Jedro

Opis storitev na računih, ki jih je izdala družba, je pomanjkljiv ter ne omogoča identifikacije poslovnih dogodkov. Po določbi 82. člena ZDDV-1 mora račun, ki je izdan za dobave blaga ali storitev, ki jih je davčni zavezanec opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, med drugim vsebovati količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Ker sporna računa nimata vseh obveznih sestavin iz 82. člena ZDDV-1, tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, saj ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se zahtevi tožnika za vračilo presežka davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje maj 2009 v znesku 30.730,00 EUR delno ugodi tako, da se tožniku prizna DDV v znesku 15.396,66 EUR, v preostalem znesku 15.323,34 EUR se zahteva za vračilo presežka DDV zavrne (I. 1. točka izreka) ter da se zahtevi tožnika za vračilo presežka DDV za davčno obdobje junij 2009 v znesku 240.019,00 EUR delno ugodi tako, da se tožniku prizna DDV v znesku 19,00 EUR, v preostalem znesku 240.000,00 EUR se zahteva za vračilo presežka DDV zavrne (I. 2. točka izreka). Iz I. 3. točke izreka izhaja, da se tožniku odmeri DDV za davčno obdobje julij 2009 v znesku 44.952,50 EUR in pripadajoče obresti v znesku 295,47 EUR ter iz I. 4. točka izreka izhaja, da tožnik ni upravičen do vračila presežka DDV za davčno obdobje september 2009 v znesku 25,00 EUR. Iz I. 5. točke izreka izhaja, da se tožniku odmeri DDV za davčno obdobje september 2009 v znesku 18.235,50 EUR in pripadajoče obresti v znesku 136,36 EUR. Iz I. 6. točke izreka izhaja, da tožnik ni upravičen do vračila presežka DDV za davčno obdobje oktober 2009 v znesku 205,00 EUR. Iz I. 7. točke izreka izhaja, da se tožniku odmeri DDV za davčno obdobje oktober 2009 v znesku 5.273,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 33,69 EUR. Iz II. točke izreka izhaja, da se ugotovljeni presežek DDV iz nalogov I. 1. in I. 2. izreka te odločbe v skupnem znesku 15.415,66 EUR tožniku vrne tako, da se pobota z delom davčnega dolga iz naloga I. 3. izreka navedene odločbe v znesku 15.415,66 EUR. Iz III. točke izreka izhaja, da morata biti odmerjeni neplačani obveznosti iz naloga 1. 3. izreka navedene odločbe v znesku 29.832,31 EUR ter iz naloga 1. 5. izreka navedene odločbe v znesku 18.371,36 EUR plačane v 30 dneh od vročitve navedene odločbe, po poteku tega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (1. in 2. točka) ter da mora odmerjeno neplačano obveznost iz naloga I. 7. izreka te odločbe v znesku 5.306,69 EUR biti plačana v 30 dneh od vročitve te odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (3. točka). Iz IV. in V. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 3. 2009 do 31. 10. 2009. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 18. 1. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Uvodoma davčni organ navaja, da sta v inšpiciranem obdobju tožnika zastopala direktorja A.A. in B.B., ki nista bila zaposlena pri tožniku. B.B. je bil redno zaposlen pri družbi C. d.o.o., A.A. pa je bil redno zaposlen pri družbi D. d.o.o. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik povezan z družbo C. d.o.o. in sicer preko direktorjev tožnika, ki sta bila zaposlena v družbah, ki sta posredno ali neposredno v lasti E.E. ter preko F.F. (sina E.E.) kot pooblaščene osebe za razpolaganje s sredstvi na TRR tožnika.

