Jedro

Medtem ko v pravdni zadevi II Ips 391/2000 zbrano procesno gradivo, vključno z ugotovljenim dejstvom, da imata pravdni stranki v skupni lasti stanovanjsko hišo, ni omogočalo sklepa o minimalni socialni varnosti oziroma preskrbljenosti tožene stranke v bodoče, je mogoče takšen zaključek v obravnavani zadevi napraviti na podlagi nespornega dejstva, da sta pravdni stranki stanovanjsko hišo v Idriji prodali za 240.000 DEM, od česar je toženki pripadlo 120.000 DEM.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dnem 25.8.2005 ukinilo preživnino, ki jo mora tožeča stranka plačevati toženi stranki, določeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.10.2000, opr. št. II Ips 391/2000. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 104.257,20 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006 do plačila. Ocenilo je, da toženkin položaj po prodaji hiše ni več negotov, saj ji je, zahvaljujoč polovici kupnine, zagotovljena socialna varnost. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek za ukinitev preživnine zavrne. Poudarja, da so lahko v postopku za ukinitev že pravnomočno prisojene preživnine predmet presoje le spremenjene okoliščine na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca, ki odločilno vplivajo na pravico do preživnine, ne pa okoliščine, ki jih je sodišče že upoštevalo pri določitvi preživnine. Dejstvo je, da se premoženje toženke, ki še vedno živi v sinovem stanovanju, s prodajo solastne stanovanjske hiše v Idriji ni povečalo, zato ne drži, da bi si s tem dejanjem zagotovila socialno varnost. Kategorično zavrača ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi si s sprejeto kupnino lahko kupila garsonjero. Splošno znano je, da takšnih stanovanj v Novi Gorici primanjkuje in da so bistveno dražja. Po drugi strani se je tožena stranka počutila kot dolžnica v razmerju do obeh otrok, ki sta ji ves čas stala ob strani. Ni se mogoče strinjati s sodiščem, da ji denar od kupnine omogoča najem garsonjere za dobo 25 let za najemnino 400 DEM mesečno. Dodaja, da so se razmere na strani tožeče stranke bistveno izboljšale, saj se je v vmesnem času poročil s premožno žensko, zaradi česar so se mu zmanjšali stroški lastnega preživljanja. Sodišči sta zmotno uporabili določbi 82. člena in 83. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - 16/04, ZZZDR), zagrešili pa sta tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07- ur. p. b., ZPP), saj je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka pa je sploh neobrazložena.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je treba vsak očitek v tej smeri obrazložiti in konkretizirati. Tožena stranka je v reviziji zgolj pavšalno navedla, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njenimi razlogi oziroma da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Ker ni natančno in opredeljeno pojasnila, kateri so razlogi, na katere se nanaša zatrjevano neskladje, se z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

Materialnopravna podlaga, na kateri temelji odločitev sodišč prve in druge stopnje, je 83. člen ZZZDR, ki določa, da pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo je prejemal, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti. Sodišče prve stopnje je k temu, z namenom, da bi se izognilo očitku nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, še dodalo, da "se iz razloga, ker je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 83. člena ZZZDR, ni spuščalo v podrobnosti o spremenjenih okoliščinah na strani tožeče stranke". Revizijsko sodišče se strinja, da materialne razmere tožeče stranke ne spadajo v skupnost pravotvornih dejstev, ki glede na pravilo iz 83. člena ZZZDR ukinjajo pravice preživninskega upravičenca. Nerelevantne so zato vse navedbe v reviziji, v katerih tožena stranka izpostavlja tožnikov gmotni položaj, ki naj bi se po prvem sojenju bistveno izboljšal. Revizijsko sodišče zavrača vodilno tezo tožene stranke v reviziji, da se njeno premoženje s prodajo stanovanjske hiše v Idriji in pridobitvijo polovice kupnine (120.000 DEM) ni povečalo, saj je sodišče že ob prvem sojenju upoštevalo, da imata to nepremičnino bivša zakonca v lasti kot skupno premoženje. Drži, da je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. II Ips 391/2000 okoliščino skupne lastnine na stanovanjski hiši ovrednotilo in ocenilo, da pomeni potencialen vir dohodka za toženko. V situaciji, v kateri ni bila opravljena celovita analiza o dejanskih možnostih, ali lahko toženka iz naslova skupne lastnine na nepremičnini pridobiva sredstva za lastno preživljanje, pa je zmotno njuno prepričanje, da je sklop pravno relevantnih dejstev ostal enak kot v postopku, v katerem ji je sodišče presodilo simbolično preživnino. Medtem ko v pravdni zadevi II Ips 391/2000 zbrano procesno gradivo, vključno z ugotovljenim dejstvom, da imata pravdni stranki v skupni lasti stanovanjsko hišo, ni omogočalo sklepa o minimalni socialni varnosti oziroma preskrbljenosti tožene stranke v bodoče, je mogoče takšen zaključek v obravnavani zadevi napraviti na podlagi nespornega dejstva, da sta pravdni stranki stanovanjsko hišo v Idriji prodali za 240.000 DEM, od česar je toženki pripadlo 120.000 DEM.

Toženi stranki je bila prisojena simbolična preživnina, zato odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ukinitev preživnine na podlagi 83. člena ZZZDR nujno predpostavlja oceno, ali so premoženje ali dohodki, ki jih preživninski upravičenec pridobi, po obsegu oziroma vrednosti takšni, da je odpravljena negotovost njegovega premoženjskega položaja. Ekonomska analiza nižjih sodišč, v katero Vrhovno sodišče nima pomislekov, je pokazala, da prejeta kupnina, seveda ob skrbnem gospodarjenju, upravičuje prognozo o bodoči socialni varnosti dosedanje preživninske upravičenke tudi v primeru, če bi ji sin odrekel pravico do brezplačnega bivanja v njegovem stanovanju. Tožeča stranka ni dolžna nositi bremena neodplačnega razpolaganja tožene stranke s pridobljenimi sredstvi, ki jih je poklonila otrokoma.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člena ZPP).

Tožeča stranka revizijskih stroškov ni priglasila.