Jedro

Kadar med dediči obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost nujnega deleža, zlasti vračunanje daril v dedni delež, zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati ali razčiščevati samo, temveč mora v skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju postopek prekiniti in stranki napotiti na pravdo.

Izrek

1. Pritožba M.V. se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožba Ma.V. zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrže. 3. Dediča L.V. in A.V. sama nosita svoje stroške odgovora na pritožbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oporočna dediča Ma. V. in M.V. napotilo na pravdo zoper zap. sina L.V. in A. V., zaradi ugotovitve, da se v dedni delež vračunata darili : 1/2 hiše na zemljišču parc. št. 330/2 k.o. Š. A.V., in 1/2 hiše na zemljišču parc. št. 330/11 k.o. Š. L.V. (1. točka izreka sklepa). Nadalje je napotilo tudi zap. sina L.V. in A.V. na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi kupnina v višini 3.909.923,00 SIT za nepremičnine parc. št. 1087/12 (prej parc. št. 542/28 k.o. S.) (2. točka izreka sklepa).

Zoper prvo točko izreka tega sklepa se pritožujeta Ma.V. in M.V. in sicer oba smiselno zaradi bistvenih kršitev določb zapuščinskega postopka. M.V. predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker ni upoštevalo, da

3. točka 2. odstavka 210. člena ZD pomeni zgolj generalno klavzulo, ki jo je potrebno vsakokrat konkretizirati. Sodišče prve stopnje je njegovo pravico štelo za manj verjetno, čeprav je v svojem zahtevku za vračunanje daril v dedni delež natančno navedel in pojasnil, da sta brata A. in L.V. od staršev dobila novo hišo - dvojček, saj sta celotno gradnjo financirala izključno starša. Brata tedaj lastnih finančnih virov nista imela. Zapuščinsko sodišče bi zato moralo obravnavati vprašanje osebnostnega in premoženjskega stanja obeh bratov v času izgradnje stanovanjske hiše. O teh dejstvih bi sodišče prve stopnje moralo brata povprašati in imeti aktivno vlogo pri reševanju tega vprašanja, saj neposrednih pisnih dokazov ni. Navedba pooblaščenke A. in L.V., da so vsi štirje dediči prejeli samo zemljišče v zapuščinskem postopku po pok. očetu ter da oporočna dediča nimata nobenih dokazil, ni resnična. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti skladnost navedb pooblaščenke z njegovimi navedbami in izčrpati vse možnosti pri razčiščevanju dejanskega stanja. Glede na navedeno naj zapuščinsko sodišče samo ugotovi resnično stanje stvari in po opravljeni zapuščinski obravnavi ob vračunanju daril izda sklep o dedovanju.

Dedič Ma.V. pa smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V pritožbi pritrjuje pritožbenim navedbam brata M. V..

Sodišče prve stopnje določbe 3. točke 2. odstavka 210. člena ZD ni pravilno uporabilo. V zahtevku za vračunanje daril je natančno pojasnil, da sta brata A. in L.V. od staršev dobila novo hišo - dvojček. Zapuščinsko sodišče bi o teh dejstvih moralo povprašati oba brata, saj pisni dokazi ne obstajajo, in izčrpati vse možnosti pri razčiščevanju dejanskega stanja. Predlaga, da zapuščinsko sodišče samo ugotovi resnično stanje stvari in po opravljeni zapuščinski obravnavi ob vračunanju daril izda sklep o dedovanju.

Na pritožbi zoper sklep sodišča prve sodbe sta odgovorila A.V. in L.V., ki predlagata zavrnitev pritožb. Navajata, da zapuščinsko sodišče ne more imeti aktivne vloge pri reševanju vprašanja vračunanja daril sodedičem, zato bo pritožnik moral zatrjevana dejstva dokazovati v pravdnem postopku.

Pritožba dediča M.V. ni utemeljena. Pritožba dediča Ma.V. pa je prepozna.

V zvezi s pritožbo M.V.: V obravnavani zapuščinski zadevi sta dediča L.V. in A.V. uveljavljala nujni delež. Oporočni dedič M.V. se s plačilom nujnega deleža ni strinjal, ker naj bi nujna dediča s strani zapustnice že prejela darilo večje vrednosti (vsak 1/2 hiše na parc. št. 330/2 oz. 330/11 k.o. Š.), kar pomeni, da do zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža ni prišlo. L.V. in A.V. sta prejem darila zanikala, to pa pomeni, da so med dediči sporna dejanska vprašanja v zvezi s prikrajšanjem nujnega deleža in sicer, ali sta nujna dediča s strani zapustnice prejela darilo in v kakšni višini. Kadar pa med dediči obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost nujnega deleža, zlasti vračunanje daril v dedni delež, pa zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati ali razčiščevati samo, kot to zmotno meni pritožba, temveč mora v skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) postopek prekiniti in stranki napotiti na pravdo. Sporna dejstva se bodo tako ugotavljala v pravdnem postopku in ne v zapuščinskem. O morebitnem vračunanju daril v dedni delež (46. in 58. člen ZD) in s tem povezanim vprašanjem prikrajšanja nujnega deleža pa bo odločalo zapuščinsko sodišče, vendar šele tedaj, ko bodo v pravdnem postopku ugotovljena vsa tista dejstva, ki so bistvena za rešitev teh vprašanj, pa so med strankami zapuščinskega postopka sporna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko je zapuščinski postopek prekinilo in stranke napotilo na pravdo. V skladu s 1. odstavkom 213. člena ZD pa sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Ker je iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravica oporočnega dediča manj verjetna, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi M.V. na pravdo.

Ker iz povedanega izhaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s

366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, oba pa v zvezi s 163. členom ZD, je pritožbo M.V. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V zvezi s pritožbo Ma.V. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je le-ta prepozna. M.V. je po podatkih spisa izpodbijani sklep o napotitvi na pravdo prejel dne 2.2.2005 (povratnica pripeta k red. št. 15).

Petnajstdnevni pritožbeni rok se je iztekel 17.2.2005, pritožbo Ma.V. pa je sodišče prve stopnje prejelo neposredno dne 18.2.2005. Glede na navedeno je pritožba Ma.V. vložena prepozno. V skladu s 3. odstavkom 173. člena ZD pritožbeno sodišče praviloma odloča samo o pritožbah, ki so bile vložene pravočasno, izjemoma pa lahko upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. Ker bi bile v obravnavanem primeru z upoštevanjem nepravočasno vložene pritožbe Ma.V., v kateri pritožnik ugovarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo resničnega stanja stvari, in obrazlaga, zakaj njegova pravica ni manj verjetna, nedvomno prizadete pravice nujnih dedičev A.V. in L.V., pritožbeno sodišče pritožbe Ma.V. ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno je bilo potrebno njegovo pritožbo v skladu s 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavreči kot prepozno.

Dediča M.V. in Ma.V. stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, dediča A.V. in L.V. pa sta priglasila stroške odgovora na pritožbi.

Ker je v 1. odstavku 174. člena ZD določeno, da v zapuščinskem postopku trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da dediča A.V. in L.V. sama trpita svoje stroške odgovora na pritožbi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. in 1. odstavkom 174. člena ZD).