Jedro

Tožnik za trošarinsko blago, za katerega so bile v trošarinski kontroli ugotovljene nepravilnosti, ne bi smel sam obračunavati in plačevati trošarine na podlagi obračuna, saj mu je bila lahko trošarina za predmetno trošarinsko blago zaradi nepravilnosti odmerjena le na podlagi odmerne odločbe. Tožnik, ki je trošarinski zavezanec, je seznanjen z režimom in dolžnim ravnanjem s trošarinskim blagom, kot mu ga nalaga ZTro. Kljub temu pa je predmetne trošarinske izdelke hranil v skladišču, ki ni bilo v trošarinskem dovoljenju opredeljeno kot trošarinsko skladišče. S tem je bil onemogočen tudi carinski nadzor nad predmetnim trošarinskim blagom. Tudi po presoji sodišča ni mogoče nesporno zaključiti, da je v danem primeru bilo prav predmetno trošarinsko blago tisto, za katero je tožnik sam obračunal in plačal trošarino, kot je to pravilno tožniku pojasnil tudi carinski organ. Tako je bilo pravilno ugotovljeno, da v postopku ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je šlo v obeh primerih dejansko za isto trošarinsko blago.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevek tožnika za vračilo preveč plačane trošarine v znesku 10.146,96 EUR (točka I izreka). Stroški v zvezi s postopkom niso nastali (točka II izreka). Tožnik je 23. 7. 2014 vložil zahtevo za vračilo preveč plačane trošarine v znesku 10.146,96 EUR. Prvostopenjski organ je 10. 10. 2012 pri tožniku opravil trošarinsko kontrolo in ugotovil, da se zunaj trošarinskega skladišča nahaja 1.047,54 litrov 100 vol. % nedenaturiranega etilnega alkohola. Ker navedeno blago ni bilo v trošarinskem skladišču, ki je bilo opredeljeno v trošarinskem dovoljenju 425-30/3-11/2003/1300-050 z dne 9. 7. 2003, je režim odloga plačila trošarine za to blago prenehal in je trošarina zapadla v plačilo na dan ugotovitve te nepravilnosti pri trošarinski kontroli. Prvostopenjski organ je izdal odločbo 42300-6979/2012-1 z dne 28. 1. 2013, ki je bila tožniku vročena 1. 2. 2013, s katero je tožniku naložil plačilo trošarine za 1.047,54 litrov tega blaga v znesku 12.570,84 EUR. Pred izdajo navedene odmerne odločbe je tožnik tudi prejel ugotovitveni zapisnik te trošarinske kontrole z dne 17. 10. 2012 in bil tako seznanjen z dejstvom, da je za predmetno blago režim odloga plačila trošarine prenehal in da bo s posebno odločbo obračunana in odmerjena trošarina. Tožnik je nato po navedeni odmerni odločbi 1. 3. 2013 plačal trošarino v znesku 12.510,84 EUR, ki je zapadla v plačilo že 10. 10. 2012, ko je bila pri tožniku izvedena kontrola.

V skladu z obvezno predložitvijo obračuna trošarine je tožnik 21. 11. 2012 za davčno obdobje oktober 2012 izkazal mesečno obveznost plačila trošarine za alkohol in alkoholne pijače, razen piva v znesku 25.419,95 EUR. Obveznost plačila te trošarine je tožnik poravnal 30. 11. 2012. Na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) pa lahko zavezanec predloži popravek obračuna, če se naknadno ugotovi, da je v predloženem obračunu obveznost izkazal previsoko, glede na obveznost, ki jo je bil dolžan izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. V skladu z drugim odstavkom 54. člena ZDavP-2 lahko zavezanec popravek obračuna predloži najpozneje v roku 12 mesecev od poteka roka za predložitev obračuna. Tožnik pa v danem roku upravnemu organu popravka obračuna trošarine ni predložil in je tako zamudil rok za predložitev popravka mesečnega obračuna zaradi morebitno previsoko izkazane trošarinske obveznosti za obdobje oktober 2012. Glede na navedeno je prvostopenjski organ vlogo za vračilo trošarine tožnika zavrnil. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja, da iz vložene zahteve tožnika za vračilo trošarine ni bilo razvidno, ali se predmetna zahteva za vračilo trošarine nanaša na plačilo trošarine po odločbi 42300-6790/2012-1 z dne 28. 1. 