Jedro

Pravdni stranki sta namreč sprejeli skupno odločitev za nakup nepremičnine in se dogovorili, da bo sam nakup financiran s kupnino, zatem pa se bo nepremičnina renovirala in adaptirala iz sredstev tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva, da se ugotovi, da nepremičnina ID znak 397/8 in parcela 397/9, ki v naravi predstavlja manjšo stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, predstavlja posebno premoženje tožeče stranke in da je delež tožeče stranke na slednjem 1/1 do celote ter, da ji je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero bo mogoča vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke do celote. Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 1.800,00 EUR privarčevanih sredstev na bančnem računu in 700,00 EUR, ki jih je hranila tožena stranka doma v alu foliji (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se sodišče do navedb tožeče stranke ni opredelilo, ampak je zgolj ugotovilo, da je toženka prispevala k prenovi oziroma adaptaciji hiše. Zgolj dejstvo, da je na računih navedena kot plačnik, pa za ugotovitev slednjega ne zadošča. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo trditvam tožene stranke, da je v nepremičnino vložila 40.000,00 EUR, ki jih je pridobila od prodaje svojega stanovanja, s slednjim pa je obnovila hišo, za katero nakup je nesporno sredstva dala tožeča stranka. Sodišče je povsem samovoljno zaključilo, da sta se stranki dogovorili, da kupujeta nepremičnino za potrebe njune skupnosti, ki jo bosta financirali s kupnino pridobljeno od prodaje nepremičnine tožeče stranke in da bosta prenovili in adaptirali iz sredstev tožene stranke. Tožeča stranka je pristala na podpis pogodbe za nakup nepremičnine, tako da se je vpisala kot solastnica do 1/2 na prigovarjanje tožene stranke in v dobri veri, da bo zveza vzdržala. V kolikor bi stranki sklenili dogovor, bi slednji moral biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Sicer pa je sodba nerazumljiva, nima razlogov o odločilnih dejstvih, slednji so nejasni in neobrazloženi. Sodišče pa tudi zgolj v enem stavku zaključi, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela doma v alu foliji 700,00 EUR, kljub temu, da je tožena stranka izpovedala, da se je doma hranil denar, ki je bil namenjen večjim nakupom, v povprečju v višini 500,00 EUR. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se izpodbijana sodba da preizkusiti in ima ustrezne razloge, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki od marca 2004 dalje živeli v zunajzakonski skupnosti, dne 28. 12. 2007 pa sta sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero sta kupili sedaj sporno nepremičnino, ki v naravi predstavlja manjšo stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem, tako da sta v zemljiško knjigo vpisani vsaka do 1/2. Med strankama je nesporno, da je tožeča stranka za nakup nepremičnine plačala kupnino s svojim posebnim premoženjem, ki ga je prejela iz naslova delitve skupnega premoženja s prejšnjo partnerko. Tožena stranka pa je s prodajo svoje nepremičnine pridobila denarna sredstva, s katerimi je kupila stanovanje, preostanek pa vložila v obnovo oziroma dokončanje sporne nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo. Ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj vir financiranja, ki je sicer odločilen kriterij, ni vselej upoštevna in ni edina okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati, saj je toženka po nakupu nepremičnine prispevala vložek za obnovo in adaptacijo. Pravdni stranki sta namreč sprejeli skupno odločitev za nakup nepremičnine in se dogovorili, da bo sam nakup financiran s kupnino, zatem pa se bo nepremičnina renovirala in adaptirala iz sredstev tožene stranke. Nenazadnje sta se v nepremičnino vselili šele po končani adaptaciji. Sodišče prve stopnje nadalje zaključi, da sta se za polovični delež ob nakupu pravdni stranki dogovorili oziroma je bil vseskozi njun dogovor takšen, da se na nepremičnini vpiše solastninska pravica na vsakega do 1/2. 7. S takšnimi materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. Res je, da je nepremičnina kupljena s posebnim premoženjem tožeče stranke in ne s sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. Prav tako je Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je začel veljati 1. 1. 2003 (torej pred nakupom nepremičnine) dosledno uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ)1. Tako v teoriji kot v sodni praksi je načelo superficio solo cedit dosledno sprejeto. Slednje pa pomeni, da vsaka prirast, torej vlaganja ali adaptacija pripadata lastniku nepremičnine. V skladu z drugim odstavkom 48. člena SPZ se lahko lastnik in graditelj dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina, graditelj pa lahko na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. V primerih, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je po sodni praksi možen tudi dogovor, da postane posebno premoženje enega od zakonca del njunega skupnega premoženja2. Prav tako določba 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)3 in prva točka prvega odstavka 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN)4 ne izključujeta uporabo določb o realizaciji pogodb, ki jim manjka obličnost (58. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)5, saj je njun namen v varovanje stranke med nepremišljenostjo in ima logično opravičilo v življenjskih izkušnjah ter z vidika varovanja tretjih oseb, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

8. Da sta stranki sklenili dogovor, da nepremičnina postane njuno premoženje oz. da postaneta solastnika sporne nepremičnine vsak do 1/2, nesporno izhaja iz same prodajne pogodbe, katero sta sklenili s prodajalcem nepremičnine. S slednjim sta tako realizirali svoj dogovor, na podlagi katerega sta postala solastnika sporne nepremičnine, ne glede na dejstvo, da je kupnino za sporno nepremičnino v celoti plačala tožeča stranka. Tožena stranka pa je v nepremičnino kasneje vlagala svoja sredstva za adaptacijo in obnovo, s slednjim sta tako nesporno realizirali dogovor o lastništvu na sporni nepremičnini. Na podlagi slednjega pa je tožena stranka postala solastnica nepremičnine, ne glede na dejstvo, da je sredstva za sam nakup nepremičnine dala tožeča stranka v celoti iz svojih sredstev.

9. Sodišče druge stopnje nadalje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve, da je tožena stranka izkazala, da sredstva na TRR v višini 1.800,00 EUR predstavljajo njeno posebno premoženje, kot ostanek kupnine od prodanega stanovanja in ne gre za skupna sredstva, ki jih je tožena stranka položila na svoj račun. Prav tako tožeča stranka ni dokaza, da sta stranki v alu foliji hranili skupna sredstva v višini 700,00 EUR, ne glede na dejstvo, da tudi tožena stranka priznava, da sta doma imela manjša sredstva za sprotno porabo v gospodnjstvu cca 50,00 - 500,00 EUR, saj se je denar proti koncu meseca že porabil, tožeča stranka pa ni dokazala, da je prav ob odselitvi od tožene stranke doma še bilo 700,00 EUR skupnih sredstev. S tem pa je sodišč prve stopnje tudi v tem delu zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem druge stopnje (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Vse kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. 2 VSL I Cp 3543/2014. 3 62. člen ZZZDR: Zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti. 4 1. točka prvega odstavka 47. člena ZN: V obliki notarskega zapisa morajo biti sklenjeni naslednji pravni posli: 1. pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema. 5 58. člen OZ: Pogodba za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz njih nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Več glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV 2003, splošni del (1. knjiga, str. 373 in nadaljnji).