Jedro

Temeljno pravilo glede povrnitve premoženjske škode je, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala in samo, če to ni mogoče (delno ali v celoti), je odgovorna oseba dolžna plačati ustrezno denarno odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom toženki naložilo, da v 15 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe izvede priklop obstoječe interne kanalizacije tožnic na javno kanalizacijsko omrežje s podaljšanjem starega kanalizacijskega priključka, ki se nahaja na vzhodni strani objekta na naslovu A. 1, na nepremičnini z ID znakom ..., in priključitvijo le-tega na nov kanal T. v A. ulici (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka odločbe) in predlog za začasno odredbo (III. točka izreka odločbe). Toženki je naložilo v plačilo tudi 2.193,41 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti I., II. In IV. točki odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka po tožbi in ugoditvijo zahtevku po nasprotni tožbi. Meni, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja, ker tožnici nista vložili odškodninskega zahtevka in zato tudi toženka svoje obrambe ni gradila na predpostavkah odškodninske odgovornosti. Tožnici naj ne bi zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu glede temelja in višine odškodninskega zahtevka. Toženka izpodbija obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti. Po njenem mnenju pavšalne navedbe tožnic o tem, da ima njuna nepremičnina zaradi nepriklopa na javno komunalno omrežje težave z vdiranjem meteorne in fekalnih vod v objekt, ne dokazujejo, da je škoda res nastala, še posebej, ker gre pri njuni kleti za prazen prostor. Tožnici naj ne bi specificirali škode po višini in nista zahtevali ustrezne denarne odškodnine. Po prepričanju toženke manjka tudi element protipravnosti, saj toženka ni zapečatila hišnega priključka, temveč ga je v sklopu obnove javne kanalizacije ukinila v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Napačen naj bi bil zaključek sodišča, da je za obnovo kanalizacije potrebovala soglasje tožnic, saj je poseg potekal v javni površini z vsemi potrebnimi upravnimi dovoljenji. Toženka ni ukinila priključka tožnic, temveč je ukinila javni kanal, zaradi česar naj ne bi bila podana vzročna zveza. Odškodninska terjatev bi skladno s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ) že absolutno zastarala. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je nerazumno upoštevalo krivo izpoved prve tožnice, da je soglasje podpisala, in da projektanta sploh ni videla, za neprepričljivo pa je označilo pričo A. A. Ker je kot uporabnica in naslovnica računov ves čas nastopala prva tožnica, toženka ni potrebovala soglasja druge tožnice k projektni rešitvi. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je prestavitev priključka posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Toženka je sicer res napačno izbrala pojem obnove priključka, saj je bil del priključka čista novogradnja. Sodišče je z odločitvijo, da je toženka odškodninsko odgovorna, prekoračilo tožbeni zahtevek tožnic, saj je takrat veljavni odlok nalagal obveznost uporabnikom, da morajo vzdrževati kanalizacijski priključek. Odlok kot lex specialis nima manjše veljave od zakona. Sodišče je po mnenju toženke neupravičeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A. A., ki bi izpovedala, katera od predlaganih možnosti priklopa bi bila v praksi najbolj primerna zaradi morebitnih prekopov cest in s tem povezanih rokov. Toženka bo morala pridobiti vsa potrebna dovoljenja za zaporo cest in izvedbo del in posledično rok za realizacijo ni odvisen samo od nje. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da tožnici dne 14. 2. 2014 nista spremenili tožbenega zahtevka. Zavrnitev toženega zahtevka po nasprotni tožbi je po mnenju toženke neobrazložena. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnici v pravočasnem odgovoru na pritožbo nasprotujeta razlogom pritožbe ter priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v zadostni meri razjasnilo in ugotovilo pravno pomembna dejstva, kršitev določb pravdnega postopka ni izpolnjena, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila izpodbijana sodba za toženo stranko sodba presenečenja. O njej bi lahko govorili, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na pravni podlagi, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob zahtevani skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.(1) Če bi stranka določeno pravno podlago ob zadostni skrbnosti lahko predvidela, o sodbi presenečenja ne moremo govoriti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnici že s svojimi tožbenimi navedbami nakazali na odškodninsko podlago svojega zahtevka. Zatrjevali sta, da „ ker je tožena stranka /.../ neutemeljeno odklopila interno kanalizacijo z javne kanalizacije objekta na naslovu A. 1, je s tem tožnicam povzročila škodo. /.../ Prihaja do vdorov meteornih in odpadnih voda, pomešanih s fekalijami in s čimer tožnicama nastaja dodatna škoda.“ Nadalje sta se v tožbi(2) izrecno oprli na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi z določbo 164. člena istega zakona: „Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti. Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala.“ Ker sta na odškodninsko podlago z neposrednim citiranjem relevantnih zakonskih določb opozorili že tožnici, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno toženko o tem dodatno poučiti v okviru materialnega procesnega vodstva.

7. Ugovor zastaranja, ki ga toženka prvič uveljavlja v pritožbi, je prepozen (1. odstavek 337. člena ZPP). Čeprav gre za ugovor materialnega prava, ga v pritožbi ni mogoče prvič uveljavljati, ker je presoja utemeljenosti takega ugovora nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Teh dejstev toženka ni navedla niti v postopku, niti v pritožbi.

8. Pritožba nadalje izpodbija obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti. Tožnicam očita nedokazanost navedb o vdiranju meteorne in fekalne vode v objekt, vendar svojo argumentacijo gradi na napačni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena med strankama. Tožnici sta v tožbi zatrjevali (kot izhaja iz prej citiranih odlomkov tožbe), da jima zaradi odklopa z javnega sistema kanalizacije nastaja škoda, med drugim v obliki vdiranja meteornih in fekalnih vod v kletne prostore. (Prva tožnica je o dejstvu, da jim je klet poplavilo, izpovedala v svojem zaslišanju). S takšno trditveno podlago v tožbi se je na toženko prevalilo breme, da se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih tožnic (prvi odstavek 286. člena ZPP). Nastanka škode v zatrjevani obliki tožena stranka ni obrazloženo zanikala, zato se skladno s drugim odstavkom 214. člena ZPP to dejstvo šteje za priznano.

9. Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da bi tožnici morali v primeru obstoja škode le-to opredeliti po višini in zahtevati ustrezno denarno odškodnino. Temeljno pravilo glede povrnitve premoženjske škode je, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (prvi odstavek 164. člena OZ) in samo, če to ni mogoče (delno ali v celoti), je odgovorna oseba dolžna plačati ustrezno denarno odškodnino (drugi in tretji odstavek 164. člena OZ). Če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja, sodišče torej oškodovancu ne prisodi denarne odškodnine (četrti odstavek 164. člena OZ). V obravnavanem primeru postavljen tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja (priklop nepremičnine tožnic na omrežje javne kanalizacije) je tako pravilen, opredelitev višine denarne odškodnine pa nepotrebna.

10. Glede elementa protipravnosti pritožba (neutemeljeno) izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je samovoljno ukinila kanalizacijski priključek tožnic, in bi za poseg morala pridobiti soglasje obeh tožnic kot solastnic. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da ji soglasja tožnic za poseg ni bilo treba pridobiti. Med postopkom je celo sama zatrjevala in dokazovala, da je pred posegom pridobivala „soglasja lastnikov objektov k projektni rešitvi obnove kanalizacijskega priključka.“ Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi soglasje k prestavitvi priključka morali dati obe tožnici (in to tudi v primeru pritožbenega zatrjevanja, da je šlo pri opravljenem posegu za posel rednega upravljanja) in ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da takšnega soglasja obeh tožnic ni bilo. Nenazadnje je tudi priča toženke v svojem zaslišanju potrdila, da so soglasja pridobivali od naslovnikov za plačilo računov in ne od vseh (so)lastnikov.

11. Nadalje izdano gradbeno dovoljenje ne pomeni, da toženka ni ravnala protipravno. Kot to priznava tudi sama, pri opravljenem posegu ni šlo za obnovo kanalizacijskega priključka, temveč za popolno novogradnjo. Ker je ukinila star kanalizacijski kanal, je postal neraben stari kanalizacijski priključek tožnic, tožnici pa toženka ni pravilno obvestila o tem, da bosta v resnici morali izvesti popolnoma nov priključek (pri tem Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode za primere novega priključka izvajalcu celo nalaga obveznost podajanja soglasja in nadzora na priključitvenimi deli).

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, saj je neposredno povezavo med ukinitvijo stare kanalizacije in nepriklopom tožnic na novo omrežje potrdil izvedenec v svojem mnenju. Glede na to, da dvoma o vzročnosti toženka ni izrazila že med postopkom na prvi stopnji, pa so njene pritožbene navedbe v tem delu tudi nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba se pavšalno sklicuje na krivo izpovedbo prve tožnice in ugovarja dokazni oceni, da je priča A. A. izpovedovala neprepričljivo. Pritožba spregleda, da je ta priča sama v svoji izpovedi dopustila možnost, da druga tožnica ni bila obveščena o nameravanih delih, saj naj bi obveščali samo osebe, ki jim pošiljajo račune. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je neprepričljiva njena nadaljnja izpoved, da so o obnovi obvestili vse lastnike objektov ob A. ulici. Glede na to, da je toženka umaknila dokazni predlog z zaslišanjem referenta in projektanta, pa je prav tako pravilen dokazni sklep prvostopenjskega sodišča, da so njene trditve o tem, da sta referent in projektant tožnici o delih ustno obvestila, ostale nedokazane.

14. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožnic, ko je ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke in presodilo, da ima odlok kot podzakonski akt manjšo veljavo od zakona. Kršitev določb postopka ni izpolnjena, saj do pavšalno zatrjevane prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo. Po presoji pritožbenega sodišča pa ob ugotovitvi, da so s strani toženke opravljena dela po obsegu presegala obnovitvena ali vzdrževalna dela, in so povzročila potrebo po izgradnji novega priključka, določba odloka o tem, kdo nosi obveznost vzdrževanja kanalizacijskega priključka, za odločitev o zadevi ni pomembna.

15. Zaradi pomanjkanja trditvene podlage toženke o primernem paricijskem roku je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A. A., saj slednja s svojo izpovedjo ne bi mogla nadoknaditi manjkajoče trditvene podlage. Ker pritožba samo ponavlja svoj predhodni očitek, se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe in zaključuje, da je bil postavljen paricijski rok primeren. Prav tako izpodbijana sodba vsebuje izčrpne razloge o tem, da tožnici dne 14. 2. 2014 nista spremenili tožbenega zahtevka, ampak sta slednjega samo specificirali. Ti razlogi odgovarjajo tudi na v pritožbi ponovljene očitke.

16. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je odločitev o nasprotni tožbi neobrazložena. Prvostopenjsko sodišče je nasprotno tožbo zavrnilo na podlagi ugotovitev o utemeljenosti zahtevka po tožbi in obrazložilo, da je priklop objekta na javno kanalizacijsko omrežje odgovornost toženke, in ne tožnic. Takšna obrazložitev je glede na razloge o ugoditvi tožbenemu zahtevku dovoljšnja.

17. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen ZPP).

18. Zavrnitev pritožbe privede tudi do zavrnittve zahteve za povrnitev pritožničinih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, ni bil potreben, zato stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 197/00 z dne 25. 04. 2002. Op. št. (2): Prim. 2. stran tožbe z dne 20. 12. 2013.