2013 (odmerna odločba po izvedeni trošarinski kontroli) ali pa na obračune trošarine, na podlagi katerih je sam tožnik obračunaval in plačeval trošarino. Zato je prvostopenjski organ tožnika tudi pozval, da se izjasni, po kateri pravni podlagi zahteva vračilo preveč plačane trošarine, vendar se tožnik ni izrekel. Kolikor se zahteva za vračilo trošarine nanaša na odmerno odločbo z dne 13. 10. 2014, vračila trošarine ni mogoče zahtevati, saj je ta odločba že pravnomočna, v pravnomočno urejeno razmerje pa ni dovoljeno posegati. Kolikor pa se tožnikova zahteva za vračilo trošarine nanaša na obračun trošarine, ki ga je tožnik sam vložil za mesec oktober 2012, pa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da bi moral tožnik ta obračun popraviti v skladu z določbo 54. člena ZDavP-2, saj Zakon o trošarini (v nadaljevanju: ZTro) te situacije ne ureja. Tožnik nesporno vse do 26. 11. 2013 ni predložil nobenega popravka mesečnega obračuna trošarine zaradi morebitno previsoko izkazane obveznosti za obdobje oktober 2012. Popravek obračuna bi lahko predložil najpozneje v roku 12 mesecev od poteka roka za predložitev obračuna, v zvezi s katerim se vlaga popravljen obračun (torej 26. 11. 2012). Tožnik je ugovarjal, da je že v pritožbi zoper odmerno odločbo z dne 11. 2. 2013 opozoril na preplačilo, ter da ga je opozoril tudi s pritožbo zoper odločbo z dne 28. 1. 2013, vendar pritožba ne predstavlja popravka obračuna trošarine. Popravek se vloži na obrazcu za obračun tako, da se pravilno izpolnijo podatki, tožnik pa v zakonsko določenem roku tako popravljenega obračuna ni predložil. Tožnik pa tudi ni dokazal, da je dejansko prišlo do preplačila trošarine. Tožnik sicer zatrjuje, da je v obdobju med 10. 10. 2012 in 7. 2. 2013 prodal le 845,58 litrov spornega alkohola, za preostalih 201,96 litrov alkohola, ki so še ostali v skladišču, pa preostane za plačilo 2.423,52 EUR in ne 12.570,48 EUR, kot to določa odmerna odločba. Iz dokumentov pa je razvidno, da tožnik ni plačal trošarine za 845,58 litrov predmetnega alkohola v znesku 10.146,96 EUR. Dejansko je razviden le obračun trošarine v znesku 1.217,52 EUR, ostalo blago pa je bilo poslano v izvoz oz. oproščenim uporabnikom v režimu odloga plačila trošarine. Za v odmerni odločbi obseženo trošarinsko blago pa je režim odloga trošarine že prenehal. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je dejansko za isto trošarinsko blago dvakrat plačal trošarino in da je upravičen do vračila preveč plačane trošarine. Tožnik je prejel odmerno odločbo, izdano na podlagi trošarinske kontrole, ki je bila pri tožniku opravljena 10. 10. 2012 in v kateri je carinski organ prve stopnje ugotovil, da se 1.047,54 litrov predmetnega blaga nahaja zunaj odobrenega trošarinskega skladišča. Tožnik je nato posloval dalje in do začetka februarja 2013 prodal 845,58 litrov od 1.047,54 litrov predmetnega alkohola. Prodaje trošarinskega blaga v tem obdobju med strankama niso sporne. Prvostopenjski organ je tožniku šele 28. 1. 2013 z odločbo DT 42300-6790/2012-1 odmeril trošarinsko obveznost v znesku 12.570,48 EUR za celotno količino alkohola, ki se je v času inšpekcijskega nadzora 10. 10. 2012 nahajala zunaj trošarinskega skladišča, čeprav je tožnik v času izdaje odmerne odločbe razpolagal samo še z 201,96 litri tega alkohola. Tožnik je nato celoten znesek po odmerni odločbi, ki je bila tožniku vročena 7. 2. 2015, plačal, saj pritožba ne zadrži izvršitve. Po drugi strani je tožnik vložil zahtevo za vračilo preveč plačane trošarine v znesku 10.146,96 EUR na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDavP-2. Ta zahteva za vračilo trošarine pa je predmet tega upravnega postopka. Tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu zoper citirano odmerno odločbo, saj je glede vračila preveč plačane trošarine že tekel poseben postopek. Tako je bila trošarina za sporni znesek etilnega alkohola plačana dvakrat. Tožnik je redno plačeval trošarino na podlagi predloženih mesečnih obračunov v skladu s 35. členom ZTro. Ni pa mogel predvidevati kakšno odločbo bo izdal upravni organ po izvedeni trošarinski kontroli. Želel pa se je izogniti morebitnim stroškom postopka opominjanja, davčnih izvršb in zakonskih zamudnih obresti. Zato je 1. 