Jedro

Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik bi v skladu s sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. V primeru, da nadzorni svet sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3.067,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa Nadzornega sveta tožene stranke (v nadaljevanju NS) o odpoklicu tožnika in podrejeno na razveljavitev tega sklepa. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine ter tožeči stranki naložilo v plačilo 6.249,00 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe v zvezi z odškodninskim zahtevkom izhaja, da je tožnik huje kršil svoje obveznosti s tem, ko pred nadaljevanjem investicije v logistični center Č. ni pridobil predhodnega soglasja NS in je bil zato odpoklic utemeljen in v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in s pogodbo o zaposlitvi. Ker ni protipravnega ravnanja, odškodninska obveznost tožene stranke ni nastala.

Zoper odločitev o odškodninskem zahtevku in o stroških se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sicer naj bi iz listine „Zaključni elaborat elaborat ekonomske upravičenosti investicije logističnega centra Č. (v nadaljevanju Zaključni elaborat) izhajalo, da znesek 72,8 Mio EUR predstavlja z vidika tožene stranke poroštvo in ne investicije. Če bi sodišče listino ocenilo pravilno, bi prišlo do zaključka, da tožnik ni kršil sklepa NS o obvezni pridobitvi predhodnega soglasja, saj se ta na poroštvo ni nanašal. Poroštvo je namreč predmet izvenbilančnega evidentiranja. Osnovno investicijo je predhodno odobril NS, tožnik predhodnega soglasja za poroštvo ni potreboval, NS pa je ravnanje uprave tako ali tako naknadno odobril. Podobno velja za tolmačenje pogodbe o zaposlitvi, ki v nobeni določbi od tožnika ne zahteva pridobitve predhodnega soglasja NS pred dajanjem poroštva ali pri dokapitalizaciji družbe IE d.o.o. s strani tožene stranke. Pogodba namreč zahteva soglasje NS pred poslovanjem s povezanimi družbami v ožjem smislu, to je z družbami, ki so povezane s tožnikom osebno.

Po mnenju pritožnika je sodišče napačno uporabilo določbo 263. člena ZGD-1 v zvezi s 5. odstavkom 281. člena ZGD-1, in sicer glede tega, ali predstavlja ravnanje tožnika hujšo kršitev ali ne. Določbe 5. odstavka 281. člena ZGD-1 ni mogoče tolmačiti tako restriktivno, da je potrebno pridobiti predhodno soglasje, zadošča tudi naknadno soglasje, ki pa ga je v obravnavanem primeru uprava pridobila. Pritožnik se z razlogi sodišča v zvezi s tem ne strinja. Drži sicer, da gre pri naknadnem soglasju za odločanje ob drugačnih okoliščinah, vendar to ne pomeni, da je onemogočeno učinkovito opravljanje nadzorstvene funkcije. Ni res, da je bil NS prisiljen dati naknadno soglasje, da ne bi zaustavil že začetih del. Soglasje z zaustavitvijo del nima nobene zveze, saj gre za dve ločeni poslovni odločitvi. NS bi se lahko naknadno odločil, da se ne strinja z že začeto investicijo, nato pa bi sklenil, da se že začeti posel nadaljuje, kar bi obrazložil s tem, da se je za nadaljevanje del odločil, da družbi ne bi povzročil še večje škode, pa tega ni storil. Stališče sodišča, da bi bila drugačna odločitev NS za družbo škodljiva, je nepravilna, saj bi posel v razmerju do tretjih v vsakem primeru učinkoval. Naknadno soglasje ni nič drugega kot izjava volje NS, ki je vsebinsko enaka predhodnemu soglasju, razlika je le v času, v katerem je bilo podano. Učinkovito opravljanje nadzorstvene funkcije bi bilo podano le, če uprava posla sploh ne bi predložila v soglasje NS. Sodišče izhaja iz napačnega stališča, da v primeru, da bi NS odločal o predhodnem soglasju in da bi tega zavrnil, uprava posla ne mogla skleniti. Uprave namreč ne vežejo statutarne omejitve zastopanja do tretjih oseb s predhodnim soglasjem NS. Stališče sodišča, da za hujšo kršitev zadošča že golo dejstvo, da uprava ni pridobila predhodnega soglasja, je preveč togo. Pri presoji ravnanja tožnika je potrebno izhajati iz standarda skrbnosti strokovnjaka poslovodno – managerske stroke. Neskrbnost bi tožniku lahko očitali le v primeru, da sploh ne bi pridobil soglasja. V obravnavanem primeru pa je imel predhodno soglasje za posel, za povečanje vrednosti pa je tudi pridobil soglasje, čeprav naknadno. Zato mu ni mogoče očitati hujše kršitve in razlog za odpoklic ni bil podan. Pritožnik menijo, da je stališče sodišča v nasprotju z določbo 1. odstavka 265. člena ZGD-1, po katerem uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost. Stališče, da bi morala pridobiti nujno in zgolj predhodno soglasje pomeni kršitev načela samostojnosti pri odločanju uprave. De facto bi to pomenilo, da se vodenje družbe prenaša na NS. Tudi sicer so v poslovni praksi naknadne odobritve zelo pogoste. Nenazadnje pa je odločitev sodišča materialnopravno zmotna, saj nobeno pravilo tožnika ni vezalo k pridobitvi soglasja za sporni posel, saj je šlo le za poroštvo in ne za naložbo ali investicijo.

Po mnenju pritožbe je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka tudi s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ki bi lahko pojasnil, da je bila investicija financirana izključno in samo tako, kot je na naroku navajal in ustrezno pojasnil potek pridobivanja soglasij. Ker mu sodišče ni dalo možnosti, je zagrešilo očitano kršitev in v posledici napačno ugotovilo dejansko stanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritožbene navedbe zanikala in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo in sicer je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je reviziji zoper sodbo ugodilo in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča, ker je pritožbeno sodišče napačno štelo, da so pritožbene trditve v zvezi s kršitvijo postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika prepozne (napačna uporaba 286.b člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Očitani kršitvi postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z vsebino Zaključnega elaborata in Pogodbe o zaposlitvi nista podani. V obeh primerih namreč ne gre za to, da bi sodišče v vsebino sodbe napačno povzelo oziroma preneslo vsebino listinskega gradiva (tako imenovana protispisnost), temveč pritožba sodišču prve stopnje dejansko očita, da je napačno presodilo vsebino Zaključnega elaborata, torej zmotno dokazno oceno, v zvezi s Pogodbo o zaposlitvi pa se očitek nanaša na razlago pogodbe. V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče obravnavalo tudi te pritožbene očitke z vidika pravilne uporabe materialnega prava in pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz nespornih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je NS 29.1.2007 podal soglasje upravi k prvi fazi investicije v logistični center v M. v ocenjeni vrednosti 44.715.000 EUR, da je hkrati (točka 5 sklepa) upravi naložil, da je v vsakem nadaljnjem letu do zaključka investicije dolžna predhodno pridobiti soglasje NS ter sproti obveščati NS o poteku investicij in porabi sredstev za te namene ter ga seznaniti z viri financiranja investicij, da je bila vrednost investicije v logistični center Č. bistveno presežena ter da tožeča stranka predhodnega soglasja za investicijo, kolikor presega 44.715.000 EUR, ni zahtevala in da je NS 18.3.2008 s sklepom podal naknadno soglasje za investicijo v vrednosti 123,5 Mio EUR, kolikor so v skladu z Novelirano ekonomsko upravičenostjo investicije Logistični center Č. znašale s strani uprave že sprejete obveznosti, pri čemer je navedel razloge za odobritev in sicer naj bi zaustavitev investicije družbi povzročila večjo škodo, soglasje pa ne razrešuje odgovornosti uprave zaradi prekoračitve vrednosti investicije, neizvajanja sklepov NS in prekoračitve pooblastil. Sporno ni niti, da je NS sprejel dva sklepa (št. 50/06-re z dne 21.12.2006 in št. 57/07-re z dne 18.1.2007), s katerima je določil, da je uprava družbe dolžna pridobiti predhodno soglasje za vse investicije in naložbe, ter za prodajo naložb in premoženja, ki skupno presegajo vrednost 4 Mio EUR.

