Jedro

Toženka je bila ne glede na razmere v misiji dolžna tožniku v sedmih zaporednih dneh zagotoviti vsaj en dan počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur. Počitek namreč pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost vseh (kakršnikoli) delovnih obveznosti. Že to, da se je moral udeleževati delovnih sestankov, pomeni absolutno kršitev neprekinjenega počitka. Tudi to, da je moral nositi uniformo in biti ustrezno urejen, da se je moral udeležiti obveznega izleta, da je raznašal pitno vodo in toaletni papir ter perilo po vojaški bazi (ne le za sebe), da je moral pospravljati ter čistiti, vse to pomeni, da na dneve, ki so se evidentirali kot prosti, ni bil popolnoma prost vseh obveznosti.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek predmet zavrnitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v I. točki izreka, ki se nanaša na plačilo neto zneska 2.362,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila ter na povrnitev priglašenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v II. točki izreka. V razveljavljenem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem nerazveljavljenem delu (ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 plačati neto znesek 2.362,56 EUR, na ta znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 31. 10. 2014 do plačila. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 458,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem navaja, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge o tem, ali mu je bila na misiji zagotovljena pravica do tedenskega počitka, ter da sodišče ni popolno ugotovilo, katera dela je opravljal na misiji. Besedna zveza "in drugo" namreč v obrazložitvi sodbe ni obrazložena. Kot bistvene izpostavlja okoliščine, da je na misiji raznašal perilo, vodo, toaletni papir in drug material po bazi, da se je vsakodnevno udeleževal obveznih delovnih sestankov ter da je tudi na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, opravljal naloge enote za hitro posredovanje (A.). Nasprotuje presoji sodišča, da obvezno nošenje vojaške uniforme v prostem času ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka. Obvezno nošenje vojaške uniforme ni bilo določeno v hišnem redu baze, temveč je šlo za samovoljno odločitev tožene stranke. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov in ker sodišče ni ugotavljalo, zakaj je bilo obvezno nošenje uniforme sploh potrebno, kot tudi se do njegovih navedb v tej smeri ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do njegove izpovedi, da so italijanski vojaki v prostem času lahko oblekli civilna oblačila in v teh oblačilih opravili izhod iz baze. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Njegovemu pooblaščencu je neutemeljeno prepovedalo vprašanja priči B.B. v zvezi s tem, ali je bilo nošenje uniforme v vojaški bazi tudi v prostem času obveznost. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o tem, da baze, razen v primeru naloge, ni smel zapustiti.

Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb in izpovedi v zvezi s tem, da se je A. na misiji zagotavljal 24 ur na dan ter da mu je toženka beležila prost dan, čeprav je bil A. in ni bil aktiviran. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam o tem, koliko in kdaj mu je tožena stranka odrejala A.. Ker je sodišče v zvezi s tem ocenilo le izpovedi prič, predlaganih s strani tožene stranke, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Meni, da sprememba pravilnika ne vpliva na njegovo pravico do tedenskega počitka, saj bi mu tožena stranka to pravico morala zagotoviti že na podlagi zakonskih določb in Direktive 2003/88/ES. Nasprotuje presoji sodišča, da opravila, kot so raznašanje toaletnega papirja, vode in perila v vojaški bazi, ne pomenijo kršitve njegove pravice do tedenskega počitka. Sodba nima razlogov o tem, da je moral ob prostih dnevih čistiti hodnike ter raznašati pitno vodo in toaletni papir po vojaški bazi tudi za druge pripadnike, ne le zase. Zmotna je presoja, da obvezni delovni sestanki in priprave za naslednji dan ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da bi bilo za pripadnike bolj obremenjujoče, če bi bila ta opravila izvedena zgodaj zjutraj naslednjega dne, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmoten je zaključek sodišča, da tožniku ob upoštevanju pravil in definicij, kot tudi razmer in narave nalog in bivanja pripadnikov SV na misijah, pravica do tedenskega počitka ni bila kršena. Sodišče tega zaključka ni ustrezno obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2016 uveljavlja, da tožena stranka ni podala nobenih trditev o izrednih razmerah na misiji, sodišče pa takšne okoliščine omenja le pavšalno. Številne priče so potrdile njegove navedbe o tem, da je moral biti vsak dan misije v pripravljenosti na delo po ukazu nadrejenih in da je moral biti ves čas dosegljiv na telefon, poleg tega pa je to splošno znano dejstvo. Ker se sodišče do navedenih trditev ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja še, da sodišče zmotno razume definicijo delovnega časa. Tožnik je bil toženi stranki vse dni na misiji na razpolago za delo, kraj opravljanja dela pa je določila tožena stranka. Določba 97.e člena ZObr, v skladu s katero se stalna pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas, je neustavna. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da prekine postopek in v skladu s 156. členom URS vloži zahtevo za presojo ustavnosti navedene določbe. S sklicevanjem na sodbe Sodišča EU C-303/98, C-151/02, C‑398/01, C-14/04 in C518/15 uveljavlja, da je treba pripravljenost na delo ter bivanje v kraju, ki ga določi delodajalec, šteti kot efektivno delo. Sodišče se v zvezi z uporabo Direktive 2003/88/ES zmotno sklicuje na izjemo za oborožene sile po drugem odstavku 2. člena Direktive89/391/EGS. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da določila Direktive 2003/88/ES veljajo v celoti tudi za oborožene sile (prim. Pdp 441/2015). Da je treba to direktivo uporabiti neposredno, izhaja tudi iz sodbe VSRS VIII Ips 30/2016. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katere pravne predpise je sodišče upoštevalo pri odločitvi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na sodbe Sodišča EU št. C-397/01 do C-403/01, v skladu s katerimi je treba stalno pripravljenost na delo v kraju, ki ga določi delodajalec, šteti kot obdobje dela v smislu Direktive 93/104/ES, četudi delavec med to pripravljenostjo dela dejansko ne izvaja neprekinjeno.

