Jedro

Pridobitev državljanstva po rodu (4. in sledeči členi ZD RS) oziroma sprejem v državljanstvo po 12. ali 13. členu ZD RS je eno, ugotavljanje državljanstva po prejšnjih predpisih pa drugo, in zato določb prejšnjih predpisov ni mogoče razlagati z načeli sedaj veljavnega zakona (ZD RS). Po določbi 39. člena ZD RS namreč pristojni organ ne odloča o sprejemu niti o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije, temveč ugotavlja le, ali je oseba po predpisih, ki so v Republiki Sloveniji veljali pred uveljavitvijo ZD RS, pridobila državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve ... št... z dne 27.05.1993, s katero je na tožnikovo zahtevo za ugotovitev državljanstva in za vpis v evidenco državljanov Republike Slovenije, ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in zavrnil zahtevek za vpis v evidenco državljanov Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je odločba organa prve stopnje zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Pritožnik je bil rojen ...1950 v Ljubljani, torej v obdobju, ko sta veljala Zakon o državljanstvu FLRJ (ZD FLRJ) in Zakon o državljanstvu LR Slovenije (ZD LRS, Uradni list LRS, št. 20/50). Glede na to, da sta bila ob njegovem rojstvu oba straša državljana FLRJ, je postal tudi tožnik državljan FLRJ po rodu, to je po 1. točki 4. člena ZD FLRJ. Skladno s 1. členom ZD FLRJ pa je bil vsak zvezni državljan tudi državljan katere ljudskih republik, vendar samo ene republike. V skladu s to določbo je bilo urejeno republiško državljanstvo v zakonih vseh takratnih ljudskih republik in sicer so bili ti zakoni med seboj usklajeni tako, da je vsak zvezni državljan pridobil republiško državljanstvo ene republike in je bil vpisan v evidenco državljanov v tisti republiki, katere državljan je bil. Po 1. odstavku 6. člena ZD LRS je otrok staršev, katerih eden je bil državljan LR Slovenije, drugi pa državljan druge ljudske republike, pridobil državljanstvo LR Slovenije, če so se starši o tem sporazumeli. Če pa se o otrokovem republiškem državljanstvu starši niso sporazumeli, je postal otrok državljan LR Slovenije, če so imeli starši v času njegovega rojstva skupno stalno prebivališče v LR Sloveniji. Ker pa se starši o otrokovem državljanstvu po uradnih evidencah v Republiki Sloveniji niso sporazumeli in ker tudi stalnega skupnega prebivališča v Sloveniji niso imeli, otrok ni postal državljan takratne LR Slovenije. Glede na to, da so imeli takratni republiški predpisi o državljanstvu enake določbe o pridobitvi republiškega državljanstva po rodu, ob upoštevanju dejstva, da je bil otrokov oče državljan LR Hrvatske in da sta imela starša ob otrokovem rojstvu skupno stalno prebivališče v LR Hrvatski, je postal otrok državljan te republike na podlagi 1. točke 2. odstavka 6. člena Zakona o državljanstvu LR Hrvatske (Narodne novine NRH, št. 23/50). Pritožnik sicer dokazuje s potrdilom Matičnega urada Rijeka..., da tam ni vpisan v državljansko knjigo, vendar je to potrdilo brezpredmetno, kajti novorojeni otroci iz mešanih zakonov so bili po takratnih enotnih navodilih (enotno za vso Jugoslavijo) vpisani v tisto državljansko knjigo, kjer je bil vpisan roditelj, po katerem je otrok pridobil republiško državljanstvo. Sicer pa je imel sam vpis v evidenco državljanov zgolj deklarativen pomen, saj je moralo državljanstvo temeljiti na takrat veljavnih predpisih o državljanstvu. Navedba pritožnika, da je mati ob njegovem rojstvu prebivala v Ljubljani zato, da bi otrok z rojstvom v Ljubljani postal državljan Slovenije, je nesprejemljiva. Če bi bila to resnična želja tožnikove matere, bi njegovo državljanstvo urejala ob rojstvu oziroma takoj po rojstvu otroka in ne šele po štiridesetih letih.

