Jedro

Če je kmetija zaščitena z odlokom občinske skupščine, se postopek za preveritev pogojev za njeno zaščito vodi po 11. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij, kar pomeni, da se postopek lahko uvede le na predlog z zakonom pooblaščenih oseb (lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti), ne pa tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbi tožnikov zoper sklep prvostopnega organa, s katero je zavrgel pobudo, v kateri sta predlagala Sekretariatu za družbeni razvoj občine, da po uradni dolžnosti preveri in ugotovi, da kmetija pokojne J.H, v času njene smrti dne 7.7.1987 ni izpolnjevala pogojev za zaščito. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila obravnavana kmetija zaščitena z odlokom občinske skupščine (Uradni vestnik Gorenjske, št. 9/84) na ime H.J., ter da je to kmetijo po dne 7.7.1987 umrli lastnici podedoval zapustničin vdovec (sklep o dedovanju z dne 25.10.1988). Po 11. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij ohranijo kmetije določene z odlokom občinske skupščine, status zaščitene kmetije ne glede na določbe spremenjenega zakona razen, če lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost predlagajo, da pogoje za njeno zaščito po tem zakonu preveri upravni organ v upravnem postopku. Če je bila kmetija zaščitena z odlokom občinske skupščine, se postopek za preveritev pogojev za njeno zaščito po spremenjenem zakonu torej lahko uvede le na predlog z zakonom pooblaščene osebe, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Poleg tega se v tem postopku ne ugotavlja, če je kmetija v nekem določenem trenutku v preteklosti ali takrat, ko je bila zaščitena, izpolnjevala pogoje, ali ne, temveč se ugotavlja izpolnjevanje z zakonom določenih pogojev v času preverjanja oziroma ob uvedbi postopka za preveritev teh pogojev. Za uvedbo postopka, za kakršnega sta dala pobudo pritožnika, torej ni nobene pravne podlage, o njuni pobudi pa prvostopni organ niti ni bil dolžan odločiti s sklepom, temveč bi bil pritožnikoma lahko le pisno sporočil razloge, zaradi katerih postopka ni mogoče uvesti.

Tožnika s tožbo izpodbijata navedeno odločbo in navajata, da je kmetija postala zaščitena po odloku občine iz leta 1984, čeprav že takrat ni izpolnjevala pogojev. Po njunem mnenju je splošno znano, da se je leta 1984 kampanjsko in iz političnih razlogov, kmetije vsevprek proglašalo za "zaščitene", ne glede na dejanske in ekonomske okoliščine. Po 11.členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št. 1/86) so legitimirani predlagatelji za uvedbo postopka za preverjanje pogojev za zaščito kmetije v upravnem postopku lastnik, kmetijska zemljiška skupnost ali krajevna skupnost. V 8. odstavku 3. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, pa je določeno, da na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti oz. po uradni dolžnosti lahko občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v upravnem postopku ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in o tem izda odločbo. Tožena stranka je spregledala, da so kmetijske zemljiške skupnosti po zakonu prenehale obstajati in da so njene pristojnosti in naloge prešle na občine oz. njene strokovne organe. Poleg tega, da je na občine prešlo premoženje bivših KZS, so prešle tudi pravice, obveznosti, naloge in pristojnosti KZS. Zato upravni organ lahko tudi po uradni dolžnosti ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščitenost. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in se sklicuje na navedbe v izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo enako kot tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je bila obravnavana kmetija zaščitena z odlokom občinske skupščine in je zato postopek za preveritev pogojev za njeno zaščito potrebno voditi po 11. členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij, kar pomeni, da se postopek lahko uvede le na predlog z zakonom pooblaščenih oseb (lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti), ne pa tudi po uradni dolžnosti. Postopek za preveritev pogojev za zaščito kmetije se v skladu z 8. odstavkom 2. člena spremenjenega zakona, na katerega se tožnika v tožbi tudi sklicujeta, uvede po uradni dolžnosti lahko le v primeru, če je bila kmetija zaščitena po uveljavitvi spremenjenega zakona, za kar pa v tem primeru ne gre. Sodišče tudi ne more pritrditi trditvi tožnikov, da upravni organ lahko po uradni dolžnosti ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščitenost iz razloga, ker so kmetijske zemljiške skupnosti po zakonu prenehale obstojati in so zato njene pristojnosti in naloge prešle na občine oziroma njihove strokovne organe. Sodišče je ugotovilo, da je ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k ustavi SRS iz leta 1974, s 1.1.1990 prenesel naloge kmetijske zemljiške skupnosti na ravni občine na njen izvršni svet, delovna skupnost pa je s tem dnem prešla v sestavo ustreznega občinskega upravnega organa (12. člen). Ta zakon tudi določa, da skupščine kmetijskih zemljiških skupnosti ustanovijo do tega dne organe za spremljanje uresničevanja politike in odločitev ter za dajanje mnenj in predlogov na teh področjih skupščinam družbenopolitičnih skupnosti in njihovim izvršnim svetom. Iz te določbe jasno izhaja, da nalog kmetijske zemljiške skupnosti ustavni zakon ni prenesel na strokovne organe občine kot zatrjujeta tožnika, niti ne na občinske upravne organe pristojne za kmetijstvo, ampak na občinske izvršne svete. Delovnih skupnosti kmetijskih zemljiških skupnosti, ki so omenjenega dne res prešle v sestavo ustreznih občinskih upravnih organov, ni mogoče enačiti z nalogami teh organov, ker je funkcija delovne skupnsoti le izvajanje nalog, ki spadajo v pristojnost upravnega organa.

Sodišče se tudi pridružuje mnenju tožene stranke, da o pobudi tožnikov prvostopni organ ni bil dolžan odločiti s sklepom, ampak bi jim lahko le pisno sporočil razloge, zaradi katerih ni uvedel postopka.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in je izpodbijana odločba v okviru tega zakonita, je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).