Jedro

Tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zato je potrebno uporabiti določbo 37. člena tega Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH).

Toženka je glede priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločila in ugotovila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, tj. na dan 1. 7. 2008, ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je tako ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda, kakor to določa 2. odstavek 37. člena Sporazuma. Zato tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 18. 10. 2011 in z dne 11. 5. 2011 ter, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino oziroma podredno, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po 21. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino le na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bilo o zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine, po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma, že pravnomočno odločeno in da je toženka na dan 1. 7. 2008 že ugotavljala pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine tožnika, ki jih pa tožnik, glede na mnenje invalidske komisije ter ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti ob upoštevanju določbe 67. člena ZPIZ-1, ni izpolnjeval. Toženka tudi ni priznala pravice do starostne pokojnine, ker se tožniku pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost države, ki je prva priznala to pravico, v tožnikovem primeru torej obveznost BiH, saj je bila s strani BiH na podlagi tudi slovenske zavarovalne dobe tožniku priznana invalidska pokojnina že od leta 1997 dalje in tožnik na podlagi tega pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V laični pritožbi navaja, da je sodišču sigurno znano, da je bil med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino podpisan Sporazum. Nadalje, da ima v Sloveniji 2 leti, 9 mesecev in 8 dni delovne dobe, za katero je dolžna Republika Slovenija izplačevati pokojninsko dajatev. Njegova skupna doba je 25 let in 4 mesece in ne kot navaja sodišče 15 let in 7 mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 18. 10. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. iste številke z dne 11. 5. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je, po podatkih upravnega spisa, ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 18. 1. 2001, pri bosanskem nosilcu pokojninskega zavarovanja priznana pravica do invalidske pokojnine od 19. 3. 1997 dalje, na podlagi 15 let, 7 mesecev in 3 dni pokojninske dobe. Dne 13. 3. 2009 je bosansko-hercegovski nosilec pokojninskega zavarovanja po uradni dolžnosti toženki poslal zahtevek za odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum; Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, št. 37/2008, Mednarodne pogodbe št. 10/2008). Zahtevek se je nanašal na preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma. O tem zahtevku je toženec odločil z odločbo št. ... z dne 15. 4. 2010 ter zavrnil zahtevek tožnika, da ima le-ta pravico do invalidske pokojnine, ker ni izpolnjeval pogojev iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik zoper odločbo ni ugovarjal in je postala pravnomočna. Tožnik je nato pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 25. 10. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi 20. člena Sporazuma. Tožnik je bil v Sloveniji zaposlen v času od 5. 8. 1969 do 12. 5. 1972 in je dopolnil 2 leti, 9 mesecev in 8 dni pokojninske dobe. Iz izpolnjenega obrazca BiH/SI25 z dne 30. 12. 2010 izhaja, da znaša tožnikova pokojninska doba pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja 12 let, 9 mesecev in 25 dni. Iz odločbe bosanskega nosilca socialnega zavarovanja z dne 18. 1. 2001 izhaja, da je bila tožniku v BiH priznana pravica do invalidske pokojnine od 19. 3. 1997 dalje na podlagi 15 let, 7 mesecev in 3 dni pokojninske dobe. Pravilen je pri tem zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pri priznanju pravice do pokojnine upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba.

Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma z BiH zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic Sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanje drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez vštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavil samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, v kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine) zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V danem sporu za tak primer ne gre, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BiH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Zato pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine, tudi če bi bilo o njegovi invalidski pokojnini odločeno v času veljavnosti Sporazuma z BiH.

Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana že pred uveljavitvijo Sporazuma je potrebno za takšne primere uporabiti določbo 37. člena, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH). Ravno za takšno situacijo gre tudi v danem primeru.

Toženka je glede priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločila in ugotovila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, tj. na dan 1. 7. 2008, ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je tako ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda, kakor to določa 2. odstavek 37. člena Sporazuma. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.