Jedro

Ker so bili s pravnomočnim sklepom tožnici, kot zakoniti zastopnici, priznani nagrada in stroški za opravljene storitve začasne zastopnice, predstavlja podlago za uveljavljanje stroškov tožnice v izvršilnem postopku le-ta pravnomočen sklep sodišča, ne pa verodostojna listina - račun.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavi in se tožba zavrže, v točki II izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka 436,05 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 172,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82952/2016 z dne 24. 8. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa vzdrži v veljavi za znesek 5.408,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2016 do plačila in izvršilne stroške 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2016 dalje do plačila, v presežku za zahtevane zakonske zamudne obresti od 23. 8. 2016 do 24. 8. 2016 pa je citirani sklep v prvem odstavku izreka razveljavilo in zahtevek v tem obsegu zavrnilo (točka I izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške 755,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženki priznajo nastali stroški postopka. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je odločitev sodišča prve stopnje procesnopravno in materialnopravno zmotna. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, da ni navedlo odločilnih dejstev, oziroma razlogov o odločilnih dejstvih, ki toženko zavezujejo k plačilu obveznosti. Sodišče šteje, da se iztožujejo stroški iz naslova opravljenih storitev na podlagi izdanega računa, zastopnica pa ni imela možnosti zaradi neplačila preklicati pooblastila, ali tožiti tožnika, to je zavezanca za vložitev predujma. Ker so bili s strani sodišča s sklepom tožnici pravnomočno odmerjeni stroški zastopanja tretje toženca, ki jo je imenovalo za začasno zastopnico, je toženka, oziroma sodišče kot naročnik v celoti dolžno poravnati svojo obveznost in plačati zahtevani znesek. Pri tem pa spregleda, da toženka ni s tožnico v nobenem razmerju, niti ne na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju P 256/2007 z dne 5. 4. 2012. O teh trditvah se sodišče prve stopnje ni argumentirano izreklo, saj se kljub zaključku, da gre za mandatno razmerje, ni opredelilo do trditve, da zakon sodišču ne nalaga, da se plačilo manjkajočega predujma izvrši iz proračunskih sredstev. Začasni zastopnik ni bil postavljen po uradni dolžnosti, temveč na predlog tožeče stranke v skladu z 82. členom ZPP, stroškov začasnega zastopnika zato ni dolžno plačati sodišče. Odnos med tožnico in sodiščem temelji na sodni odločbi, gre za posebno vrsto pravnega razmerja, sodišče je nastopalo v vlogi oblastvenega organa, naročnik razmerja z začasno zastopnico pa je bila tožeča stranka v temeljnem postopku, kateremu je sodišče sledilo in izdalo sklep, ki pa sodišče, sedaj toženko, zavezuje k plačilu iz vplačanega predujma. Sodišče tudi ne upošteva, da je del nagrade začasni zastopnici - tožnici - izplačan v višini 1.024,90 EUR, zahtevani znesek je višji od zneska nagrade, kot je bil tožnici priznan po sklepu z dne 5. 4. 2012. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja dejstva: - da ni sporno, da je bila tožnica s sklepom Okrožnega sodišča v Celju P 256/2007 z dne 20. 10. 2008 na podlagi 4. točke drugega odstavka 82. člena ZPP postavljena za začasno zastopnico tretjemu tožencu in bila s sklepom z dne 5. 4. 2012 razrešena te dolžnosti, z istim sklepom ji je bila odmerjena nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 5.151,36 EUR, tožniku D. B. pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni od vročitve sklepa doplača premalo plačani predujem 4.274,29 EUR na TRR okrožnega sodišča, sicer bo stroške sodišče prisilno izterjalo in nadalje celotni znesek 5.151,36 EUR naložilo v realizacijo finančno računovodski službi, - da je takšna odločitev sodišča bila po pritožbi tožnika D. B. s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 471/2012 z dne 9. 8. 2012 potrjena, - da je tožnica na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa za upravljanje odvetniške storitve izdala račun št. 14/2013 z dne 22. 2. 2013, ki ga je toženka poravnala le delno v višini 147,83 EUR 21. 11. 2013 in še 877,07 EUR 30. 5. 2013, - da je toženka zaradi realizacije sklepa in poplačila po uradni dolžnosti 30. 5. 2013 vložila izvršilni predlog na podlagi sklepa P 256/2007 z dne 5. 4. 2012 v zvezi s sklepom Cp 471/2012 z dne 9. 8. 2012 zoper D. B. v zadevi I 376/2013, sodišče je 7. 6. 2013 dovolilo izvršbo z rubežem pokojnine in drugih sredstev dolžnika, s sklepom z dne 22. 1. 2014 pa je bila izvršba delno ustavljena za plačanih 147,83 EUR in nadaljevana za 4.274,29 EUR ter z novim izvršilnim sredstvom, s prodajo dolžnikovih premičnin na naslovu dolžnika, vendar izvršba ni bila uspešna, - stroške začasnega zastopnika krije stranka, ki ga je predlagala, krijejo pa se iz založenega predujma, ki ga je praviloma vnaprej dolžna plačati predlagajoča stranka, gre za stroške, ki so posledica tožnikovega procesnega dejanja, - tožnica ni v nobenem pogodbenem ali pooblastilnem razmerju s pravdno stranko, ki ji je bila postavljena, niti z nasprotno stranko, obligacijsko razmerje je bilo s sklepom vzpostavljeno med tožnico kot začasno zastopnico in sodiščem, ker ji je sodišče naložilo vsebino in obseg dela in jo seznanilo, da je po opravljenem poslu upravičena do plačila stroškov za opravljeno delo in je tožniku v zadevi P 256/2007 naložilo založitev stroškov, ki pa jih ni plačal v zadostni višini, - s sklepom z dne 5. 4. 2012 je sodišče razrešilo tožnico v zvezi z začasnim zastopanjem tretjega toženca in ji odmerilo nagrado ter nadomestilo za stroške v znesku 5.151,36 EUR, za kar predujem ni zadostoval, - sodišče je bilo dolžno poskrbeti za plačilo stroškov, ki jih je tožnica imela v zvezi z zastopanjem, saj je kot prevzemnica naročila po nalogu sodišča opravila naloženo delo in ni imela nobenega vpliva na (ne)založitev predujma za zastopanje in njegovo višino, - sodišče ni zagotovilo predujma za stroške za delo tožnice, ki bi zadostovala za s strani sodišča odmerjeno nagrado.

6. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da sklep Okrožnega sodišča v Celju P 256/2007 z dne 5. 4. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 471/2012 z dne 9. 8. 2012 ne predstavlja izvršilnega naslova za izvršbo zoper Okrožno sodišče v Celju in da je toženka v zvezi s tem sklepom sodišča izdanim računom tožnice št. 14/2013 dolžna poravnati zahtevani znesek iz svojih sredstev in s tem izpolniti svojo obveznost. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa pravno zmotno zaključilo, da je tožnica na podlagi izdanega računa upravičena do plačila nagrade in stroškov za zastopanje. Ker so bili s pravnomočnim sklepom tožnici, kot zakoniti zastopnici, priznani nagrada in stroški za opravljene storitve začasne zastopnice, predstavlja podlago za uveljavljanje stroškov tožnice v izvršilnem postopku le-ta pravnomočen sklep sodišča, ne pa verodostojna listina - račun. Tožnica torej že ima izvršilni naslov za izterjavo priznanih stroškov začasnega zastopanja zoper zavezanca za povrnitev teh stroškov, to pa je tožena stranka. Po določbi petega odstavka 82. člena je namreč tožeča stranka, ki predlaga postavitev začasnega zastopnika, dolžna založiti predujem za plačilo njegovih stroškov, kar pomeni, da pravnomočno odmerjene stroške in nagrado izplača začasnemu zastopniku sodišče, ker je obligacijsko mandatno razmerje s sklepom o postavitvi začasnega zastopnika nastalo med sodiščem in začasnim zastopnikom.

8. Glede na obrazloženo je o tožničini terjatvi že bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti dolžno paziti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe.

9. Sodišče druge stopnje ni ugodilo pritožbi iz uveljavljanih pritožbenih razlogov, temveč zaradi postopanja po uradni dolžnosti in je sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavilo ter tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

10. Posledično je odločitev o stroških postopka v točki II izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer v znesku 436,05 EUR. Toženka je na naroku za glavno obravnavo priglasila stroške pravdnega postopka, ki obsegajo nagrado za ugovor 300 točk, nagrado za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, nagrado za poravnalni in prvi narok 300 točk, za končno poročilo stranki 50 točk in 2 % materialnih stroškov. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je toženka stroške pravdnega postopka zahtevala v skladu z Odvetniško tarifo (OT Uradni list RS, št. 2/2015), in sicer nagrado za ugovor po 6. točki tar. št. 27, nagrado za prvo pripravljalno vlogo v skladu s 1. točko tar. št. 19, nagrado za narok v skladu s 1. točko tar. št. 20 ter za končno poročilo v skladu z 2. točko prvega odstavka tar. št. 39, materialne stroške pa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT. Priznane stroške mora tožnica povrniti toženki v roku 15 dni po prejemu tega sklepa (drugi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP).

11. Ker je toženka uspela s pritožbo, ji je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je priglasila stroške v višini 450 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za obvestilo stranki in pavšalne stroške 2 %. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da znašajo glede na sporno vrednost stroški za sestavo pritožbe po 1. točki tar. št. 21 325 točk in ne 450 točk, kot je priglašeno, ker pa je bila pritožba vložena neposredno pri sodišču, kar izhaja iz žiga sodišča na pritožbi, ji ni priznalo priglašenih materialnih stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke, ki so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), tako znašajo glede na vrednost točke 0,459 EUR 172,13 EUR in toliko stroškov ji je dolžna povrniti tožnica. Prav tako v roku 15 dni po prejemu tega sklepa. Tožnica pa je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.