Jedro

Ob neurejenih lastninskih razmerjih v času sporne razlastitve ni mogoče zagovarjati stališča, da naknadno določena ureditev lastniških razmerij ne more vplivati na samo odločitev o denacionalizaciji v obravnavani zadevi in na tožničin delež (na spornih nepremičninah), naveden v denacionalizacijski odločbi organa prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote NG z dne 28.2.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se na zemljišču parc. št. 1905, travnik v izmeri 626 m2 in parc. št. 1906, njiva v izmeri 286 m2, vpisanih v vl. št. 327, k.o. NG, z vpisano pravico uporabe Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo prizna solastninska pravica v korist A.T., roj. D. do deleža 107/192, in A.D., umrle 22.2.1975, do 49/192 (1. točka izreka). Pod 2. točko izreka pa je upravni organ prve stopnje odločil, da ima A.T. kot skrbnica za posebne primere pravico in dolžnost, da prevzame v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje, in sicer delež, ki pripada pok. A.D. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo z aktom o podržavljenju (odločbo OLO G. z dne 3.6.1961) zemljišče parc. št. 195/5 k.o. P. razlaščeno za gradnjo vojaškega objekta. Sporno pa je, komu je bilo navedeno zemljišče podržavljeno, saj tožnica v denacionalizacijskem postopku in v tožbi zatrjuje, da na navedeni nepremičnini, na katero se nanaša delna odločba upravnega organa prve stopnje, A.D. ni pripadal solastniški delež. Akt o podržavljenju se sicer ujema s takratnim zemljiškoknjižnim stanjem podržavljene nepremičnine, je pa res, da je v aktu kot dejanski lastnik naveden J.D., po katerem sta tožnica in A.D. na podlagi sklepa o dedovanju že postali zemljiškoknjižni solastnici in sta zato v izpodbijanem aktu kot taki tudi navedeni. Po presoji sodišča prve stopnje je ugotovitev organa prve stopnje, da je bila tožnica v času podržavljenja solastnica do deleža 107/192, sedaj že pokojna A.D. pa do deleža 49/192, in da sta zato le-ti denacionalizacijski upravičenki, pravilna, saj temelji na sodnih odločbah, s katerimi je bil ugotovljen delež na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 271 k.o. P. Dejstvo, da so bile nepremičnine, vpisane pri vl. št. 271 k.o. P., med A.D., tožnico in A.D., razdeljene šele potem, ko so bili s sodbami ugotovljeni solastninski deleži zemljiškoknjižnih lastnikov, pa na ugotovitev, da je bila A.D. v času podržavljenja solastnica nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 271 k.o. P., ne more vplivati. Ker tožnica niti ne zatrjuje, da sta bili z A.D. v času podržavljenja izključni lastnici nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, iz podatkov v spisih pa tudi ne izhaja, da je za delež, katerega lastnica je bila A.D., vložila zahtevek upravičenka sama ali njeni pravni nasledniki, tudi tožnica s sklicevanjem na okoliščine, s katerimi ne izkazuje izključnega lastništva na obravnavanih nepremičninah že ob podržavljenju, ne more uspeti. Okoliščina, da je bila A.D. in tožnici izplačana celotna odškodnina za razlaščene nepremičnine, za samo ugotovitev, kdo so bili solastniki nepremičnine vl. št. 271 k.o. P. v času podržavljenja, ne more vplivati. Ker so bile nepremičnine z aktom o razlastitvi izročene v posest Državnemu sekretariatu za narodno obrambo, je tudi po presoji sodišča prve stopnje brez pravne podlage tožbena trditev, da so bile podržavljene nepremičnine predmet delitvenega postopka. Zato se sodišče prve stopnje strinja s stališčem tožene stranke, da niti v sklepu sodišča iz leta 1965, ni dejanske in ne pravne podlage za sklep, da je tožnica upravičenka tudi do deleža 9/48-tink na podržavljenem premoženju.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da je po razlastitveni odločbi OLO G., NG z dne 3.6.1961, bilo ugotovljeno, da je dejanski lastnik razlaščenega premoženja J.D., v odločbi Razlastitvene odškodninske komisije pri OLO K., Oddelka za upravno pravne zadeve z dne 26.3.1963, pa se zaradi dokončno še neugotovljenega lastništva odškodnina položi pri Okrajnem sodišču v Gorici, Nova Gorica. Iz obeh citiranih odločb tudi izhaja, da je bil razlaščen le del parc. št. 195/5 - vrt v izmeri 3439 m2, torej tudi del vl. št. 271 k.o. P. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnici povzročilo novo krivico. Prisojeni solastninski delež na vl. št. 271 k.o P. je bil A.D. v razdružitvenem postopku dodeljen s tem, da je prevzela v izključno last in posest hišo, P., NG, ležečo na parc. št. 56/1 k.o. P. Ves preostali del vl. št. 271 k.o. P. pa sta v izključno last in posest z nerazdelnim deležem, vsaka do 1/2, prevzeli A.D. in tožnica. Navedeno pomeni, da je A.D. pod vl. št. 271 k.o. P. s prevzemom stanovanjske hiše v celoti materializirala svoj solastninski delež in bi bila po nelogični odločitvi izpodbijane sodbe v postopku denacionalizacije upravičena še enkrat uveljavljati solastni delež do 9/48-tink. To pomeni, da bi A.D. prejela dvojno vrednost njenega solastninskega deleža na celotni vl. št. 271 k.o. P. v škodo tožnice. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo vseh listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da bi morala A.D. kot denacionalizacijska upravičenka vložiti zahtevek, ki pa ga ni vložila. Vložila pa ga ni zato, ker je iz njenega solastninskega deleža prejela vse v višini, kolikor je ta delež znašal še pred nacionalizacijo. Denacionalizacijska upravičenka je torej le tožnica, ki je pravočasno in v celoti uveljavljala vračilo razlaščenih nepremičnin. Če nepremičnine, ki so predmet tega postopka, ne bi bile razlaščene, bi jih prejel pravni prednik tožnice, saj je A.D. prejela njen celoten solastninski delež iz vl. št. 271 k.o. P., in sicer iz obsega, kot je bil še pred razlastitvijo. Ker je bila celotna odškodnina nakazana očetu tožnice - J.D., je jasno, da se je odškodnina dodelila le pravnemu lastniku. Že iz vsega navedenega izhajajo zatrjevanja tožnice o njenih upravičenjih kot pravni naslednici denacionalizacijskega upravičenca. Sodišče prve stopnje je pri odločanju zmotno interpretiralo materialni zakon kot podlago za sodbo, kar je tudi privedlo do zmotne odločitve. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka, Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Res je, da je za odločanje v zadevi denacionalizacije pravno pomembno dejansko in pravno stanje v času nacionalizacije. Toda, v obravnavani zadevi je bilo ob podržavljenju sporno lastništvo, zato je bila odškodnina za razlaščena zemljišča položena pri Okrajnem sodišču v v Novi Gorici. To je razvidno iz odločbe Komisije za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine OLO K. z dne 26.3.1963, ki je med predloženimi spisi. O spornem lastništvu, na katerega ves čas opozarja tožnica, pa je bilo odločeno s sodbo Občinskega sodišča v Gorici z dne 7.5.1965, ki je postala pravnomočna. Prav iz te sodbe pa je razvidno, kdo so bili lastniki, in kakšni so bili njihovi deleži na spornih nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 271 k.o. P. Ob neurejenih lastniških razmerjih v času sporne razlastitve po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zagovarjati stališča, da naknadno določena ureditev lastniških razmerij ne more vplivati na samo odločitev o denacionalizaciji v obravnavani zadevi in na tožničin delež (na spornih nepremičninah), naveden v denacionalizacijski odločbi organa prve stopnje. Ker je bilo zaradi neupoštevanja dokončne ureditve lastniških razmerij med dediči po pokojnem J.D., ki ga je razlastitvena odločba z dne 3.6.1961 upoštevala kot dejanskega lastnika razlaščenih zemljišč, dejansko stanje glede deleža tožnice kot denacionalizacijske upravičenke nepopolno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZUS, s tem ko je v upravnem postopku zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališče pritožbenega sodišča v tej sodbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.