Sodišču očita še, da se ni opredelilo do njegove izpovedi in izpovedi sovojakov, da evidence, ki jih je vodila C.C., niso verodostojne. To potrjuje tudi zapisnik, ki ga je vložil v spis in iz katerega izhaja, na kakšen način so se vodile evidence za misijo KFOR ... (tako da se prostega dneva ni upoštevalo). Priči B.B. in C.C. nista izpovedali o tem, kaj je tožnik delal ob posameznih dnevih, sicer pa je B.B. izpovedal, da s tožnikom ni imel stika. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da so se sporne evidence podpisovale na ukaz nadrejenih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka ni ustrezno obrazložena, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka zavrnilo ter na podlagi katerih dejstev in dokazov je tako odločilo. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, važno je, da je iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. Pritožnik tako to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. V zvezi s tem iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za določen čas od 26. 8. 2008 do 25. 8. 2018 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2008; - da je bil z ukazom z dne 31. 3. 2014 (in njegovim popravkom z dne 17. 10. 2014) napoten na opravljanje nalog v tujini, in sicer v okviru sodelovanja RS in SV v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014 na dolžnost vojak (strelec); - da je bilo v navedenem ukazu med drugim določeno, da bo tožniku izdan poseben akt o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja - tožena stranka je zato 7. 4. 2014 izdala posebno odločbo, iz obrazložitve katere izhaja, da so nadrejeni poveljniki pripadnikom na območju operacije med opravljanjem nalog dolžni zagotoviti potreben počitek, upoštevaje razmere in naravo nalog.

7. Glede pravne podlage utemeljenosti tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje večinoma, ne pa v celoti, sklicevalo na pravilno pravno podlago. Zlasti je pravilno sklicevanje na prvi odstavek 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) je določeno, da mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Skladno z navedenima zakonskima določbama je vprašanje tedenskega počitka urejeno v 5. členu Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v MOM z dne 7. 2. 2014 (B8), ki je zavezoval toženko v spornem obdobju. Navedeno določilo med drugim določa: "Nadrejeni poveljniki so pripadnikom SV med opravljanjem nalog v MOM dolžni zagotoviti potreben počitek. Počitek se zagotovi na območju operacije, upoštevaje razmere in naravo nalog.

Pripadnik SV ima v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur.

Če se pripadniku SV tedenski počitek ne more zagotoviti na nedeljo oziroma drug dan, ki je določen kot dan počitka v MOM, se mu lahko zagotovi na kakšen drug dan v tednu.

Če se pripadniku SV zaradi obsega in zahtevnosti nalog, službenih potreb, varnostnih razmer ali izvajanja opremljanja in oskrbe vojske v zaporednih sedmih dneh tedenski počitek ne more omogočiti, se mu zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu, in sicer za tolikšno število dni tedenskega počitka, za kolikor je bil pripadnik SV prikrajšan.

Če razmere v MOM tudi po poteku naslednjega meseca zagotovitve tedenskega počitka ne omogočajo, se ta zagotovi v najkrajšem možnem času, ko narava dela to omogoča, in sicer za tolikšno število dni tedenskega počitka, za kolikor je bil pripadnik prikrajšan." Navedeni določili ZSSloV in Pravilnika omenjata potreben počitek, ki ga zakon ne definira. Na podlagi Pravilnika je treba zaključiti, da je tak potreben počitek en dan na teden in toženka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila (tako v sodbi VS RS, opr. št. VIII Ips 30/2016).

8. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ki v 5. členu delavcem v sedemdnevnem obdobju zagotavlja pravico do najmanj 24 neprekinjenega počitka. Pritožbeno sodišče je nasprotno stališče zavzelo že večkrat (npr. Pdp 441/2015, Pdp 361/2015).

Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite, neizogibno nasprotujejo. Posebej je treba izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev.