Pritožnikova pripomba, da bi moral prvostopni organ sedaj ugotavljati pravilnost takratnega stalnega prebivališča njegove matere, je nesmiselna in nesprejemljiva, saj je iz arhiva RMK Ljubljana razvidno, da je bilo njeno takratno stalno prebivališče na Hrvatskem. Zato se morebitno njeno začasno prebivanje pri materi v Ljubljani (čakanje na sprejem v porodnišnico) ni moglo šteti za stalno prebivališče v smislu takrat veljavnega ZD LRS. Sicer pa je iz priglasitve rojstva razvidno, da je pritožnikova mati z lastnoročnim podpisom pod kazensko odgovornostjo jamčila za resničnost podatkov v tej priglasitvi, med temi tudi z navedbo o njenem takratnem stalnem prebivališču. V tožbi tožnik proti izpodbijani odločbi tožene stranke navaja razloge zmotne uporabe materialnega prava oziroma podrejeno kršitve pravil upravnega postopka ter na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožnik ponovno opozarja, da se je upravni organ zgolj formalno oprl na podatke rojstnega lista tožnika glede skupnega stalnega prebivališča staršev. Ne da bi zaslišal mater in druge predlagane priče, upravni organ kar sam ocenjuje, kaj je bila resnična želja matere glede njenega bivališča in glede otrokovega državljanstva. Prav dejstva, da je kljub formalnemu prebivališču na Hrvatskem otrokova mati rodila v Ljubljani ter da je v času otrokovega rojstva v Ljubljani dejansko tudi živela in da je bila pri moževih starših le formalno prijavljena, kažejo, da pritožbena navedba o pravi volji glede prebivališča in glede državljanstva otroka nikakor ni nesprejemljiva. Glede na vse navedeno bi ob pravilni uporabi zakona upravna organa morala ugotoviti, da je tožnik pridobil državljanstvo takratne LR Slovenije v smislu 5. odstavka 6. člena ZD LRS. Otrokova starša sta v času tožnikovega rojstva živela ločeno, doslej pa v tej smeri ni bilo izvedenih nikakršnih dokazov, čeprav so bili predlagani. Glede otrokovega republiškega državljanstva se starša nista sporazumela in o tem ne obstaja nikakršna listina niti izjava. O otrokovem državljanstvu leta 1950 ni bila izdana nikaršna odločba, mati pa je utemeljeno domnevala, da slovenski državljanki rojen otrok v Ljubljani že z rojstvom pridobi slovensko državljanstvo, zato tudi ni imela razloga, da bi takrat karkoli urejala. Pri evidentiranem prebivališču gre zgolj za domnevo, da to prebivališče ustreza dejanskemu. Gre za potrdilo pristojnega organa, vendar pa je glede resničnosti vsebine možen nasprotni dokaz po 2. odstavku 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Oba upravna organa z zavrnitvijo predlaganih dokazov nista ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev, tožniku tudi nista omogočila, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Zaradi tožnikovega izpodbijanja pravilnosti domneve o skupnem prebivališču staršev po uradnih evidencah bi moral upravni organ izvesti poseben ugotovitveni postopek, česar pa ni storil in je zato prišlo do nepravilne in nezakonite odločbe. Na podlagi navedenih okoliščin glede stalnega prebivališča tožnikove matere ob njegovem rojstvu oziroma skupnem prebivališču staršev je podrejeno podan tudi tožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nepravilnega sklepa o dejanskem stanju. Posebej se tožnik tudi v tožbi sklicuje na uporabo predpisov v skladu s sedanjim pravnim redom, ko se daje poseben pomen kraju rojstva in državljanstvu staršev oziroma pridobitvi državljanstva po rodu, pri čemer ni pomembno le formalno prebivališče staršev v času otrokovega rojstva. Tožnik se izrecno sklicuje na neupoštevanje okoliščine, da se v druge republike takratne Jugoslavije dejansko odseljeni državljani oziroma otroci morajo obravnavati enako kot otroci izseljencev, saj je šlo za enake razloge odselitve (ekonomske, osebne). Zaradi tega tožniku ob treh pomembnih naveznih okoliščinah (rojstvo, državljanstvo in bivališče matere) tudi ni mogoče odrekati slovenskega državljanstva samo zato, ker je takrat uradno stalno prebivališče matere bilo v drugi republiki, ki pa je danes druga država. Tožnik predlaga sodišču, da tožbi ugodi in ugotovi, da je tožnik državljan Republike Slovenije in odredi njegov vpis v evidenco