Jedro

Sodišče zavrne dokazni predlog, če glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje njegova izvedba ni potrebna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 1.10.2008 je bil R.D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora, odvzeta mu je bila protipravna premoženjska korist v znesku 375,00 EUR in vrnjena oškodovancu, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 5.5.2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 6.7.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.8.2008, navaja, da zahteva ni utemeljena. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in zagovornik seznanjena dne 18.8.2009. B.-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer; zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati torej ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče v zvezi s pravico do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist že v sodbi I Ips 263/2001 z dne 30.10.2003 presodilo, da je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alinee 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti v postopku (15. člen ZKP) sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

B.-2

5. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje ne pojasnita, kako je bilo ugotovljeno končno stanje blagajne. Sodišče je v obširnih razlogih sodbe (sodba sodišča prve stopnje, str. 3 do 5, sodba sodišča druge stopnje, str. 2 do 3) kot neprepričljiv zavrnilo zagovor obsojenca, da kritičnega dne sploh ni bil v trgovini K. ter je opirajoč se na izpovedbe prič (B.B., ki je tatvino denarja ugotovil pol ure po odhodu obsojenca iz trgovine ter obsojenca tudi prepoznal in policistov Policijske postaje Rogaška Slatina, ki so obsojenca istega dne zaradi prekrška ustavili ter bili med postopkom z obsojencem na policijski postaji obveščeni tudi o tatvini denarja v trgovini K.) ter listinsko dokumentacijo oškodovane trgovine (priloge A) zaključilo, da je obsojenec iz blagajne na oddelku pohištva v trgovini K. vzel in si prilastil 375,00 EUR. Zato končno stanje blagajne, če s tem zagovornik meni vsoto denarja, ki je v blagajni ostal po izvršeni tatvini, sploh ni odločilno dejstvo, čeprav sta se v razlogih sodbe obe sodišči opredelili tudi do izpovedbe priče B. o višini denarja, ki je ostal v blagajni. Zagovornik, ki v zahtevi navaja tudi, da sodišče ni brez dvomov ugotovilo kolikšen znesek denarja je zmanjkal iz blagajne, da nobena listina ne dokazuje manjka 375,00 EUR ter da sodišče ni ugotovilo koliko menjalnega denarja je ostalo v blagajni, s takšnimi navedbami izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice obrambe, ker sodišče ni ugodilo njenim dokaznim predlogom. Navaja, da sodišči nista ugodili dokaznemu predlogu obrambe „z angažiranjem ustreznega izvedenca s katerim bi sodišče lahko brez dvomov ugotovilo kolikšen znesek denarja je manjkal v blagajni“ in „po pridobitvi tiste listine, ki bi ob ugotavljanju manjka izkazovala stanje primanjkljaja 375,00 EUR“, kar je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa ugotavlja, da vložnik v zahtevi niti ne obrazlaga, kako naj bi zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, kdaj je obramba predlagala sodišču „pridobitev tiste listine, ki je ob ugotavljanju manjka izkazovala stanje primanjkljaja 375,00 EUR“. Na podlagi vpogleda v spis pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba na glavnih obravnavah dne 30.6.2008, 3.9.2008 in 1.10.2008 takšnega dokaznega predloga ni podala. Zato tudi ni mogla biti kršena obsojenčeva pravica obrambe. Dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je glede na vse zbrane dokaze ocenilo, da je ta povsem nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja. Opirajoč se na izpoved priče oziroma predstavnika oškodovanca, listinsko dokumentacijo (priloga A) ter dopis oškodovanca o višini menjalnega denarja dne 9.8.2007, je s preprostim matematičnim izračunom zaključilo, da je kritičnega dne iz blagajne zmanjkalo 375,00 EUR. Natančno tak znesek denarja pa je bil istega dne obsojencu tudi zasežen. Višje sodišče je zaključke sodišča prve stopnje ocenilo kot logične, dokazno podprte in prepričljive, in v zahtevi ponovljeno pritožbeno navedbo zavrnilo. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi v skladu z merili (navedeni v 4. točki B.-1) utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba dokaza z izvedencem ustrezne stroke ni potrebna (drugi odstavek 299. člena ZKP in drugi odstavek 329. člena ZKP) in za takšno svojo odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o pritožbenih navedbah o neverodostojnosti izpovedbe zaslišane priče B., ki da je spreminjal svojo izpoved glede menjalnega denarja. Ker se je sodišče druge stopnje tudi do teh pritožbenih navedb opredelilo v svoji odločbi (šesti odstavek na drugi strani sodbe) in v zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo koliko menjalnega denarja se je nahajalo v blagajni, zaključilo, da je priča B.B. na glavnih obravnavah 3.6. in 1.10.2008 izpovedal, da je bilo menjalnega denarja okoli 50,00 EUR, Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v zahtevi o kršitvi kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, za katero zagovornik v zahtevi niti ne pojasni, kako je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnil (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.