Glede na vsebino sklepov v zvezi s sporno investicijo se je strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila investicija v logistični center Č. dejansko investicija tožene stranke, ki jo je izvajala preko odvisne družbe v R. Pritožbene trditve, da je v spornem delu šlo le za dajanje poroštva in da se zato sklep NS o omejitvi zastopanja na te posle ne nanaša, ne zdržijo resne presoje. Pritožnik spregleda 5. točko sklepa z dne 27.1.2007, s katero je bilo Upravi izrecno naloženo pridobivanje predhodnih soglasij za vsako leto izvajanja investicije ter poročanje o poteku investicije, porabi sredstev in virih financiranja. Tudi glede na vsebino Zaključnega elaborata, ki ga je uprava predložila NS v zvezi s pridobitvijo naknadnega soglasja in glede na dejstvo, da je bilo tudi poroštvo predmet pridobivanja naknadnega soglasja, ne more biti nobenega dvoma, da dajanje poroštva ni bilo izvzeto iz zahteve po pridobitvi predhodnega soglasja. Nenazadnje tudi poroštvo (iz neizpodbijanih razlogov sodbe izhaja, da gre celo za solidarno poroštvo) pomeni sprejem zaveze, ki bi lahko vplivala na bodoče poslovanje družbe, zato ni pomembno, ali se poroštvo v poslovnih knjigah prikazuje bilančno ali izvenbilančno.

Poleg tega pa iz Zaključnega elaborata, na katerega se ves čas sklicuje tožnik, niti ne izhaja, da bi se investicija financirala zgolj s 44.715.000 EUR I d.d., in da bi v preostalem delu šlo le za poroštvo. V točki 6 je predviden način financiranja investicije v logistični center Č.. V točki 6.1 je prikazan vidik IE d.o.o. (hčerinska družba tožene stranke), v točki 6.2 pa vidik tožene stranke. Iz slednjega izhaja, da je predvidena dokapitalizacija družbe IE v skupni višini 68 Mio EUR in sicer s strani tožene stranke. Z vidika IE pa naj bi se investicija financirala z dodatno dokapitalizacijo, družba naj bi najela še 72,8 Mio kreditov, od katerih naj bi bilo 55,2 Mio EUR odobrenih s strani tožene stranke, razliko pa naj bi družba najela pri ruskih finančnih organizacijah. Iz navedenega torej ne izhaja, da bi se celotna investicija, kolikor presega 44.715.000 EUR financirala iz kredita, ki naj bi ga najela hčerinska družba. Že matematični izračun pokaže, da seštevek 72.800.000 EUR in 44.715.000 EUR da 117.515.000 EUR in ne 123,5 Mio EUR, kolikor naj bi vrednost investicije znašala v času sprejetja sklepa o naknadnem soglasju (oziroma celo 159.395.547,27 EUR, kolikor bi znašala vrednost zaključka investicije, navedena v soglasju z dne 22.10.2008). Tudi če bi držalo tožnikovo stališče, da za poroštvo ne potrebuje predhodnega soglasja NS in bi pri 72,8 Mio kredita dejansko šlo za poroštvo, bi torej vrednost investicije še vedno za več kot 4 Mio EUR presegala prvotno predvideno. Iz točke 6.1. Zaključnega elaborata pa, kot rečeno, celo izhaja, da bo tožena stranka za financiranje sporne investicije izvedla dokapitalizacijo družbe IE d.o.o. v višini še 57,6 Mio (zemlja, kupljena s strani I d.d. v vrednosti 25 Mio EUR, projektna dokumentacija v višini 2,2 Mio EUR, konverzija odobrenih dolgoročnih kreditov s strani I d.d. v višini 30 Mio EUR in dokapitalizacija z denarnimi sredstvi v višini 0,4 Mio EUR). Zaključek, da je v delu, kolikor investicija presega 44.715.000 EUR, šlo le za dajanje poroštva, iz Zaključnega elaborata torej ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ker ni zaslišalo tožnika, ki naj bi pojasnil, da je bila investicija financirana izključno in samo tako, kot je na naroku navajal in ustrezno pojasnil potek pridobivanja soglasij. