Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
I.Pritožbi se ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da se znesek 1.137,83 EUR nadomesti z zneskom 2.674,85 EUR in v III. točki izreka glede stroškov postopka, da se znesek 1.589,42 EUR nadomesti z zneskom 692,50 EUR, v preostalem delu ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena.
II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 156,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plača znesek 1.137,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora povrniti tožencu stroške pravdnega postopka v višini 1.589,42 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe (III. točka izreka).
2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je pri izračunu višine škode, vezane na poškodbe ograje, neutemeljeno v celoti sledilo zaključkom izvedenca, ki je napačno izračunal amortizirano vrednost poškodovane ograje na dan škodnega dogodka. Sodišče je s tem, ko je sledilo izračunu izvedenca, napačno upoštevalo amortizacijski odstotek pri celotno ugotovljenem znesku stroškov sanacije poškodovane ograje, kar pa je materialno pravno nepravilno. Sodišče bi moralo amortizacijo upoštevati zgolj pri vrednosti vgrajenega materiala, ki je sedaj nov, pred poškodbo pa je bil starejšega izvora. Po prepričanju tožnice ni podlage za obračun amortizacije pri vrednosti spremljevalnih storitev, vezanih na sanacijo poškodovane ograje, torej storitev odstranitve, izkopa ter izdelave betonskega temelja ter ograje. Potreba po slednjih je namreč nastala izključno v posledici ravnanja toženca. Vrednost izpostavljenih storitev za oškodovanko predstavlja navadno škodo v celotni in ne zgolj amortizirani višini, saj oškodovanka v posledici njihove izvedbe nima ničesar več ali drugačnega, kot je imela pred škodnim dogodkom. Ob upoštevanju navedenega bi moral toženec povrniti tožnici stroške, ki se nanašajo na popravilo ograje v višini 2.519,74 EUR bruto in ne zgolj 982,72 EUR bruto, kakor je to napačno ugotovilo in zaključilo sodišče. O izpostavljenih trditvah tožnice se sodišče v izpodbijani sodbi ni konkretizirano opredelilo in je dejansko stanje v tej zvezi bilo ugotovljeno zmotno in nepopolno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Izpodbijana sodba je zaradi tega obremenjena s pomanjkljivostmi, ki preprečujejo njen preizkus in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je tudi napačno obračunalo pravdne stroške s tem, ko je tožencu priznalo pravdne stroške v višini založenih predujmov za izvedenca, to je v višini 750,00 EUR, ne pa v višini dejansko nastalih pravdnih stroškov. Prav tako sodišče ni izvedlo pobotanja pravdnih stroškov med obema strankama glede na njun uspeh v pravdi. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter odloči, da je toženec dolžan tožnici povrniti še stroške postopka s pritožbo.
3.Toženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
4.Pritožba je utemeljena.
5.V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
6.Tožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z obračunom amortizacije, zaradi česar naj bi bila obremenjena s pomanjkljivostmi, ki preprečujejo njen preizkus. Ta pritožbeni očitek ni podan. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (9. do 12. točka) jasno navedlo, na katero dokazno podlago (izvedensko mnenje sodnega izvedenca A. A.) je oprlo svojo odločitev o višini škode na ograji ter kolikšen znesek je iz tega naslova prisodilo (982,72 EUR) in kako je do tega zneska zaradi upoštevanja amortizacije prišlo.
7.V predmetni zadevi je tožnica od toženca v okviru regresnega zahtevka zahtevala povračilo oškodovanki izplačane škode, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja toženca, ko je z osebnim vozilom trčil v ograjo pred njeno stanovanjsko hišo ter jo poškodoval. Poškodoval je tudi fasado in hortikulturo pred stanovanjsko hišo. Ob upoštevanju zneska, ki ga je toženec že plačal (2.500,00 EUR) je zahtevala še preostalo razliko v višini 5.769,40 EUR. V pritožbenem postopku je sporno le še vprašanje ali se pred sodiščem prve stopnje ugotovljeni stroški dela, oziroma samih storitev v zvezi s popravilom poškodovane ograje, ugotovljeni v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, A. A., (pod točkami 1, 2 in 4) glede na njeno starost, amortizirajo ali ne.