3. 2013 plačal trošarinsko obveznost po odmerni odločbi z dne 28. 1. 2013. Carinski organ pa bi moral z odločbo ob ugotovitvi morebitnega preplačila trošarine preveč plačani znesek, ki presega 10,00 EUR po uradni dolžnosti vrniti na podlagi prvega odstavka 97. člena ZDavP-2. Neutemeljen je bil tudi poziv tožniku, da se mora opredeliti po kateri pravni podlagi zahteva vračilo plačane trošarine, saj bi moral carinski organ preplačano trošarino vrniti že po uradni dolžnosti. Tožena stranka bi morala tudi po uradni dolžnosti izpeljati ustrezen ugotovitveni postopek, v katerem bi ugotovila, kakšna je bila skupna trošarinska obveznost tožnika za predmetno trošarinsko blago in kolikšen znesek trošarine je tožena stranka iz tega naslova že prejela, pa tega ni storila. Neutemeljen je očitek upravnega organa, da se tožnik ni opredelil ali se njegova zahteva za vračilo trošarine nanaša na odmerno odločbo ali pa na popravke lastnih obračunov, saj bi moral upravni organ ravnati na podlagi 97. člena ZDavP-2. Tako je bilo v zadevi dejansko stanje napačno ugotovljeno, napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, prišlo pa je tudi do kršitve postopka. Tožena stranka pa ni niti vpogledala v svoje evidence, da bi ugotovila, ali je dejansko v zadevi prišlo do preplačila trošarine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku tudi prisodi stroške postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v zadevi ni mogoče uporabiti določb Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi, saj gre za trošarino, ki se obravnava po ZTro ali pa po ZDavP-2, saj gre za specialno ureditev glede na splošne določbe Obligacijskega zakonika. Neutemeljen je ugovor tožnika, da carinski organ ni preveril navedb glede preplačila trošarine. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je tožnik po obračunu za davčno obdobje oktober 2012 z obračunom, ki ga je vložil 21. 11. 2012 ter po odmerni odločbi z dne 28. 1. 2013 plačal toliko, kolikor je bil dolžan. V postopku je sicer zatrjeval, da je za 845,58 litrov od celotnih 1.047,54 litrov predmetnega alkohola trošarino v znesku 10.146,96 EUR plačal dvakrat, tako po obračunski odločbi, kot tudi po lastnem obračunu. Vendar pa je bilo v postopku nemogoče nedvoumno zaključiti, da je šlo v obeh primerih dejansko za isto trošarinsko blago. Poleg tega je bila trošarina, kot je razvidno iz dokumentacije, plačana le za manjši del od teh 845,58 litrov v znesku 1.217,52 EUR, ostalo blago pa je bilo poslano v izvoz oz. oproščenim uporabnikom v režimu odloga plačila trošarine. Za v odmerni odločbi z dne 28. 1. 2013 navedeno trošarinsko blago pa je režim odloga trošarine že prenehal. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev odločb obeh upravnih organov in jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je carinski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevo tožnika za vračilo preveč plačane trošarine za trošarinsko blago (100 vol% nedenaturirani etilni alkohol tarifne oznake KN 2207 10 00). Tožnik meni, da je plačal trošarino za obravnavano trošarinsko blago v previsokem znesku, tako po odmerni odločbi z dne 28. 1. 2013 po izvedeni trošarinski kontroli pri tožniku 10. 10. 2012, kot tudi po lastnem obračunu trošarine za mesec oktober 2012. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo po izvedeni trošarinski kontroli zaradi nepravilnega ravnanja s trošarinskim blagom z odmerno odločbo 42300-6979/2012-1 z dne 28. 1. 2013, ki je bila tožniku vročena 1. 2. 