državljanov, podrejeno pa predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila o tožnikovi pritožbi proti odločbi organa prve stopnje, ki je bila izdana na tožnikovo zahtevo po 29. členu v zvezi z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZD RS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 32/92 ter 61-2773 in 2774/92 - odločbi US). Za notranje zadeve pristojni upravni organ občine je na zahtevo posameznika dolžan izdati ugotovitveno odločbo o državljanstvu (29. člen ZD RS). Za državljana Republike Slovenije velja po tem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije (39. člen ZD RS). Tožnik meni, da je državljan Republike Slovenije zaradi različnega republiškega državljanstva staršev, ker ga je mati slovenskega državljanstva rodila v Sloveniji in se starša o tem nista drugače sporazumela, zatrjuje pa tudi, da je mati ob rojstvu dejansko živela v Sloveniji, skupno prebivališče staršev pa je bilo samo formalno v Republiki Hrvatski.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila predpise in sprejela pravilno dokazno oceno. Tožnik ne more šele v sedanjem postopku ugotovitve državljanstva samo s pričami dovolj trdno dokazati, da mati ob njegovem rojstvu ni imela dejanskega skupnega stalnega prebivališča z njegovim očetom v drugi republiki, saj listine, ki jih navaja tožena stranka (in ne le tožnikov rojstni list, kot navaja tožnik), kažejo na pravilnost ugotovitve tožene stranke o za odločitev pomembni dejanski okoliščini glede skupnega prebivališča staršev ob tožnikovem rojstvu. Zato sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke v upravnem postopku, da je bilo ob tožnikovem rojstvu skupno stalno prebivališče obeh njegovih staršev na S. v LR Hrvatski. Način pridobitve državljanstva po kraju rojstva otroka staršem različnega republiškega državljanstva, ki ga zatrjuje tožnik, ni bil mogoč po predpisih v času tožnikovega rojstva in mladoletnosti; res pa je je bil mogoč kasneje po določbah 3. točke 4. člena in 7. člena Zakona o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št.23/76), če je bil otrok rojen v času veljavnosti tega zakona, na kar napotuje 29. člen tega zakona, ki določa kontinuiteto državljanstva glede na stanje ob rojstvu in v času otrokove mladoletnosti (za državljana se šteje, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo). Ob tožnikovem rojstvu in v času njegove mladoletnosti pa v primeru, ko so starši z različnim republiškim državljanstvom skupno stalno prebivališče imeli v drugi republiki in ne v LR Sloveniji, otrokovega državljanstva pa niso sporazumno uredili, ni bil mogoč tak način pridobitve državljanstva, kot ga je v upravnem postopku zatrjeval tožnik, zato je tožena stranka pravilno uporabila ob tožnikovem rojstvu veljavne predpise in zavrnila njegovo pritožbo. Ugotovljeno dejansko stanje po nobeni določbi 6. člena Zakona o državljanstvu LR Slovenije (Uradni list LRS, št. 20/50) v zvezi z določbami 1. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90-640/46, 104-756/47, 88/48 in 105/48) ni omogočalo pridobitve slovenskega državljanstva, zato tožnika tudi ni mogoče vpisati v evidenco državljanov po 43. členu ZD RS. Tudi okoliščina, da tožnik in predlagane priče niso bile zaslišane, ni vplivala na pravilnost odločitve tožene stranke (1. odstavek 242. člena ZUP). V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na izseljeništvo in sedanji pravni red, ko se daje državljanstvu po kraju rojstva in državljanstvu staršev oziroma pridobitvi državljanstva po rodu poseben pomen, sodišče pripominja, da je pridobitev državljanstva po rodu (4. in sledeči členi ZD RS) oziroma sprejem v državljanstvo po 12. ali 13. členu ZD RS eno, ugotavljanje državljanstva po prejšnjih predpisih pa drugo, in da zato določb prejšnjih predpisov ni mogoče razlagati z načeli sedaj veljavnega zakona (ZD RS). Po določbi 39. člena ZD RS namreč pristojni organ ne odloča o sprejemu niti o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije, temveč ugotavlja le, ali je oseba po predpisih, ki so v Republiki Sloveniji veljali pred uveljavitvijo ZD RS, pridobila državljanstvo Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.