8.Pravila o načinu povrnitve premoženjske škode, torej o vrsti izpolnitvenega ravnanja, ki ga je oškodovanec upravičen od odgovorne osebe zahtevati, so določena v 164. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Načina povrnitve premoženjske škode sta vzpostavitev prejšnjega stanja in plačilo denarne odškodnine. Nadalje OZ v razdelku II. določa merila za obseg povrnitve premoženjske škode. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine predstavlja določba 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine, oškodovanec mora biti postavljen v položaj, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, ne sme dobiti več, niti manj. Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.2
9.Tožnica v pritožbi utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine škode, nastale s poškodbo ograje, napačno v celoti sledilo izračunu sodnega izvedenca gradbene stroke A. A., ki je amortizacijski odstotek uporabil na celoten znesek stroškov sanacije, torej tako na vrednost vgrajenega materiala kot tudi na vrednost spremljevalnih gradbenih storitev (postavke pod zap. št. 1, 2 in 4 razpredelnice na strani 10 izvedenskega mnenja; odstranitev, izkop, izdelava betonskega temelja in postavitev nove ograje). Ob upoštevanju citiranih pravil OZ je glede na okoliščine obravnavanega primera, po presoji sodišča druge stopnje treba oškodovanki (posledično tožnici) v okviru ustrezne denarne odškodnine priznati stroške storitev, ki so ji nastali v zvezi z nadomestitvijo uničene ograje z novo, brez upoštevanja amortizacije. Tožnica je kot zavarovalnica morala oškodovanki povrniti ustrezno odškodnino za vzpostavitev prejšnjega stanja, to je postavitev nove ograje, saj je bila stara zaradi ravnanja toženca v celoti uničena (ne gre zgolj za povračilo vrednosti uničene stvari). Oškodovanka je imela že pred ravnanjem toženca postavljeno ograjo okrog hiše in s sanacijo je bila postavljena nova ograja z enako uporabno vrednostjo kot stara ograja.3 Okoliščin konkretnega primera tudi ni mogoče primerjati s situacijo, ko gre za nerentabilno popravilo stare stvari, kot to navaja toženec v odgovoru na pritožbo, saj v danem primeru ne gre za nadomestitev vrednosti stvari temveč je bilo potrebno zaradi poškodbe ograje, ki je imela svojo uporabno vrednost in funkcijo, le to ponovno postaviti na isto mesto, tako da bo ponovno služila svojemu namenu.4 Plačane storitve je zato potrebno tožnici (ki jih je kot zavarovalnica oškodovanki že plačala v polni višini) povrniti v polni višini in v tem oziru oškodovanka ni mogla biti obogatena. Stroški spremljevalnih storitev namreč ne pomenijo, da je oškodovanka pridobila kaj novega ali boljšega, česar pred škodnim dogodkom ne bi imela. Potreba po teh delih je nastala izključno kot posledica škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženec, z namenom, da se vzpostavi prejšnje stanje.
10.Vprašanje ali se amortizirajo le materiali ali tudi opravljeno delo je pravno vprašanje, pri katerem sodišče ni vezano na metodologijo izvedenca (iura novit curia). Naloga izvedenca je izključno ugotavljanje dejstev glede vrste, obsega in tržnih cen materiala ter delovnih ur medtem, ko je pravilna uporaba materialnopravnih pravil o odmeri odškodnine v izključni pristojnosti sodišča, na kar pravilno opozarja v pritožbi tožnica. Na navedeno pa je opozarjala že takoj po prejemu izvedenskega mnenja. Dejstvo, da se je strinjala z ugotovitvami izvedenca (glede vrednosti izvedenih del in materiala ter stopnje amortizacije v višini 62 %), še ne pomeni, da lahko sodišče njegove ugotovitve uporabi brez ustrezne pravne podlage. Plačane storitve je namreč potrebno oškodovanki (v regresnem zahtevku tožnici) povrniti v polni višini (brez upoštevanja amortizacije) saj v tem pogledu ni mogla biti obogatena. Izvedenec lahko poda strokovno oceno obsega potrebnih del, njihove vrednosti in o stopnji amortizacije, ne more pa namesto sodišča odločati o pravnem vprašanju, kateri deli stroškov vzpostavitve v prejšnje stanje so podvrženi amortizaciji.
11.Glede na to, da so vsa odločilna dejstva o obsegu in vrednosti posameznih postavk že v celoti in jasno ugotovljena v izvedenskem mnenju izvedenca A. A. (razpredelnica na str. 10 izvedenskega mnenja), dejansko stanje med strankama pa v tem obsegu ni sporno, je sodišče druge stopnje na podlagi podatkov iz izvedenskega mnenja izvedenca A. A. (razpredelnica na strani 10) samo preračunalo višino škode, vezane na poškodbo ograje, tako da amortizacijskega odstotka pri postavkah (odstranitev, izkop, izdelava betonskega temelja, postavitev ograje), kjer je to v pritožbi zahtevala tožnica, ni upoštevalo. Tožnici tako v okviru regresnega zahtevka pripada povračilo zneska 244,00 EUR po 1. točki (odstranitev poškodovanega betonskega temelja), 427,00 EUR po 2. točki (izdelava novega betonskega temelja) in 1.455,48 EUR po 4. točki (izdelava nove kovinske ograje) ter v pritožbenem postopku nesporno amortiziran znesek za stroške materiala v višini 174,65 EUR po 3 točki (38 % od 459,62 EUR). V celoti bi tako znašala pravilno prisojena odškodnina za poškodovano ograjo (2.301,13 EUR + 218,61 EUR (9,5 % DDV)) 2.519,74 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožnici glede plačila odškodnine za popravilo ograje že prisodilo povračilo zneska 982,72 EUR, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se plačilo odškodnine zviša za 1.537,02 EUR (2.519,74 EUR-982,72 EUR). Znesek prisojene odškodnine v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki zajema še druge oblike priznane škode (1.137,83 EUR) se zato spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje plačati sedaj 2.674,85 EUR (1.137,83 EUR+1.537,02 EUR).
