Jedro

V dogovoru o razdrtju kupoprodajne pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo že plačan znesek na podlagi te pogodbe predstavljaj uporabnino za nepremičnino, ki jo je tožena stranka nesporno uporabljala.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke po osnovni tožbi in tožene stranke po nasprotni tožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 485,98 EUR zviša za 565,23 EUR (na 1.051,21 EUR).

II. Pritožba tožene stranke po osnovni tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka po osnovni tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki po osnovni tožbi in toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti pritožbene stroške v znesku 116,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Tožena stranka po osnovni tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka po osnovni tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: - v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka po osnovni tožbi (v nadaljevanju bo za toženo stranko po osnovni tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi uporabljen (le) izraz tožena stranka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki po osnovni tožbi (v nadaljevanju bo za tožečo stranko po osnovni tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi uporabljen (le) izraz tožeča stranka) plačati 11.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila, in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 485,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila; - v II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 1. 9. 2014 do plačila, in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče prve stopnje, do plačila.

2. Zoper stroškovno odločitev v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.051,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov v postopku po nasprotni tožbi (nagrade po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v znesku 443,30 EUR, nagrade po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22% DDV), čeprav so bili potrebni. Do priglašenih stroškov je upravičena v skladu z načelom uspeha.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po osnovni tožbi zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeči stranki plačala znesek 10.000,00 EUR kot del avansa po kupoprodajni pogodbi. Ker je bila ta kasneje razdrta, so prenehali vsi njeni pravno-poslovni učinki in je posledično odpadla podlaga vseh razpolagalnih dejanj, ki so bila morebiti opravljena na podlagi takšne (neobstoječe) zaveze kot njihove (neobstoječe) podlage. Zato je upravičena terjati povračilo vsega, kar je bilo izpolnjeno na temelju takšne pogodbe, na podlagi neupravičene obogatitve. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po osnovni tožbi temelji na veljavnem dogovoru. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela poslovne prostore v najemu oz. v uporabi. Tožeča stranka ni dokazala (do stopnje prepričanja), da bi toženi stranki omogočila pridobitev posesti oziroma da bi izvedla primopredajo poslovnih prostorov ter da je tožena stranka kakorkoli uporabljala te prostore ali jih imela v posesti, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka uporabljala te prostore šest mesecev, nima dokazne podlage. Prav tako ne drži, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je imela tožena stranka v najemu poslovne prostore vse od 13. 2. 2013. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo skupni namen pogodbenih strank. Napačno je zaključilo, da naj bi bil skupni namen pogodbenih strank odmena za uporabo poslovnih prostorov, ki naj bi jih domnevno uporabljala tožena stranka. Tožena stranka ni mogla biti niti najemnik niti dejanski uporabnik teh prostorov, saj ni nikoli pridobila posesti nad njimi, zato tudi ni mogla postati zavezana iz nobenega od teh pravnih naslovov. Posledično je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da s prejemom zneska 10.000,00 EUR tožeča stranka ni bila neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj bi v primeru vrnitve zneska 10.000,00 EUR prišlo do neupravičene obogatitve tožene stranke, saj je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo le zato, ker naj bi se tožena stranka domnevno obogatila s tem, da naj bi domnevno in z ničemer dokazano šest mesecev uporabljala poslovne prostore tožeče stranke. Odločitev je utemeljilo le s sklicevanjem na veljaven dogovor. Drži, da je obstajal dogovor, da se sklene najemna pogodba, vendar le ob predpostavki, da bo tožena stranke lahko dobila poslovne prostore v najem in da jih bo tudi dejansko uporabljala.

4. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka ne more doseči vračila zneska 10.000,00 EUR, ki ga je tožeči stranki plačala kot aro po razdrti kupoprodajni pogodbi, s sklicevanjem na splošna pravila o neupravičeni pridobitvi oziroma na splošna pravila o povrnitvi tistega, kar je posamezna stranka dala, če pride do razveze pogodbe, saj sta se pravdni stranki v obravnavanem primeru dogovorili drugače. V Dogovoru, ki je urejal razdrtje kupoprodajne pogodbe, in najemni pogodbi sta se namreč sporazumeli, da tožeča stranka obdrži znesek plačane are (10.000,00 EUR) in da bo tožena stranka plačala tožeči stranki še znesek 11.000,00 EUR. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki z navedenim dogovorom (o zadržanju plačanega zneska 10.000,00 EUR in dodatnem plačilu 11.000,00 EUR) dogovorili o tem, kako se bo poravnala uporabnina za uporabo prostorov v obdobju pred sklenitvijo najemne pogodbe, to je v obdobju od 13. 2. 2013 do 31. 8. 2013, s čimer sta dali že plačanemu znesku 10.000,00 EUR drugi namen. O tem, da je tožena stranka v navedenem obdobju uporabljala te nepremičnine, med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora. Kot izhaja iz podatkov v spisu, konkretno zapisnika o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 8. 1. 2015, tožena stranka ni obrazloženo zanikala takšnih navedb tožeče stranke. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člen ZPP), sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom pravilno ni izvajalo dokazov. Pritožba zato ne more uspeti z navedbami, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka v tem obdobju uporabljala prostore oziroma jih imela v posesti, enako pa velja glede navedb, da je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje brez dokazne podlage. Pritožbene navedbe o neuporabi prostorov so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno pritožba ne more omajati prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da je bil skupni namen pogodbenih strank v zvezi z navedenim spornimi določbami Dogovora in najemne pogodbe v tem, da se uredi odmena za uporabo nepremičnin, ki jih je tožena stranka uporabljala v zgoraj navedenem obdobju (pred sklenitvijo najemne pogodbe), bile pa so last tožeče stranke. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je pogodbena obveznost tožene stranke, da tožeči stranki plača znesek 11.000,00 EUR, brez podlage, in da tudi ni več podlage za to, da tožeča stranka obdrži znesek 10.000,00 EUR.

7. Po povedanem je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedenega pogodbenega statuta utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku po osnovni tožbi (za plačilo zneska 11.000,00 EUR), tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (za plačilo 10.000,00 EUR) pa je na podlagi istega pogodbenega statuta utemeljeno zavrnilo.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP upravičena še do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 443,30 EUR, pavšalnega zneska 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 22% DDV-ja, kar znaša skupaj 565,23 EUR. Vse navedene stroške je namreč pravočasno in specificirano priglasila, in sicer v odgovoru na nasprotno tožbo. Tudi v primeru zamude s plačilom teh stroškov dolguje tožena stranka tožeči stranki zakonske zamudne obresti, ki tečejo od izreka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo stroškovno odločitev iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka, zvišalo za 565,23 EUR (na 1.051,21 EUR).

Odločitev pritožbenega sodišča:

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu I. točke izreka sodbe spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (5. alineja 358. člen ZPP), pritožbo tožene stranke pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ZOdvT v skupnem znesku 116,60 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 ZOdvT(1) v znesku 50,00 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22% DDV, sodna taksa v znesku 31,20 EUR) Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 116,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka se je pritožila le zoper odločitev o stroških.