Jedro

Ker je tožnik vložil tožbo po poteku petih let od nastanka škode, je stališče o zastaranju tožbenega zahtevka zaradi poteka petletnega objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ materialnopravno pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 39.019,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v višini 2.393,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Čeprav je zaradi spremembe terena tožnikova parcela neuporabna in brez tržne vrednosti, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z vprašanjem popolnosti in sklepčnosti tožbe. V izpodbijani sodbi ni razlogov o vprašanju utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodba brez razlogov, je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V konkretnem primeru je pravno razmerje identično kot v zadevi P 1188/2011-II. To pomeni, da je bilo o obstoju toženkine odškodninske odgovornosti že pravnomočno razsojeno. Tudi v zadevi P 1188/2011-II je sodišče ugotavljalo toženkino odgovornost za spremembo razmer na parc. št. 375/3 k.o. X. Toženka je opustila svojo skrbnost v gradbenem postopku s tem, da je izdala nekvalitetno lokacijsko informacijo. Opustila je vsa opozorila in ni postavila dodatnih pogojev, ki bi jih moral izvesti tožnik kot investitor pri gradnji. Odgovorna je, ker je bila pristojna za izdajanje vseh potrebnih informacij o kvaliteti zemljišča, na katerem je tožnik predvidel gradnjo. Toženkino nepravilno ravnanje je povzelo sodišče prve stopnje v zadevi P 1188/2011-II v sodbi z dne 12. 3. 2015, ki je navedlo, da bi "toženka morala ob uvrstitvi nekega območja v zazidljiva območja v prostorskih planih strokovno definirati, kako se izvedejo posegi v plazovito pobočje. Ona ima namreč dnevni pregled na navedenem območju in dobro pozna razmere in pogoje za poseg v prostor. V svojih dovoljenjih, pa tudi v lokacijskih informacijah, ki jih izdaja, bi morala take posebne pogoje postaviti in tudi zahtevati, kar se nanaša tudi na zahteve za izvedbo geoloških pregledov pred izdajo gradbenega dovoljenja ali kateregakoli drugega posega v prostor. Občina bi morala zahtevati potrebne ukrepe pred izdajo soglasij za izdajo gradbenega dovoljenja...Toženka je sodelovala v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja v njegovo korist in je bila pozvana, da v skladu s svojo pristojnostjo in Zakonom o urejanju prostora izda svoje mnenje, soglasje, ugovore ali ovire. Dejansko pa ni podala nobenih ugovorov ali opozoril glede nestabilnosti terena ali dodatnih ukrepov, ki bi bili potrebni za dopustno gradnjo v konkretnem primeru." Poleg tega je na 12. strani obrazložitve navedlo, da je sodna izvedenka za gradbeništvo I. G. B. potrdila, da je tožnikova parcela na terenu, ki je zaradi možnega plazenja ogrožen, in da je v javno dostopnih kartah ta teren označen kot področje velike ogroženosti. Izvedenka I. G. B. je v postopku P 1188/2011-II ocenila, da bi morala toženka na to dejstvo tožnika opozoriti že pri izdaji lokacijske informacije. Lokacijska informacija (priloga A 27) ne vsebuje podatkov o omejitvah glede na lastnosti terena. Čeprav tudi v projektni dokumentaciji niso bile upoštevane posebnosti terena, je toženka s projektno dokumentacijo soglašala brez pripomb. Izvedenka I. G. B. je ravno tako ocenila, da bi morala toženka pred izdajo lokacijske informacije zahtevati izdajo vodnega soglasja. Če bi toženka v lokacijski informaciji korektno opisala stanje terena in nevarnosti, če bi si pridobila vodno soglasje in če ne bi soglašala z neustrezno projektno dokumentacijo, gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano oziroma bi bilo izdano pod drugačnimi pogoji.

Toženka ugovora o nesklepčnosti tožbe ni konkretizirala. Trdila je le, da tožba ni sklepčna, ker ni jasno, kakšna je vloga toženke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Sodišče se je le strinjalo s toženko. V obrazložitvi je navedlo, da bi moral tožnik zatrjevati in izkazati vse elemente civilnega delikta po prvem odstavku 131. člena OZ, in sicer toženkino protipravno ravnanje, vzročno zvezo in škodo. Vendar pa se pri odškodninski odgovornosti zahteva obstoj nedopustnega ravnanja, škode, vzročne zveze in odgovornosti storilca. Po tožnikovem stališču so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi toženkine civilne odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ je bila toženka dolžna dokazovati, da je škoda nastala brez njene krivde. Tega ji ni uspelo dokazati.