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je celotna investicija dejansko predstavljala investicijo tožene stranke in da je pri poroštvu šlo za obvezo iz gospodarske pogodbe, po kateri porok odgovarja kot porok in plačnik (in torej lahko posojilodajalci zahtevek na vrnitev posojila naslovijo tudi direktno na toženo stranko), kar ima oboje za posledico, da bi tožnik tudi za dajanje poroštva moral pridobiti soglasje. Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so glede na materialnopravno stališče sodišča potrebni (ter primerni) za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Glede na opisano materialnopravno stališče sodišča vprašanje, ali je šlo za poroštvo ali za neposredno naložbo, ni odločilno in dokazovanje teh dejstev ni bilo potrebno. Kršitev postopka zato ni podana. Res pa je, da zavrnitev dokaznega predloga lahko pomeni tudi napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dokazni predlog tožnika na naroku je bil naslednji: „Dejstvo je, kot to izhaja iz zaključnega elaborata ekonomske upravičenosti investicije, da je bila celotna investicija financirana (točka 6 ekonomskega elaborata) s sredstvi tožene stranke in sicer v višini 44.715.000 EUR, kot je glasila predhodna odobritev NS, med tem, ko je hčerinska družba IE d.o.o. najela 72,8 Mio kredita, za kar je tožena stranka nudila poroštvo. Poroštvo je predmet izvenbilančnega evidentiranja in ne predstavlja investicije ali naložbe. Tako določa 5. odstavek 65. člena ZGD-1. Zato tožeča stranka ne glede na dosedanje navedbe opozarja še na dejstvo, da v tem delu financiranja investicije ni šlo ne za investicije ne za naložbo, in zato omejitev po sklepu NS za ta del investicije, ki jo je izvedla IE d.o.o., ne velja. Dokaz kot doslej.“ Kot je bilo zgoraj obširno pojasnjeno in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iz Zaključnega elaborata ne izhaja to, kar trdi tožnik. Nasprotno, iz točke 6. elaborata je jasno razvidna finančna obremenitev tožene stranke, ki bistveno presega 44.705.000,00 EUR. Že iz dejanskih navedb tožnika v primerjavi z vrednostjo investicije, kakšna izhaja iz zaključnega elaborata in sklepov NS, torej izhaja, da je bilo povečanje investicije tožene stranke (celo če bi šteli, da za poroštvo soglasje ni potrebno) večje od prvotne vrednosti za več kot 4 Mio EUR. Ker bi morala uprava pridobiti predhodno soglasje za vse naložbe in investicije, ki presegajo 4 Mio EUR, se je strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba zaslišanja tožnika ni bila potrebna, ker odločilna dejstva izhajajo že iz listin. Dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Na podlagi vsega povedanega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik v skladu s citiranimi sklepi NS moral pridobiti predhodno soglasje NS. V sklepih je izrecno navedeno, da se zahteva predhodno soglasje in ne le zgolj soglasje. Razlaga v pritožbi, da ni pomembno, ali je soglasje predhodno ali naknadno, že iz tega razloga ne vzdrži. Tudi sicer se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da so dejanske okoliščine in s tem možnosti opravljanja nadzorne funkcije bistveno drugačne, če gre za predhodno soglasje ali če gre za naknadno. Predhodno soglasje omogoča, da se investicije in naložbe, za katere NS vnaprej meni, da niso smotrne, preprečijo in da se s tem s stališča NS (ki prav tako odgovarja lastnikom za svoje odločitve) prepreči nastanek škode za družbo. Uprava pa ima v primeru nestrinjanja z odločitvami NS možnost zahtevati odločitev skupščine družbe. Pri dajanju naknadnega soglasja so možnosti NS bistveno bolj omejene, saj kot