Jedro

Ekonomski razlogi ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev azila v RS, tožnik pa niti v prošnji za azil niti v tožbi ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu razlogov, kot jih za priznanje azila določa Zazil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24. ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sprejema dokazno oceno tožene stranke v tem smislu, da tožnik v izvorni državi ni preganjan oziroma da ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ker iz njegove prošnje za azil izhaja, da je prišel v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in ker je očitno, da mu zaradi zaroke ne grozi preganjanje v smislu 1. člena ZAzil, saj ni izkazal nobene okoliščine, ki bi bila kazala na preganjanje po Konvenciji o statusu begunca ali bi kazala na možnost humanitarne zaščite. Na to nedvomno kažejo okoliščine v zvezi s postopkom pridobivanja in preteka delovnega dovoljenja, izjava tožnika, zakaj je vložil prošnjo za azil, čas vložitve prošnje za azil, njegove ekonomske aktivnosti v Sloveniji in opis družinskega problema v izvorni državi.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Že v tožbi je pojasnil, da že od leta 1989 (pravilno 1998) živi v Sloveniji, kjer je zaposlen pri svojem bratu v M.m. Nazadnje je bil v izvorni državi junija 2005, vendar se je moral vrniti v Slovenijo, ker je bil doma preganjan s strani staršev in prijateljev njegove zaročenke M.K.. Ker je tako trpel hud strah in maltretiranje, je moral pobegniti iz izvorne države in v Republiki Sloveniji zaprositi za politični azil. Meni, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS-MP, št.9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena Zazil). Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse pravnorelevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Strinja se s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil (tožnik zatrjuje, da mu grozijo starši in člani družine njegove zaročenke, ker se je z njo zaročil, ne pa tudi dejansko poročil). Pristojni upravni organ je v obravnavanem primeru utemeljeno sklepal, kar je pravilno presodilo prvostopno sodišče, da je tožnikov prihod v Republiko Slovenijo povezan izključno z ekonomskimi razlogi. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja in to tudi potrjujejo podatki v upravnih spisih, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo že dne 14.8.-2005, da mu je dne 4.9.2005 potekel vizum Republike Slovenije tipa C (za zasebni obisk) in je po tem datumu ilegalno bival v Republiki Sloveniji. Dne 13.10.2005 je bil, po postopku pri prekrškovnem organu (Policijski oddelek Ljubljana Polje), odpeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je dne 14.10.2005 izrazil željo, da v Republiki Sloveniji zaprosi za azil. Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka glede na podatke v up-ravnih spisih pravilno sklepala, da je tožnik prišel v Republiko izključno iz ekonomskih razlogov, prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji pa je vložil le z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da ekonomski razlogi ne predstavljajo razlogov, ki omogočajo pridobitev azila v Republiki Sloveniji, tožnik pa niti v prošnji za azil niti v tožbi ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu razlogov, kot jih za priznanje azila določa ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki jih je kot tožbene ugovore uveljavljal že v tožbi in jih je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato tožnikov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.