Tožbeni zahtevek ni zastaran. Toženkina odgovornost je bila pravnomočno ugotovljena šele s sodbo P 1188/2011-II z dne 12. 3. 2015. O istem vprašanju ni dopustno ponovno razpravljati. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da bi tožnik lahko najkasneje konec septembra 2010 izvedel za vse elemente, ki omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Zemljišče na parc. št. 375/3 k.o. X se je premaknilo 3. 9. 2010. Vzroka za navedeni premik ni bilo mogoče takoj izvedeti. Ugotavljanje vzroka za zdrs zemljišča oziroma za zemeljski plaz predstavlja zahtevno strokovno vprašanje. Dokončna ocena o kvaliteti konkretne parcele je v pristojnosti specializiranih strokovnjakov. Če se premakne teren in sproži plaz, laik ni sposoben izdelati izvedenskega mnenja o njegovem vzroku. Vzrok za premik terena je bil ugotovljen šele s pravnomočno sodbo P 1188/2011-II z dne 12. 3. 2015. Z navedeno sodbo je bilo dokončno odločeno, kdo je povzročil plazenje in kdo mora nositi posledice. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. V celoti se je strinjala z argumentacijo izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je lastnik nepremičnine s parc. št. 375/3, k.o. X (v nadaljevanju nepremičnina). Ko je pričel s pripravljalnimi deli za gradnjo hiše, je prišlo do obsežnega zdrsa terena nad nepremičnino, ki je porušil izkop gradbene jame in poškodoval občinsko cesto. Takrat je tožnik izvedel vsa potrebna dela za sanacijo ceste in izgradnjo podpornega zidu. V postopku P 1188/2011-II je od toženke zahteval povračilo stroškov sanacije ceste. S tožbenim zahtevkom je v celoti uspel. V tem postopku od toženke zahteva še plačilo vrednosti za nakup nepremičnine ter povračilo stroškov, ki jih je imel s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Tožbeni zahtevek je utemeljeval s trditvami, (1) da ga toženka pred pričetkom gradnje ni opozorila na dejstvo, da se nepremičnina nahaja na plazovitem območju zelo velike stopnje ogroženosti, (2) da mu je zaradi navedene opustitve nastala škoda v višini 39.019,44 EUR, (3) da je moral zaradi zdrsa terena na svoji nepremičnini zgraditi podporni zid, ki je zasedel 13 % celotne parcele, (4) da nepremičnine ne more več uporabiti za gradnjo po pridobljenem gradbenem dovoljenju, (5) da je bilo o temelju konkretnega tožbenega zahtevka pravnomočno odločeno že v postopku P 1188/2011-II in (6) da je toženka kršila tretji odstavek 80. člena Zakona o urejanju prostora, ki določa vsebino lokacijske informacije.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je bilo v zadevi P 1188/2011-II1 odločeno o zahtevku z drugačno dejansko in pravno podlago, (2) da je tožnik v tem postopku tožbeni zahtevek utemeljil s sklicevanjem na krivdno odgovornost toženke, (3) da je do škodnega dogodka - zdrsa terena prišlo 2. oziroma 3. 9. 2010, (4) da si je dne 6. 9. 2010 kraj dogodka ogledala Z. P., ki je 22. septembra 2010 izdelala geološko poročilo o sanaciji brežine in ceste (priloga A 14), (5) da je izdelavo navedenega poročila naročil tožnik in (5) da je tožnik vložil tožbo 31. 12. 2015, to je po poteku objektivnega zastaralnega roka iz 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Stališče izpodbijane sodbe je, da tožba ni sklepčna in da je tožbeni zahtevek zastaran. Stališče o zastaranju tožbenega zahtevka temelji na argumentih, (1) da bi tožnik najkasneje konec septembra 2010 lahko izvedel za vse elemente, ki so omogočali uveljavljanje odškodninskega zahtevka in (2) da je zmotno tožnikovo stališče, da je začetek teka zastaralnega roka treba vezati na pravnomočnost sodbe P 1188/2011-II z dne 12. 3. 2015. 8. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.2 Zastaranje začne teči, ko upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti.3 Objektivni zastaralni rok znaša pet let in teče od nastanka škode.4

9. Pritožbena navedba, da je bil vzrok za premik terena nad tožnikovo nepremičnino ugotovljen šele s pravnomočno sodbo P 1188/2011-II z dne 12. 3. 2015, ni utemeljena. Tožniku je v konkretnem primeru nastala škoda v mesecu septembru 2010, ko je prišlo do zdrsa terena. Od tega trenutka dalje bi tožnik lahko zahteval povračilo nastale škode. Ugotovitve iz sodbe P 1188/2011-II navedenemu zaključku ne nasprotujejo. Ker je tožnik vložil tožbo po poteku petih let od nastanka škode, je stališče izpodbijane sodbe o zastaranju tožbenega zahtevka zaradi poteka petletnega objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ materialnopravno pravilno.

10. Pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi sodišča so jasni in razumljivi ter omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Ker je tožbeni zahtevek zastaran, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je stališče izpodbijane sodbe o nesklepčnosti tožbe materialnopravno pravilno. Čeprav v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo stališče o sklepčnosti tožbe ni pravno relevantno, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik v pritožbi zmotno meni, da je bilo o temelju konkretnega tožbenega zahtevka pravnomočno odločeno v zadevi P 1188/2011-II. V zadevi P 1188/2011-II je namreč tožnik zahteval od toženke plačilo stroškov za sanacijo ceste zaradi plazu na verzijski podlagi (197. člen OZ)5. Ker je konkretni tožbeni zahtevek po vsebini utemeljevan na podlagi toženkine odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 26. člena Ustave6, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bilo v zadevi P 1188/2011-II odločeno o zahtevku z drugačno dejansko in pravno podlago.

11. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člen ZPP), zaradi česar je stroške odgovora dolžna kriti toženka.

1 Sodba P 1188/2011-II je bila potrjena s sodbo VSL z dne 2. 9. 2015, opr. št. II Cp 1655/2015. 2 Drugi odstavek 352. člena OZ. 3 D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, letnik 2015, str. 227. 4 Ibid., str. 233. 5 Določba se glasi: Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. 6 Določba se glasi: Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.