Davčni organ je med drugim z inšpiciranjem knjigovodske dokumentacije, na osnovi katere je tožnik v obračunskem obdobju julij 2009 uveljavljal vstopni DDV, pregledal prejeti račun št. 2/2009 z dne 16. 7. 2009 dobavitelja G. d.o.o., BiH. Z računom so bile zaračunane storitve: 1. izdelave programa za avtomatizacijo in upravljanje v H. v vrednosti 195.769,00 EUR; 2. montaža, testiranje in poskusni zagon v H. v vrednosti 28.99,50 EUR. Na računu je obračunan DDV v znesku 44.952,50 EUR. Davčnemu organu je bila v zvezi z njegovo zahtevo, da se mu predloži v zvezi z navedenim računom na vpogled vsa knjigovodska dokumentacija, predložena samo fotokopija navodila za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik), medtem ko elektroprojekt izvedenih del, tehnični podatki vgrajene opreme, garancije, izjave in meritve niso bili predloženi. Med inšpekcijskim pregledom družbe C. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da je družba C. d.o.o. na osnovi pogodbe o finančnem lizingu z dne 29. 11. 2004 kupila parni batni stroj z elektro generatorjem od dobavitelja I. GmbH v skupni vrednosti 354.000,00 EUR. V ceni so zajeti dobava in montaža parnega batnega stroja z elektro generatorjem (to je stroj za proizvodnjo toplote in električne energije), izobraževanje delavcev, navodila za uporabo, poskusno obratovanje in garancija. To pomeni, da so vsi stroški v zvezi z nabavo parnega kotla nastali že v letih 2004 in 2005 in je do njih bila opravičena družba C. d.o.o. Na osnovi navedenega davčni organ ugotavlja, da je tožnik neupravičeno uveljavljal vstopni DDV iz naslova opravljene storitve – Navodila za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik), ker je to navodilo že enkrat bilo zaračunano pravemu kupcu in lastniku družbi C. d.o.o. V času izstavitve računa št. 2/2009 z dne 16. 7. 2009 tožnik ni bil lastnik kotla in zaradi tega ni bil opravičen do uveljavljanja vstopnega DDV v znesku 44.952,50 EUR iz naslova zaračunane storitve prevoda navodila za upravljanje kotla. Tožnik je v obračunskem obdobju julij 2009 neupravičeno upošteval znesek vstopnega DDV iz naslova storitev prevoda Navodila za uporabo kotla in sicer preveč za 44.952,50 EUR. Obresti pa so izračune na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Davčni organ je nadalje ugotovil, da je tožnik v davčnem obdobju september 2009 izkazal presežek DDV v znesku 25,00 EUR. Z inšpiciranjem knjigovodske dokumentacije, na osnovi katere je tožnik v obračunskem obdobju september 2009 uveljavljal vstopni DDV, sta bila pregledana prejeta računa dobavitelja - povezane družbe C. d.o.o. in sicer: -račun z dne 16. 9. 2009 v znesku 72.914,23 EUR (od tega 20 % DDV 12.152,37 EUR) za: Žaganje lesa bukev, količina 1, EM (enota mere) kom, cena 24.915,00 EUR, vrednost brez DDV 24.915,00 EUR; Manipulacija z viličarjem, količina 1, EM kom, cena 21.115,00 EUR, vrednost brez DDV 21.115,00 EUR; Lesni odpadki, količina 442,00 EM t, cena 33,33 EUR, vrednost brez DDV 14.731,86 EUR; -račun z dne 28. 9. 2009 v znesku 36.645,84 (od tega 20 % DDV 6.107,64 EUR) za: Manipulacijo z viličarjem, količina 1, EM kom, cena 12.540,00, vrednost brez DDV 12.540,00 EUR; Lesne odpadke, količina 540,00, EM t, cena 33,33, vrednost brez DDV 17.998,20 EUR. Računoma sta bili priloženi dobavnici, ki imata enako vsebino kot računa. Na izdanih računih je naveden E.E. v imenu uprave dobavitelja, podpisal jih je F.F., ki v tem času še ni bila pooblaščena oseba pravne osebe C. d.o.o. K računom ni priložena specifikacija opravljenih storitev: število ur viličarja, količina (v tonah ali m3) hlodov bukve, ki naj bi se žagala in pri čem bi obstajali leseni odpadki. V času izdajanja računov za lesne odpadke izdajatelj računa C. d.o.o. ni imel evideniranih podatkov o stanju zalog lesenih odpadkov. Ni imel materialnega dokaza, da je resnično razpolagal s takšno količino lesnih odpadkov, ki naj bi jih prodal tožniku kot kupcu. Davčnemu organu je bil predložen dokument, ki ga je izstavil C. d.o.o. - Specifikacija opravljenih ur z vsebino: „Pošiljamo vam specifikacijo opravljenih ur, za katere smo vam izstavili račun z dne 16. 9. 2009 in z dne 28. 9. 2009, kot sledi: -žaganje lesa bukev je bilo v tromesečju junij-september opravljenih 250 ur; cena za 1 uro znaša 100,00 EUR; manipulacije z viličarjem je bilo v tromesečju junij-september opravljenih 421 ur; cena za 1 uro znaša 80,00 EUR.