12.Utemeljena je tudi pritožbena graja tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno tožencu priznalo kot strošek izvedenskega mnenja znesek predujma v višini 750,00 EUR, saj je kot strošek potrebno upoštevati dejansko odmerjeno nagrado sodnemu izvedencu, ki je bila poplačana iz založenega predujma pravdnih strank. Razliko, kolikor je bilo preplačila predujma, namreč stranka po končanem postopku dobi povrnjeno. Po vpogledu v spis je ugotoviti, da je bilo iz sredstev založenega predujma s strani vsake pravdne stranke plačano za nagrado izvedencu B. B. 245,00 EUR (l. št. 78), izvedencu A. A. za izdelavo mnenja 302,50 EUR (l. št. 149) in za njegovo dopolnitev 143,79 EUR (l. št. 167), skupaj je tako vsaka pravdna stranka plačala 691,29 EUR. Tako tožnici kot tožencu je namesto plačila predujma v višini 750,00 EUR potrebno priznati vsakemu le 691,29 EUR oziroma vsakemu 58,71 EUR manj. Tožnici je zato priznati stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1.041,23 EUR (1.099,94 EUR - 58,71 EUR), tožencu pa v višini 2.191,33 EUR (2.250,04 EUR - 58,71 EUR). Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari, znaša uspeh tožnice 46,36 % (vtoževala je 5.769,40 EUR, prisojeno ji je bilo 2.674,85 EUR) in uspeh toženca 53,63 %. Tožnica je tako upravičena do povračila stroškov v višini 482,71 EUR (46,36 % od 1.041,23 EUR), toženec pa v višini 1.175,21 EUR (53,63 % od 2.191,33 EUR). Po opravljenem pobotu je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 692,50 EUR (1.175,21 EUR - 482,71 EUR).
13.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede izpodbijanega zavrnilnega dela spremenilo tako, da je znesek plačila zvišalo na 2.674,85 EUR in posledično tudi spremenilo odločitev glede plačila pravdnih stroškov (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).
Tožnica je s pritožbo v celoti uspela (pritožila se je le glede nepravilne amortizacija stroškov popravila ograje), zato je upravičena do povračila stroškov s pritožbo v celoti (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona), pri čemer ji je potrebno priznati stroške sodne takse v višini 126,00 EUR in materialne stroške v višini 30,00 EUR. Tako je toženec dolžan tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 156,00 EUR. Posledično toženec (ker z odgovorom na pritožbo ni uspel), do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičen.
-------------------------------
1.1 Kršitev bi bila podana, če bi sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti če ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, če bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.
2.2 Plavšak, N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 944 do 947.
3.3 Podobno tudi v zadevi VSC sodba Cpg 71/2022 z dne 17. 8. 2022: "V tem oziru se podredno izkaže kot eden izmed ustreznih načinov določitve denarne odškodnine tudi pritožbeno zavzemanje, da naj se amortizirajo ("postarajo") le stroški materiala in vodil za novi pilon in da naj se plačane storitve tožnici povrnejo v polni višini, saj v tej višini tožnica ni mogla biti obogatena.". V zadevi I Cp 103/2015 z dne 18. 3. 2015, kjer je šlo za trčenje vozila v starejšo stanovanjsko hišo, je prav tako zavzeto stališče, da mora biti vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu enakovrednega izvrševanja lastninske pravice torej tudi enakovredne uporabe in ne v smislu golega ekonomskega oziroma denarnega ekvivalenta. Oškodovankam je bila povrnjena vrednost popravila hiše, kljub temu da je šlo za hišo iz leta 1856, glede na potrebne stroške popravila po gradbenih standardih v času sojenja in so bili nujni, da je bila uporabna vrednost objekta enaka kot je bila pred prometno nesrečo.
4.4 Predmetne zadeve zato tudi ni mogoče primerjati z zadevama VSC sodba Cp 173/2022 z dne 8. 8. 2022 in VSRS sodba III Ips 87/2016 z dne 24. 1. 2017, izpostavljenima v odgovoru na pritožbo.