Jedro

V zvezi z določbo 5. alineje 8. člena ZBPP mora biti izpeljana in uporabljena ustavi skladna interpretacija. Jezikovna razlaga tega določila ni dovolj z vidika Ustave RS, sicer bi se to določilo lahko uporabljalo v nasprotju s pravico do enakega dostopa do sodnega varstva ne glede na socialni položaj stranke v primeru dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

Do vložitve tožbe v tem upravnem sporu so o tožničinih prošnjah za brezplačno pravno pomoč odločali zgolj organi sodišč, ki so zadolženi za odločanje o prošnjah kot upravni organi po določbah upravnega postopka, in torej ni izkazano veriženje upravnih sporov zaradi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 176/2022-2 z dne 4. 10. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 144/2022-4 z dne 23. 8. 2022. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo zavrnjena prošnja prosilke za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 257/2022 z dne 18. 7. 2022. Organ se sklicuje na 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) z argumentom, da je zakonodajalec s tem določilom želel preprečiti t. i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za BPP zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v takem upravnem sporu. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu (tako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 1998/2018-5 z dne 18. 10. 2018 in I U 709/2020-7 z dne 8. 7. 2020).

3. Določba 8. člena ZBPP taksativno našteva primere, v katerih se BPP ne dodeli. Če gre za tak primer, organ za BPP ne presoja izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP, ki so določeni v II. in III. poglavju zakona, temveč že na tej podlagi zavrne prošnjo. V tem primeru gre namreč za zadevo, v kateri BPP sploh ni mogoče dodeliti. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj prosilka zaproša za BPP za upravni spor v zvezi z dodelitvijo BPP. Vložiti namreč želi tožbo zoper odločbo, s katero je bila prošnja za dodelitev BPP zavrnjena.

4. V tožbi tožnica pravi, da naj sodišče s sklepom razveljavi nedopustno odločbo, ki je predmet tožbe, saj se že od samega začetka nahaja v podrejenem položaju in ji je nedopustno omejena pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva. Naslovnemu sodišču še predlaga, da v celoti upošteva njene navedbe v tožbi, naj zasleduje postopkovno pravičnost in prekine nedopustnost njene situacije, ko ji je nedopustno omejena pravica do javnih sredstev, pravica do osebne lastnine, pravica do zagovornika po ZBPP in pravica do enake obravnave pred zakonom. Kot prava neuka oseba mora ponovno sama vlagati upravni spor, saj ji že v osnovi Republika Slovenija omejuje ustavno pravico do pritožbe, saj pritožba zoper odločbo pristojnega Organa za dodelitev Bpp ni dovoljena oziroma nedopustna. Tožena stranka nedopustno navaja, da ZBPP v 8. členu izrecno omejuje dodeljevanje Bpp v upravnih sporih, da bi preprečili t.i. veriženje prošenj. Pri tem popolnoma pozablja, da je tožena stranka soodgovorna za nedopustno situacijo, ko je ostala popolnoma brez vsega in so ji bili zarubljeni in prodani tudi vsi predmeti v nasprotju z 79. členom ZIZ. Tožena stranka po njenem mnenju nedopustno ne prepozna in ne uporablja določil 31. člena ZBPP ter izdaja pravne akte v nasprotju s 7. in 8. členom ZUP.

5. Tožba je utemeljena.

6. Ker tožnica ne oporeka temu, da gre v predmetni zadevi za upravni spor zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, je njen glavni tožbeni ugovor v bistvu ta, da je določilo 5. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP v nasprotju s pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave. S sklicevanjem na 31. in 7. člen ZBPP, ki ju tožnica omenja v tožbi, ne more utemeljiti protiustavnosti. Kajti gre za zakonski določbi, in ne za določbi Ustave; ob tem določilo 7. člena ZBPP ureja, v katerih zadevah je možno dodeliti brezplačno pravno pomoč, določilo 8. člena ZBPP pa ureja primere, ko brezplačne pravne pomoči ni mogoče dobiti, kar ni še nič sporno z vidika ustavnih določb; in tudi iz 31. člena ZBPP ne izhaja nič, kar bi kazalo ne ustavno neskladnost 8. člena ZBPP. Ustavno sodišče je sicer že prejelo pobudo za presojo ustavnosti 5. alineje 8. člena ZBPP v zvezi z odločitvami organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča in v zvezi s sodbami Upravnega sodišča v tovrstnih zadevah in sicer iz razloga, ki ga smiselno uveljavlja tudi tožnica v tem upravnem sporu. Vendar pa je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, ker pobudnik ni izčrpal pravnih sredstev.1

7. Sodišče pa lahko pritrdi tožeči stranki, da mora biti v zvezi z določbo 5. alineje 8. člena ZBPP izpeljana in uporabljena ustavi skladna interpretacija oziroma da jezikovna razlaga tega določila ni dovolj z vidika Ustave RS, sicer bi se to določilo lahko uporabljalo v nasprotju s pravico do enakega dostopa do sodnega varstva ne glede na socialni položaj stranke v primeru dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč v zvezi s socialnim sporom, kar kaže na to, da bi tožnica lahko morda spadala ravno v tisto kategorijo upravičencev do brezplačne pravne pomoči, ki jim je ZBPP pravzaprav namenjen.

