanja (vprašanje kdaj začne teči rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla v primeru izdane sodne odločbe), je bila uporaba drugega odstavka 22. člena ZOdvT po presoji sodišča pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izreku 3. točke odločbe številka 33008-55/2015/4 z dne 3. 7. 2015 odločila, da se v postopku odobritve pravnega posla pritožniku A.A. (tožnik v tem sporu) priznajo stroški v zvezi z zastopanjem v pritožbenem postopku v znesku 290,97 EUR. Stroški v višini 290,97 EUR grejo v breme stranke B.B., ki jih mora plačati v roku 15 dni od dokončnosti odločbe na račun odvetniške pisarne. Glede navedene točke izreka, odločba tožene stranke v obrazložitvi navaja, da 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, če se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, v katerim ni zmagala. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve stroškov postopka. V skladu z določbo 14. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), upoštevaje določbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/09 in 97/14) se priznajo naslednji stroški: 159,00 EUR, kar ustreza vrednosti predmeta 4.000 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT), saj po presoji pritožbenega organa vrednost predmeta v tem postopku ni mogoče določiti po prostem preudarku, predmet postopka je namreč odobritev pravnega posla. Za ugotovitev nagrade za postopek je potrebno po tarifni številki 2200 navedeni znesek pomnožiti s količnikom od 0,5 do 2,5. Pritožbeni organ upoštevaje okoliščine, ki jih določa 13. člen ZOdvT ocenjuje, da gre za povprečni primer, zato se uporabi srednja vrednost, to je količnik 1,5. Nagrada po navedeni tarifi znaša tako 238,5 EUR, povečano za 22% DDV, pa znašajo stroški nagrade za zastopanje v pritožbenem postopku 290,97 EUR.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka napačno ugotavlja, da vrednost predmeta v tem postopku ni mogoče ugotoviti, saj naj bi bil predmet postopka odobritev pravnega posla. Vrednost postopka pa je v tem primeru znana, ker gre za odobritev pravnega posla nakupa kmetijskih zemljišč v vrednosti 440.000 EUR. Pri tem pa se uporabi 21. člen ZOdvT, vrednosti predmeta pa se v tem primeru ne presojajo po prostem preudarku. Sklicevanje tožene stranke na 22. člen ZOdvT je nepravilno in nezakonito, ker se ta člen uporabi le v primeru, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona. Kot primer navaja pravdno zadevo številka 137/2006 zaradi sklenitve prodajne pogodbe. V tej zadevi je vrednost spora 449.887,33 EUR, kot to izhaja iz priloženih sklepov Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 1. 2013 ter sodbe Višjega sodišča v Celju z dne 12. 6. 2014. Iz teh vlog je razvidno, da so stroški postopka odmerjeni v skladu z vrednostjo predmeta, to je prodajno pogodbo v višini 449.887,33 EUR. Torej ni dvoma o tem, da je vrednost predmeta znana.

3. Tožena stranka je pri odmeri nagrade napačno uporabila tarifno številko 2200, to je nagrada za posel. Stroški v višini 2.500 EUR so bili priglašeni s pritožbo z dne 29. 12. 2014 in bi morali biti priznani po tarifni številki 2201, kot nagrada za nadaljnji upravni postopek s pravnimi sredstvi. Napačno je uporabljen količnik srednje vrednosti, saj tožena stranka ocenjuje, da gre za povprečen primer. Z navedenim se tožnik ne strinja in meni, da količnik ni bil določen po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, kot to določa 13. člen ZOdvT. Tožena stranka tudi ne obrazloži zakaj ocenjuje, da gre v tej zadevi za povprečen primer. Ni upoštevala pomena zadeve ter dejstva, da gre za zelo zahteven primer, tako glede dejanskega stanja, kot tudi glede poznavanja materialno pravnih predpisov ter relevantne sodne prakse. V skladu z navedenim bi morala pri odmeri nagrade uporabiti najvišji količnik, to je pri tarifni številki 2201 količnik 1,3. Gre torej v tej točki izreka odločbe za nepravilno uporabo 13., 21. ter 22. člena ZOdvT, zaradi česar je ta del odločbe nepravilen in nezakonit. 4. V nadaljevanju tožnik še navaja, da je upravičen tudi do stroškov v skupni višini 4.762,50 EUR, ki jih je priglasil z vlogo z dne 8. 9. 2014, sicer za nagrado za posel po tarifni številki 2200 v višini 4.742,50 EUR in pavšalni znesek po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR. Tožnik predlaga, da sodišče 3. točko izpodbijane odločbe odpravi in da se mu povrnjeno specificirani stroški postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v upravnih postopkih je Pravilnik o stroških v upravnem postopku, ki v 14. členu v prvem odstavku določa, da za pooblaščence, ki so odvetniki, se stroški odmerijo po Odvetniški tarifi. Uradna oseba mora preveriti ali so priglašeni stroški v skladu z Odvetniško tarifo. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža. 8. V času odločanja tožene stranke o stroških postopka v sporni zadevi je bil v veljavi prej navedeni ZOdvT. Tožnik v tem sporu uveljavlja napačno uporabo 13., 21. in 22. člena. 13. člen določa, da pri nagradah v razponu se nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabi tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. 21. člen tega zakona določa uporabo zakona, ki ureja sodne takse glede vrednosti predmeta. V prvem odstavku je določeno, da če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. 22. člen zakona določa vrednosti po prostem preudarku, ker te vrednosti ni mogoče določiti po določbah 21. člena (prvi odstavek). Drugi odstavek določa, če vrednosti predmeta ni mogoče določiti, niti v skladu s prejšnjim odstavkom znaša vrednost predmeta 4.000 EUR, ki se lahko ustrezno zniža ali zviša, ne sme pa preseči 500.000 EUR.

9. Tožnik zatrjuje, da je bila vrednost predmeta povsem nedoločljiva, zato bi tožena stranka morala uporabiti 21. člen tega zakona in vrednost predmeta ugotavljati na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse. Po presoji sodišča je bila pravilna odločitev tožene stranke, ne glede na to, da je vrednost kupoprodajne pogodbe res določena (440.000,00 EUR), ker gre samo za odobritev tega pravnega posla. To je upravni postopek, katerega vrednost odobritve pravnega posla ni relevantna. Upravni organ pravni posel (ne)odobri, v kolikor niso izpolnjeni določeni pogoji po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (21 do 25 člen), ne glede na vrednost tega pravnega posla. Ker upravni organ ne odloča o vrednostnem zahtevku, vloga za odobritev pravnega posla se predloži na obrazcu, ki je tipski in tudi sicer v tem primeru ni šlo za neka specifična znanja (vprašanje kdaj začne teči rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla v primeru izdane sodne odločbe), je bila uporaba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, po presoji sodišča pravilna. Sodišče se tako glede nadaljnjega postopanja oziroma uporabe količnikov pri izračunu odvetniških stroškov, v izogib ponavljanju sklicuje na razloge tožene stranke (točka III. izpodbijane odločbe) in jih ponovno ne navaja, ker se z njimi v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.