Davčni organ ugotavlja, da je v navedenem dokumentu napačno opredeljeno tromesečje (junij-september, namesto julij-september). V zvezi s specifikacijo delovnih ur za delo z viličarjem, ki jih je zaračunal C. d.o.o., so bili davčnemu organu predloženi mesečni pregledi o opravljenih urah za zaposlene delavce po posameznih delovnih mestih. Iz pregleda ni razvidno koliko ur je posamezni delavec opravil z viličarjem za tožnika kot kupca. Davčni organ se pri tem sklicuje na 85. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07, v nadaljevanju ZDDV-1), in na 1. odstavek 31. člena ZDavP-2, po katerih mora davčni zavezanec dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih, utemeljiti sam z verodostojnimi listinami. Po presoji davčnega organ zgolj predloženi izdani računi, v katerih je opredeljena le vrsta storite brez njene njene natančnejše predstavitve glede porabljenega materiala, kdaj so bila dela opravljena s številom opravljenih ur; evidence o tem, kdo je dela opravil in brez evidence o zalogi lesnih odpadkov, je nezadostno za ugotovitev, da je zaračunane storitve in promet blaga opravila družba C. d.o.o. Na dobavnicah se na strani prevzemnika nahaja samo paraf neimenovane osebe, dobavnice s strani kupca nista podpisala zakonita zastopnika tožnika. Davčni organ ugotavlja tudi, da sta bili med tožnikom in C. d.o.o. sklenjeni pogodbi z dne 1. 4. 2009 in 1. 7. 2009, ki se nanašata na njuno poslovno sodelovanje, vendar pa nista podpisani s strani zakonitih zastopnikov omenjenih družb. Davčni organ zaključuje, da družba C. d.o.o. ni opravila prometa storitev, zaračunanih po računu z dne 16. 9. 2009 in z dne 28. 9. 2009, zato po določilih 3. člena in 33. člena ZDDV-1 ni nastal obdavčljivi dogodek. Davčni organ zaključuje, da je C. d.o.o. izdal fiktivna računa za storitve, za katere ni bilo predložene dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bile storitve za prejemnika računa opravljene. Zato prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 62. členu in 63. členu ZDDV-1. Zaradi preveč upoštevanega vstopnega DDV je tožnik napačno izkazal presežek DDV v znesku 25,00 EUR namesto obveznost v znesku 18.235,01 EUR.

Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil in prvostopenjsko odločbo odpravil: v točki I/1 izreka v delu, s katerim zahtevi za vračilo presežka davka na dodano vrednost (DDV) za maj 2009 ni bilo ugodeno; v točki I/2 izreka v delu, s katerim zahtevi za vračilo presežka DDV za junij 2009 ni bilo ugodeno in v točkah I/6, I/7 in III/3 izreka ter zadevo v odpravljenih delih vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Ugotovil je, da prvostopenjski organ v davčnem obdobju julij 2009 tožniku utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV v znesku 44.952,50 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi računa z dne 16. 7. 2009 dobavitelja G. d.o.o. Tožnik je v zvezi z zaračunanimi storitvami davčnemu organu predložil samo fotokopijo Navodila za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik), ki ne dokazuje zaračunanih storitev družbe G. d.o.o., niti se ne ujema z vsebino računa. Predmet računa niso bile storitve prevoda navodil (prevedena Navodila za upravljanje kotla pa so edina listina, ki jo je v zvezi s spornim računom predložil tožnik). Kakršnihkoli drugih listin, ki bi izkazovale opravljene storitve družbe G. d.o.o., tožnik ni predložil. Sklicuje se na 76. člen ZDavP-2 in navaja, da mora davčni zavezanec, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, nabave dokazati. Razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV po omenjenem računu ni dejstvo, da tožnik v času izdaje računa ni bila lastnik kotla, na katerega se nanaša predloženi prevod navodil, kot med drugim navaja prvostopenjski organ, pač pa dejstvo, da storitev po spornem računu tožnik ni izkazal z listinami. Prav tako prvostopenjski organ tožniku utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV v zneskih 12.152,37 EUR in 6.107,64 EUR, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi dveh prejetih računov dobavitelja C. d.o.o. in sicer računa z dne 16. 9. 2009 in računa z dne 28. 9. 2009. Sklicuje se na točko a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1, ki predpisuje, da mora davčni zavezanec za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Navedena računa sta vsebinsko pomanjkljiva, saj ne vsebujeta podatkov o količini storitev, kar pomeni, da nista sestavljena v skladu z 82. členom ZDDV-1. Zato glede omenjenih računov ni izpolnjen pogoj za odbitek vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Dobav blaga in storitev po teh dveh računih tožnik z listinami ni izkazal, saj ni predložil nobenih pisnih dokazil. Že to je zadosten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV po spornih računih. Dokumentacija, ki jo je prvostopenjski organ pridobil od izdajatelja računov, družbe C. d.o.o., pa je pomanjkljiva in ne dokazuje opravljenih dobav, kot je pojasnil že prvostopenjski organ. Zato prvostopenjski organ tožniku utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih in je pravilno ugotovil, da je tožnik v obračunu DDV za september 2009 napačno izkazal presežek DDV v znesku 25,00 EUR namesto obveznosti za plačilo 18.235,00 EUR.

Tožnik odločitev prvostopenjskega organa, glede katere je bila tožnikova pritožba zavrnjena, izpodbija in v tožbi uveljavlja vse razloge po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Družba G. d.o.o. je 16. 7. 2009 izdala račun, s katerim je tožniku zaračunala storitve izdelave Programa za avtomatizacijo in upravljanje v H. ter storitve montaže, testiranja in poskusnega zagona v H. Ne drži navedba davčnega organa v izpodbijani odločbi, da je tožnik neupravičeno uveljavljal vstopni DDV iz naslova storitve – navodila za upravljanje kotla. Da je dejansko prišlo do poslovnega dogodka tožnik dokazuje z naslednjimi listinami: ponudbo za avtomatizacijo H. 15/2009 z dne 12. 4. 2009, naročilnico z dne 4. 5. 2009, primopredajni zapisnik z dne 24. 6. 2009 in navodili za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik). Tožnik poudarja, da parni batni stroj z elektro generatorjem dobavitelja I. GmbH, ki ga je dne 29. 11. 2004 kupila družba C. d.o.o., ne pomeni kotla, kot to napačno sklepa davčni organ. Tožnik je po spornem računu plačal za storitev izdelave programa za avtomatizacijo in upravljanje v H. (tj. za upravljanje kotla in ne za parno batni stroj za proizvodnjo električne energije) ter montažo, testiranje ter poskusni zagon v H. v povezavi s kotlom. Davčnemu organu je bila predložena fotokopija navodil za upravljanje s programom za upravljanje s kotlom in ne za parni batni stroj, tako da v izpodbijani odločbi zaključki davčnega organa niso pravilni in utemeljeni. Davčni organ ni nikoli zahteval dodatne (knjigovodske) dokumentacije v zvezi z zaračunanim poslovnim dogodkom, pa vendar obstojajo zgoraj navedene listine, ki dokazujejo resnično opravljanje naročenih storitev in posledično resničnost izdanega računa št. 2/2009. Tožnik dodaja, da je lastnik kotla, saj ga je proti plačilu precejšne kupnine kupil od družbe C. d.o.o., ki je v postopku stečaja, zato je lastnik kotla in njegov posestnik.

