Jedro

Pri delodajalcih z manj kot 50 zaposlenimi delavci odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev poslovodni organ. Tega pooblastila ni mogoče prenesti na zunanjega pooblaščenega delavca tožene stranke - odvetnika. Sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdal pooblaščenec delodajalca - odvetnik, je torej izdala nepooblaščena oseba, zato je nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19.11. in 8.12.1997 ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki vse do dne 4.3.1998 ni prenehalo.

Takšno odločitev je utemeljilo v tem, da izpodbijana sklepa ni izdal zakoniti organ tožene stranke, saj v zakonskih predpisih ni določeno, da bi o prenehanju delovnega razmerja delavca, namesto poslovodnega organa lahko odločal njegov pravni pooblaščenec.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da direktor svojih pooblastil v zvezi z odločanjem o statusu zaposlenih delavcev ni prenesel na svojega pravnega zastopnika - odvetnika, temveč mu je prepustil le formalno oblikovanje samostojno sprejetega sklepa, zaradi česar bi moralo sodišče o vseh okoliščinah pooblastila zaslišati direktorja. Ker je tožnik samovoljno izostal z dela, mu je bilo v skladu z določilom 5. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št 14/90 - 71/93) upravičeno izrečeno prenehanje delovnega razmerja. Gre za odločitev, ki je zgolj ugotovitvene narave in neodvisna od disciplinskega postopka. V tej zvezi se sklicuje na ustaljeno sodno prakso in zakonski komentar. Meni, da je bil direktor zaradi odsotnosti tožnika in zagotovitve normalnega delovnega procesa primoran ustrezno ukrepati. Zato je v nadaljevanju naročil svojemu pooblaščencu, da izdela pismeni sklep, pri čemer je bil o izvajanju celotnega postopka vseskozi obveščen tudi tožnikov pooblaščenec. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano delno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da pri delodajalcu z manj kot 50 delavci odloča o statusu zaposlenih delavcev poslovodni organ. Pravna podlaga za takšno pristojnost je opredeljena v določilu 4. čl. ZDR. Po 1. odst. navedenega določila sicer poslovodni organ skladno z določili kolektivne pogodbe lahko prenese pooblastilo za odločanje o posameznih pravicah in obveznostih delavcev, ki jih ima po Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) in ZDR, na delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Vendar pa je v 2. odst. navedenega določila opredeljena pravna podlaga, da skladno s statutom pri delodajalcih z manj kot 50 zaposlenimi delavci, o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev odloča poslovodni organ. Gre torej za zakonsko določitev organa, ki v takšnem primeru odloča o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja. Na drugi strani pa tudi za uresničitev načela neposrednosti vodenja postopka, posebej v primerih odločanja o prenehanju delovnega razmerja delavcev v manjših kolektivih, ko je primerno, da takšen postopek vodi sam poslovodni organ.

Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, je tožena stranka gospodarska družba, ki je v spornem obdobju zaposlovala manj kot 50 delavcev, zaradi česar za njo ne more veljati določilo 8. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97), po katerem poslovodni delavec pri organizacijah z več kot 50 zaposlenimi delavci lahko prenese pooblastilo za odločanje o posameznih pravicah in obveznostih ter odgovornostih delavcev na vodilnega delavca. Ker navedeni splošni akt ne določa možnosti prenosa takšnega pooblastila tudi pri delodajalcih, ki zaposlujejo manjše število delavcev od predpisanega po SKPGD, tako v konkretnem primeru direktor tožene stranke odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni bil upravičen prenesti na svojega zunanjega pooblaščenega delavca - odvetnika. Tudi če je šlo pri navedenemu pooblaščencu tožene stranke zgolj za formalno oblikovanje, sicer samostojno sprejetega sklepa, je takšno pooblastilo oz. opravilo odvetnika v okviru zastopanja tožene stranke nedopustno in v nasprotju z določilom 2. odst. 4. čl. ZDR. Pri tem pa sklicevanje pritožbe na ustrezno sodno prakso ter komentar zakona ni pomembno, saj navedeno nima nikakršnega vpliva na drugačno presojo sodišča. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP). Ne glede na navedeno pa tožena stranka v tem sporu ni upravičena do povrnitve stroškov postopka iz razloga, ki ga določa 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec nosi svoje stroške, ne glede na izid postopka.