pravilno poudarja sam pritožnik, sprejete obveznosti v razmerju do tretjih družbo vežejo. Zahteva po dajanju predhodnega soglasja res pomeni poseg v samostojnost odločanja uprave, vendar je tak poseg v skladu z določbo 5. odstavka 281. člena ZGD-1. Nenazadnje pa je tudi o naknadnem soglasju, ki naj bi ga uprava pridobila, mogoče govoriti le pogojno. Nobene vsebinske razlike ni med situacijo, ko NS k investiciji ne da soglasja, nato pa sklene, da bo v izogib nastanku še večje škode družba z izvajanjem investicije nadaljevala in situacijo, ko NS sicer da naknadno soglasje, vendar s pridržkom, da ga daje zgolj iz razloga, da družbi ne bi nastala še večja škoda glede na že sprejete zaveze in da dano soglasje ne bo vplivalo na vprašanje odgovornosti uprave za kršitve sklepov in prekoračitve pooblastil. Tožnik je torej ravnal v nasprotju z izrecnimi sklepi NS. Tako ravnanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev njegovih obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se od članov organa vodenja zahteva strožja skrbnost, to je skrbnost strokovnjaka, poznavalca poslov, ki jih vodi. Uprava mora spoštovati zakon, statut, akte družbe, sklepe skupščine, pa tudi sklepe NS. V primeru, da nadzorni sklep sprejeme omejitev pri pristojnostih uprave v zvezi s sklepanjem poslov, so člani uprave dolžni tako omejitev spoštovati in upoštevati. ZGD-1 v 5. odstavku 281. člena določa, da lahko uprava v primeru nestrinjanja z omejitvijo, ki ji jo je določil NS, zahteva odločitev skupščine, vendar lahko skupščina spremeni sklep NS le s kvalificirano večino, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na naravo razmerja med NS in upravo in obvezo uprave, da sklepe NS spoštuje. Ravnanje v skladu s sklepom NS je zato ravnanje, ki se lahko pričakuje od vsake skrbne uprave. Pritožbene navedbe, da NS tudi v primeru, da bi zavrnil izdajo predhodnega soglasja, Upravi ne bi mogel preprečiti sklenitve posla, pa so v kontekstu načela vestnosti in poštenja, ki ga morajo pri svojem delu upoštevati poslovodni organi, deplasirane in kvečjemu potrjujejo subjektivni odnos tožnika do očitanih kršitev. V Pogodbi o zaposlitvi (1. odstavek na strani 7 izpodbijane sodbe) sta se pravdni stranki dogovorili, da med hude kršitve obveznosti spadajo med ostalim tudi kršitve temeljnih nalog in obveznosti, ki jih za predsednike uprave določa vsakokratni zakon o gospodarskih družbah, kršitve določb predpisov in pogodbe o oblikovanju enotne strategije družbe in o pripravi letnega poslovnega poročila družbe ter kršitve določb predpisov in pogodbe o poročanju nadzornemu svetu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato kršitev obveznosti pridobitve predhodnega soglasja NS (ravnanje v nasprotju z 263. členom ZGD-1 v zvezi s 5. odstavkom 281. člena ZGD-1) pomeni hujšo kršitev, ki je kot taka dogovorjena tudi v Pogodbi o zaposlitvi. Ravnanje NS, ki je tožnika zaradi kršitve odpoklicalo z mesta predsednika uprave, zato ni bilo protipravno. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno in zahtevek za plačilo odškodnine pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je sicer uspela z revizijo, vendar je v zadevi v celoti propadla, zato ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov in revizijske stroške nosi vsaka stranka svoje. Tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, je pa uspela v pritožbenem postopku (oziroma v pritožbenem postopku ni uspela tožeča stranka). Zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.067,20 EUR (tar.št. 3210, 6002 in DDV na odvetniške storitve).