Davčni organ tožniku tudi ni priznal odbitka vstopnega DDV od računov dobavitelja oz. prodajalca družbe C. d.o.o. in sicer računa z dne 16. 9. 2009 in z dne 28. 9. 2009. Oba navedena računa sta bila po ustnem pooblastilu E.E. podpisana s strani F.F., sina E.E., člana takratne uprave družbe C. d.o.o. Zato ne drži trditev davčnega organa, da v tem času F.F. še ni bil pooblaščena oseba. Ustna, prav tako pa tudi pisna pooblastila, je E.E. zaradi svoje bolezni večkrat podelil svojemu sinu. F.F. je imel v obdobju od 15. 9. 2009 do vključno 30. 9. 2009 pooblastilo za zastopanje te družbe. V zvezi z obema računoma sta bili izdani tudi njima pripadajoči dobavnici, na obeh dobavnicah je kot izdajatelj podpisan E.E., eden izmed več članov uprave te družbe, kot prevzemnik pa J.J., takratni (ekonomski) lastnik tožnika in prokurist družbe. Tako ne gre za paraf neimenovane osebe na strani prevzemnika, kot navaja davčni organ. Tožnik priznava, da sta sporna računa vsebinsko gledano res pomanjkljiva, ker ne vsebujeta podatkov o količini storitev, kar ni skladno z 82. členom ZDDV-1, vendar le-to ne pomeni, da račun kot tak oz. kot verodostojna listina ne obstoja. Dejstvo je, da je bilo naročeno blago dobavljeno oz. storitve opravljene in da je tožnik povsem utemeljeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Navedeno izhaja iz omenjenih dveh dobavnic in spornih računov, več pa lahko o opravljanju storitve izpovedo nekdanji delavci družbe prodajalca C. d.o.o., ki jih tožnik navaja. Med tožnikom in družbo C. d.o.o. je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2009, ki dokazuje obstoj dalj časa trajajočih poslovnih vezi, predmet pogodbe je sodelovanje tožnika kot kupca in družbe C. d.o.o. kot prodajalca pri prodaji lesnih odpadkov in izvajanje ostalih storitev na lokaciji prodajalca. Ne drži navedba davčnega organ, da sta omenjeno pogodbo parafirala za kupca in prodajalca neimenovani osebi, saj je na strani prodajalca podpisan E.E. (ki je bil član uprave), na strani kupca pa J.J. (kot ekonomski lastnik in prokurist tožnika). O veljavnosti določenega pravnega posla ne more presojati davčni organ. Da pa tožnik v času podpisovanja pogodbe ni zaposloval nobenega delavca, je nesporno, kot je nesporno, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o najemu delovne sile, na podlagi katere je pridobil delavce za opravljanje raznovrstnih del. Dela so za tožnika opravljali delavci družbe C. d.o.o. in sicer na podlagi dveh medsebojno podpisanih pogodb. Poslovni odnos med tožnikom in družbo C. d.o.o. je urejala tudi pogodba z dne 1. 7. 2009. Le-to je za izvajalca storitev podpisal F.F., ki je nadomeščal člana uprave E.E., in je imel veljavno pooblastilo za podpis navedene pogodbe, za prejemnika storitev pa jo je podpisal nekdanji prokurist tožnika J.J. Tožnik je davčnemu organu že v postopku predložil specifikacijo opravljenih ur dela, ki jo je izdelala družba C. d.o.o., vendar naj bi bila le-ta potrditvah davčnega organa pavšalna. Tožnik pri tem poudarja, da jo ni izdelal sam, zaradi česar ne sme trpeti negativnih posledic. Vsekakor pa ta evidenca popolnoma jasno pojasnjuje vse potrebno za pravilno odločanje v postopku, o njeni vsebini bodo znali izpovedati nekdanji delavci družbe C. d.o.o., katerih zaslišanje predlaga. Neutemeljena je navedba davčnega organa, da družba C. d.o.o., ki je tožniku prodala lesene odpadke, naj ne bi imela evidentiranih zalog lesenih odpadkov, saj je slednje jasno razvidno iz internih prevzemnic družbe C. d.o.o., ki jih tožnik navaja, in po potrebi predlaga zaslišanje vseh na prevzemnicah podpisanih zaposlenih oseb. Družba C. d.o.o. je razpolagala z veliko količino lesnih odpadkov, pri čemer se tožnik sklicuje na stanje zalog kurjave te družbe na dan 31. 