2013, tožniku naloženo plačilo trošarine za 1.047,54 litrov predmetnega trošarinskega blaga, ki se je 10. 10. 2012 nahajalo v skladiščnem prostor, ki pa ni bil v trošarinskem dovoljenju 425-30/3-11/2003/1300-050 z dne 9. 7. 2003 opredeljen kot trošarinsko skladišče. Trošarinsko dovoljenje je na podlagi 3. točke 4. člena ZTro odločba, ki jo izda carinski organ trošarinskemu zavezancu, da lahko v okviru opravljanja svoje dejavnosti, v trošarinskem skladišču proizvaja, skladišči, prejema ali odpremlja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine. Na podlagi točke 1 prvega odstavka 6. člena ZTro se plačilo trošarine odloži, če se skladiščenje trošarinskih izdelkov opravlja v trošarinskem skladišču. Gibanje trošarinskih izdelkov pa ureja 7. člen ZTro. Na podlagi 5. točke 4. člena ZTro je režim odloga plačila trošarine ureditev, ki se med drugim nanaša tudi na skladiščenje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost plačila trošarine odložena. Zaradi predhodno navedenih kršitev režima skladiščenja predmetnega trošarinskega blaga v trošarinskem skladišču pa je posledično za to blago režim odloga plačila trošarine prenehal, o čemer je bil tožnik tudi po mnenju sodišča seznanjen z vročitvijo zapisnika o tej trošarinski kontroli z dne 17. 10. 2012. Tožnik za to trošarinsko blago, za katero so bile v trošarinski kontroli ugotovljene nepravilnosti, tudi po mnenju sodišča ne bi smel sam obračunavati in plačevati trošarine na podlagi obračuna (34. člen in 35. člen ZTro), saj mu je bila lahko trošarina za predmetno trošarinsko blago zaradi predhodno navedenih nepravilnosti odmerjena le na podlagi odmerne odločbe. Tudi po presoji sodišča je tožnik, ki je trošarinski zavezanec, seznanjen z režimom in dolžnim ravnanjem s trošarinskim blagom, kot mu ga nalaga ZTro. Kljub temu pa je tožnik predmetne trošarinske izdelke hranil v skladišču, ki ni bilo v trošarinskem dovoljenju 425-30/3-11/2003/1300-050 z dne 9. 7. 2003 opredeljeno kot trošarinsko skladišče. S tem je bil onemogočen tudi carinski nadzor nad predmetnim trošarinskim blagom. Tudi po presoji sodišča ni mogoče nesporno zaključiti, da je v danem primeru bilo prav predmetno trošarinsko blago tisto, za katero je tožnik sam obračunal in plačal trošarino, kot je to pravilno tožniku pojasnil tudi carinski organ. Tako je bilo pravilno ugotovljeno, da v postopku ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je šlo v obeh primerih (po obračunu trošarine za oktober 2012 in po predmetni odmerni odločbi) dejansko za isto trošarinsko blago.

Po presoji sodišča pa tudi ni pravilno stališče tožnika, da bi moral carinski organ že po uradni dolžnosti preveč plačano trošarino tožniku vrniti že po uradni dolžnosti na podlagi 97. člena ZDavP-2. Med strankama ni sporno, da je tožnik plačal trošarino 1. 3. 2013 v znesku 12.510,84 EUR za trošarinsko blago po pravnomočni odmerni odločbi z dne 28. 1. 2013. Kot že rečeno, pa tožnik za to trošarinsko blago, za katero so bile v trošarinski kontroli ugotovljene nepravilnosti, tudi po mnenju sodišča ne bi smel sam obračunavati in plačevati trošarine na podlagi 35. člena ZTro. Tožnik pa je 21. 11. 2012 carinskemu organu predložil obračun trošarine za oktober 2012 in izkazal mesečno obveznost plačila trošarine za alkohol in alkoholne pijače, razen piva v znesku 25.419,95 EUR in obveznost poravnal 30. 11. 2012. Kolikor bi tožnik menil, da je bil ta njegov obračun trošarine napačen, bi ga tudi po presoji sodišča moral popraviti v skladu z določbo 54. člena ZDavP-2. Tožnik pa je zamudil zakonski prekluzivni rok 12 mesecev za predložitev popravka obračuna trošarine za mesec oktober 2012, saj ga carinskemu organu nesporno ni predložil do 26. 11. 2013. Kot je to tožniku pojasnil že pritožbeni organ, pa se popravek obračuna predloži na obrazcih za obračun, pri čemer se navedejo pravilni zneski.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.