Zato določba tretjega odstavka preambule Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu še naprej v celoti uporabljajo za področja zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni tehnični ali organizacijski pogoji dela to opravičujejo.

9. Kljub delno napačnemu materialnopravnemu stališču pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bila tožniku zagotovljena pravica do počitka po 5. členu Pravilnika. Pri tem je ugotovilo, da je poveljnica voda C.C. vodila evidence voda o aktivnostih pripadnikov ter v njih tudi dneve, ko so se evidentirali kot prosti dnevi. Za slednje dneve je ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - tožnik na dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste, ni varoval baze ali objektov posebnega pomena (samostana), ni patruljiral, ni bil A., ni vzdrževal opreme, se ni usposabljal in tudi ni opravljal kakršnihkoli drugih vojaških nalog; - tudi ob prostih dnevih je moral biti v vojaški uniformi (bojni ali športni); - iz vojaške baze je lahko odhajal le v uniformi in z orožjem; - na enega od prostih dni se je moral udeležiti obveznega celodnevnega izleta, ostali izleti niso bili obvezni; - tožena stranka tožniku na dan, ko je bil A. pripravljenosti, ni nikoli beležila prostega dne; - udeležba pri športnih aktivnostih ob prostih dnevih ni bila obvezna; - tožnik je moral tudi na prosti dan očistiti svojo sobo ter po vojaški baz raznašati pitno vodo, toaletni papir ipd.; - na dneve, ki jih je tožena stranka beležila kot proste, se je moral deleževati krajših večernih sestankov, oddelka ali priprav na delo.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka tožniku v spornem obdobju zagotovila 26 dni tedenskega počitka, ker to: - da je moral biti tožnik vse dni na misiji oblečen v vojaško uniformo in da mu izhod iz baze v civilnih oblačilih ni bil dovoljen, nima nobene zveze s pravico do tedenskega počitka, saj je življenje na vojaški misiji prilagojeno pravilom misije, varnosti pripadnikov, vojaški hierarhiji, zakonom, ki veljajo na obrambnem področju in Pravilom službe v SV; - da je pravica do tedenskega počitka prilagojena razmeram na misiji in je ni mogoče izvajati na enak način kot v domovini; - da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi izrecno soglašal, da se mu bo počitek na misiji zagotovil upoštevaje razmere in naravo dela na misiji (prvi odstavek 12. člena); - da so preoblačenje posteljnine, vzdrževanje čistoče, raznašanje pitne vode, toaletnega papirja in perila po vojaški bazi vsakdanja življenjska opravila, ki se jim pripadniki SV ne bi mogli izogniti niti doma; tožena stranka zato z naložitvijo teh opravil tožniku ni posegla v njegovo pravico do tedenskega počitka; - da so bili krajši večerni sestanki in priprave na naslednji dan zgolj odraz posebnih razmer in narave nalog na misiji, sicer pa bi bilo za pripadnike bolj obremenjujoče, če bi bili ti sestanki zgodaj zjutraj naslednjega dne (med 4.00 in 5.00 uro).

Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so materialnopravno zmotni. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila toženka ne glede na razmere v misiji dolžna tožniku v sedmih zaporednih dneh zagotoviti vsaj en dan počitka v neprekinjenem trajanju 24 ur. To pravico mu je s Pravilnikom celo sama izrecno zagotovila. Počitek namreč pomeni, da bi tožnik moral biti 24 ur neprekinjeno prost vseh (kakršnikoli) delovnih obveznosti. Že to, da se je moral udeleževati delovnih sestankov, pomeni absolutno kršitev neprekinjenega počitka. Tudi to, da je moral nositi uniformo in biti ustrezno urejen, da se je moral udeležiti obveznega izleta, da je raznašal pitno vodo in toaletni papir ter perilo po vojaški bazi (ne le za sebe), da je moral pospravljati ter čistiti, vse to pomeni, da na dneve, ki so se evidentirali kot prosti, ni bil popolnoma prost vseh obveznosti (enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 682/2017). Prav tako ni nepomembna pritožbena navedba tožnika, da je moral biti prav vsak dan v pripravljenosti za delo in ves čas dosegljiv na telefon. Tudi če tega časa ne štejemo za efektivno delo, to še ne pomeni, da je bil v tem času prost. 11. Kljub navedenim nepravilnim zaključkom pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek, ki se nanaša na odvod predpisanih davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 v zvezi s tem vprašanjem zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je tak zahtevek predmet zavrnitve.

12. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že po samem temelju, dejanskega stanja glede višine zahtevane odškodnine ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo (razen v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov) ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj to ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V nerazveljavljenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ugotovi, koliko dni tedenskega počitka bi v spornem obdobju toženka morala tožniku zagotoviti, pa ga ni. Preveri naj tudi, ali tožnik za izračun odškodnine navaja pravilno dnevno oziroma urno postavko ter nato o zadevi ponovno odloči. 14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).