12. 2008. Zato je nesporno, da je tožnik opravil promet storitev, zaračunanih po računu z dne 16. 9. 2009 in z dne 28. 9. 2009. Tožnik nadalje meni, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka. Tožniku ni bilo pojasnjeno niti ni bil tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v predmetnem inšpekcijskem nadzoru, ker ni bil opredeljen predmet in razlog inšpiciranja, niti davčno obdobje inšpiciranja. Tožnik ni vedel za katero obdobje se opravlja davčni organ inšpekcijski nadzor, glede na dejstvo, da se je nadzor pričel 27. 8. 2009, davčni organ pa naj bi ga opravljal od 1. 3. do 31. 10. 2009, torej za obdobje, ko sploh še ni bil opravljen noben poslovni dogodek. Tožniku so bile kršene temeljne pravice, ki jih ima kot stranka v postopku, in sicer načelo zakonitosti, načelo materialne resnice, načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči in tudi načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti, kar naj bi v postopku natančneje izpovedal takratni direktor tožnika. Tožniku ni bilo nikoli pojasnjeno zakaj mu ni bil vročen sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Pri tem ne zadošča sklicevanje davčnega organa na 3. odstavek 135. člena ZDavP-2 brez obrazložitve oz. utemeljitve, pa tudi namen davčnega inšpekcijskega nadzora ni bil nikoli ogrožan. Tožnik zaradi nezakonitega ravnanja davčnega organa ni bil seznanjen z vrsto in vsebino postopka. Pooblaščena oseba, ki je izvajala navedeni postopek, ni pojasnila svoje namere. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2 (načelo materialne resnice) in 7. člen ZDavP-2 (načelo seznanjenosti), ki sta bila v konkretni zadevi kršena. Prav tako v postopku niso bile upoštevane tožnikove pripombe. V izpodbijani odločbi ni opredelitev do ključnih navedb v pripombah. Na podlagi 2. odstavka 76. člena ZDavP-2 bi davčni organ moral dokazati dejstva, na podlagi katerih nastane davčna obveznost. Tožniku je bila kršena pravica do informiranja po 13. členu ZDavP-2. Davčni organ je prav tako kršil 141. člen ZDavP-2, ki določa čas izdaje odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru. V postopku so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka tudi iz razloga, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ker tožnik ni bil seznanjen z razlogi inšpiciranja, obsegom inšpiciranja, potrebnimi dokumenti, davčni organ pa je nato napačno sklepal o določenih dejstvih. V postopku tudi ni bil pravilno uporabljen zakon in na zakon oprt predpis. Kršen je bil 7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) – načelo sorazmernosti, kršen je bil 3. člen in 63. člen ZDDV-1. Tožnik predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, tako da tožnikovi zahtevi za vračilo presežka DDV ugodi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računa, ki ga je izdala družba G. d.o.o. in dveh računov, ki ju je izdala družba C. d.o.o. Prvostopenjski organ navaja okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da storitve zaračunane z navedenimi računi niso bile opravljene, drugostopenjski organ pa sprejema navedeno odločitev kot pravilno. Ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna iz razloga, ker tožnik ni predložil nobene dokumentacije, ki bi dokazovala, da so bile storitve po računu, ki ga je izdala družba G. d.o.o., res opravljene, računa, ki ju je izdala družba C. d.o.o. pa sta vsebinsko pomanjkljiva, saj nimata vseh predpisanih podatkov. Prav tako tožnik dobav blaga in storitev po teh dveh računih z listinami ni izkazal. Zato tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih računov.

Iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev. Na podlagi 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV zavezanec izpolnjevati pogoje. Na podlagi a) točke 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 mora imeti za odbitke v skladu s točko a) 1. odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom tega zakona.

Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega organa, da je opis storitev na računih, ki jih je izdala družba C. d.o.o., pomanjkljiv ter da ne omogoča identifikacije poslovnih dogodkov. Po določbi 82. člena ZDDV-1 mora račun, ki je izdan za dobave blaga ali storitev, ki jih je davčni zavezanec opravil drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, med drugim vsebovati količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev. Ustaljena sodna praksa je v zvezi s podatki, ki jih mora vsebovati račun, ki je podlaga za odbijanje vstopnega DDV, stroga in zahteva, da so izpolnjeni vsi elementi, ki jih ta določba vsebuje. Ti pogoji so kogentne narave. V računu z dne 16. 9. 2009 je bilo tožniku zaračunano „žaganje lesa bukev“ v količini „1 kom“, „manipulacija z viličarjem“ v količini „1 kom“ in „lesni odpadki“ v količini „442,000 t“. Z računom z dne 28. 9. 2009 pa je bila tožniku zaračunana „manipulacija z viličarjem“ v količini „1 kom“ in lesni odpadki v količini „540,000 t“. V računih ni navedena količina opravljenih storitev, saj navedba kot so „1 kom“ za opredelitev obsega storitev ne zadošča. Ker omenjena računa ne vsebujeta obveznih podatkov o storitvi dobavljenega blaga oziroma obsegu opravljenih storitev, tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji obveznih podatkov na računu iz 82. člena ZDDV-1. Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV, ki pa mora imeti obvezne sestavine po 82. členu ZDDV-1. Le v tem primeru gre pravica do odbitka. V konkretnem primeru pa sporna računa nimata vseh obveznih sestavin iz 82. člena ZDDV-1, kar je utemeljen razlog, da tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, saj ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV iz 63. člena in a) točke 1. odstavka 67. člena ZDDV-1 v povezavi z 82. členom ZDDV-1. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore tožnika, ki sicer tudi sam priznava, da so računi res pomanjkljivi, vendar se pri tem sklicuje še na dobavnici ter predlaga zaslišanje določenih prič. Ker je vsebina računa predpisana z zakonom (82. člen ZDDV-1), se pomanjkljivosti na računih ne morejo sanirati z morebitnim zaslišanjem prič, kot to predlaga tožnik. Prav tako pa tožnik k računom ni predložil listin, razen dobavnic (ki pa imata enako vsebino kot računa) s katerimi bi dokazal, da so bile zaračunane storitve in dobave opravljene.

Enako velja tudi glede računa, ki ga je izdala družba G. d.o.o., saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni predložil listin, s katerimi bi dokazal, da so bile storitve po tem računu res opravljene. Ker tožnik ni izkazal, da bi bile storitve po omenjenih računih res opravljene s strani izdajatelja računa, tožniku ni mogoče priznati odbitka DDV na podlagi a) točke 1. odstavka 63. člena ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev, ki pa jih tožnik v postopku ni izkazal. Čeprav je v postopku sodeloval, tožnik ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi izkazal, da so bile storitve po omenjenih računih res opravljene. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila storitev njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Kadar davčni organ podvomi, da v postopku predložena listina odraža resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, mora tožnik za svoje trditve, da listina odraža resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009). Iz računov in njihovih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da so tožniku izdajatelji računov opravili zaračunane storitve, česar pa tožnik ni uspel izkazati. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki nasprotno meni, da je dokazno breme na strani davčnega organa in ne na strani tožnika.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore tožnika, ki se v zvezi z računom, ki ga je izdala družba G. d.o.o. (s katerim je tožniku zaračunala storitve: 1. izdelava programa za avtomatizacijo in upravljanje v H.; 2. Montaža, testiranje in poskusni zagon v H.), sklicuje na listine: ponudba za avtomatizacijo H. 15/2009 z dne 12. 