8. Tožena stranka je namreč izhajala zgolj iz jezikovne interpretacije določila 5. alineje 8. člena ZBPP in sicer, da ker gre v predmetni zadevi za upravni spor zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, in da zato prosilki brezplačna pravna pomoč ne gre in ji je tožena stranka prošnjo zavrnila.

9. Vendar pa je namen ZBPP ravno v „_uresničevanju pravice do sodnega varstva_“ po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). Tožnica pa je za brezplačno pravno pomoč prvič zaprosila organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišče v zvezi s socialnim sporom, zato da bi s pomočjo brezplačne pravne pomoči prišla do učinkovitega sodnega varstva.

10. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči sicer izhaja, da je bil 8. člen spremenjen, ker je v praksi prišlo do „_primerov t.i. veriženja prošenj, ko želi prosilec, ki mu je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, zoper takšno odločbo sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za brezplačno pravno pomoč za sestavo tožbe v tem sporu._“2 Vendar je treba glede na 23. člen in drugi odstavek 14. člena Ustave pojem veriženja razumeti v zvezi z veriženjem upravnih sporov, ne pa prošenj za brezplačno pravno pomoč pred organi za brezplačno pravno pomoč. Nenazadnje zakonodajalec v določbi 5. alineje 8. člena ZBPP ne uporablja pojma „prošnja“ v množinski obliki, ampak je uporabil pojem „upravni spor“ v množinski obliki.

11. Do vložitve tožbe v tem upravnem sporu so o tožničinih prošnjah za brezplačno pravno pomoč odločali zgolj organi sodišč, ki so zadolženi za odločanje o prošnjah kot upravni organi po določbah upravnega postopka, in torej ni izkazano veriženje upravnih sporov zaradi brezplačne pravne pomoči, čemur je določba 5. alineje 8. člena ZBPP namenjena, če naj služi temeljnemu cilju zakona iz 1. člena ZBPP. Samo jezikovna razlaga 5. alineje 8. člena ZBPP bi zato pripeljala do situacije, ko bi upravičenec, ki nima težkega socialnega položaja lahko prišel do učinkovitega sodnega varstva v sodnem postopku, ker bi lahko pooblastil odvetnika, med tem ko posameznik, ki je v slabem materialnem položaju, ne bi imel dostopa do upravnega spora in s tem do sodnega postopka zoper negativno odločitev organa za brezplačno pravno pomoč. Tega zakonodajalec ni mogel imeti v namenu, ker bi bilo to v nasprotju z določilom 1. člena ZBPP oziroma bi šlo za poseg, ki ni nujen v tem smislu, da z nobenim milejšim posegom ne bi bilo mogoče doseči legitimnega cilja, to pa je preprečiti zlorabo instituta brezplačne pravne pomoči v smislu kopičenj prošenj in tudi ne bi bilo skladno s sorazmernostjo v ožjem pomenu besede, to je ob tehtanju na eni s strani posega v pravico do dostopa do sodnega varstva posameznika in na drugi strani legitimnim interesom prepovedi zlorabe prošenj ter legitimnim interesom, da so do brezplačne pravne pomoči upravičeni tisti, ki jo dejansko potrebujejo. Upravno sodišče je v sodni praksi določilo 5. alineje 8. člena ZBPP že razlagalo v povezavi z načelom prepovedi zlorabe instituta brezplačne pravne pomoči in ne zgolj na goli ugotovitvi, da gre za veriženje prošenj.3

12. Poleg tega sodišče ne najde objektivnega in upravičenega razloga za razlikovanje, po katerem bi imel posameznik možnost do učinkovitega dostopa do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem v vseh vrstah upravnih ali javno-pravnih zadev, ne pa tudi v upravnih zadevah odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč. Dejstvo, da o prošnji za brezplačno pravno pomoč odloča pooblaščena oseba sodišča in da administrativno-tehnične naloge opravlja služba, ki je organizirana pri vsakem pristojnem sodišču (31. člen ZBPP), ne odtehta dejstva, da gre za organ, ki odloča v funkciji upravnega odločanja na podlagi upravnega postopka ne pa na podlagi sodnega postopka (drugi odstavek 34. člena ZBPP).

13. Ker tožena stranka določila 5. alineje 8. člena ZBPP ni razlagala in uporabila ob upoštevanju teleološke in sistematične razlage zakona, ampak zgolj na podlagi jezikovne razlage in ni upoštevala legitimnega cilja prepovedi zlorabe pravice do brezplačne pravne pomoči na podlagi konkretnih okoliščin primera, čeprav je tožnica prosila za brezplačno pravno pomoč za dostop do sodnega varstva v socialnem sporu, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1; prva alineja drugega odstavka 59. člena ZBPP).

14. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 U-I-103/21 z dne 8. 7. 2021. 2 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči, Predlog, EVA 2013-2030-0118, skrajšani postopek, obrazložitev k 3. členu, str. 21. 3 Glej: I U 1987/2018-6 z dne 9. 10. 2018, odst. 8-9.