4. 2009, naročilnica z dne 4. 5. 2009, primopredajni zapisnik z dne 24. 6. 2009 in Navodilo za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik), ki jih prilaga k tožbi. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik davčnemu organu predložil samo fotokopijo Navodila za upravljanje kotla (prevod v slovenski jezik) ter da kakršnihkoli drugih listin tožnik v postopku ni predložil. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni navedel upravičenih razlogov, zaradi katerih listin, ki jih je priložil k tožbi, ni predložil davčnemu organu že tekom postopka. Tožnik v tožbi navaja, da je bila davčnemu organu predložena fotokopija Navodil za upravljanje s programom za upravljanje s kotlom, da pa davčni organ ni nikoli zahteval dodatne (knjigovodske) dokumentacije v zvezi z zaračunanim poslovnim dogodkom, in da te listine obstojajo. Navedene ugovore sodišče kot neutemeljene zavrača. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Kljub temu tožnik drugega, razen že omenjenih navodil, ni predložil. Ker je tožnik uveljavljal davčne ugodnosti na podlagi omenjenega računa, bi moral izkazati, da so bile storitve po navedenem računu opravljene s strani izdajatelja računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Ker tožnik davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporne storitve opravil izdajatelj računa, tožnik tudi po mnenju sodišča ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa, ki ga je izdala družba G. d.o.o., ostale tožbene ugovore sodišče zavrača kot novoto.

Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV.

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Iz 135. člena ZDavP-2 izhaja, da se davčni inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru (1. odstavek) ter da inšpektor lahko začne opravljati inšpekcijski nadzor po poteku osmih dni od vročitve sklepa (2. odstavek). Iz 3. odstavka tega člena pa izhaja, da se ne glede na 1. in 2. odstavek tega člena zavezancu za davek sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora. V tem primeru se davčni inšpekcijski nadzor začne, ko davčni inšpektor pri zavezancu za davek opravi kakršno koli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Iz zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru, z dne 18. 1. 2010 izhaja, da davčni organ v skladu z citiranim določilom tožniku ni vročil sklepa o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. Glede na to, da ima davčni organ za tako postopanje pooblastilo v omenjeni določbi ZDavP-2, po presoji sodišča z navedenim postopanjem niso bila bistveno kršena pravila postopka. Prvostopenjski organ je tožniku pojasnil, da so razlogi za postopanje po 3. odstavku 135. člena ZDavP-2 podani, če bi se zaradi vročitve sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora in da so v navedeni zadevi bili po presoji davčnega organa ti pogoji izpolnjeni. Zato po mnenju sodišča postopek ni bil kršen.

Sodišče zavrača tudi ostale tožnikove ugovore, ki se nanašajo na bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, vročen mu je bil zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 18. 1. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je davčni organ tudi odgovoril. Iz 2. odstavka 141. člena ZDavP-2 izhaja, da od dneva začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest mesecev, tožnik pa se sklicuje, da je bil v predmetni zadevi navedeni rok prekoračen. V 2. odstavku 141. člena ZDavP-2 so navedeni primeru, v katerih sme od začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe preteči več kot šest mesecev. V konkretni zadevi davčni organ razlogov, ki bi opravičevali izdajo kasnejše odločbe, ni navedel. Kljub temu pa po presoji sodišča izdaja odločbe po roku, ki je določen v citirani določbi ZDavP-2, pri čemer za to ne navede razlogov, sama po sebi ne more biti razlog, zaradi katerega bi bila taka odločba nezakonita saj gre za instrukcijski rok. Sodišče zavrača tudi tožnikove pavšalne ugovore, da so mu bile v postopku kršene temeljne pravice in njegovo sklicevanje na načela, ki v postopku naj ne bi bila spoštovana. Po presoji sodišča zatrjevane kršitve v postopku niso bile storjene, pravilno pa je bil uporabljen tudi materialni predpis.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.