Jedro

Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.208,53 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 71.039,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2015 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 30.170,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 7. 2015 do plačila in za zakonske zamudne obresti od 4. 7. 2015 do 6. 7. 2015 je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 3.031,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da za ugovarjani del zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker se je zmotno postavilo na stališče, da je nedovoljeno ravnanje, ki izključuje plačilo odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP, le tisto ravnanje, ki je povsem neodvisno od opisa kaznivega dejanja, katerega je bil posameznik obdolžen. Prav tako je sodišče napačno interpretiralo pomen načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6. 1993. V skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP je pravica do odškodnine izključena v primeru, ko je do odvzema prostosti prišlo zaradi nedovoljenega ravnanja obdolženca. Toženka izpostavlja članek Marije Krisper Kramberger z naslovom „Nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP“. V primerih, ko je storilec zaloten pri očitno nevarnem dejanju, pa čeprav se kasneje izkaže, da ni šlo za kaznivo dejanje, bi morali takšno dejanje šteti za nedovoljeno ravnanje. Dejstvo, da država ob takšnih očitno nevarnih situacijah ukrepa, ima tudi preventivni pomen in ustvarja občutek pravne varnosti. Sodišče se je v izpodbijani odločitvi brez vsake obrazložitve in tehtanja zadeve z vidika ogrožanja življenja in zdravja oz. resne grožnje osebne varnosti ljudi in njihove zaščite na eni strani ter na drugi strani ustavne pravice do svobode, nepravilno postavilo na stališče, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti temeljil na opisu dejanj, ki so istovrstna dejanjem, zaradi katerih je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek. Glede na to je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in posledično tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka se sklicuje tudi na sodbo VSL II Cp 3518/2009, ki je bila potrjena s sodbo VS RS II Ips 280/2010. V njej je zavzeto stališče, da je podana odškodninska odgovornost države v primeru, ko ta ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni in predvidljivi glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov. Toženka je v konkretnem primeru trdila, da je obstajala realna nevarnost neposrednega ogrožanja varnosti ljudi in premoženja, torej razlogi javne varnosti in preprečitve ogrožanja življenja. Sodišče je s tem, ko je odredilo pripor, na podlagi izjave in priznanja tožnika z dne 4. 2. 2009 upravičeno ocenilo, da je dejansko sodeloval pri ropu varnostnika. Dejanja tožnika so predstavljala konkretno in realno nevarnost, da bo tožnik s takimi dejanji nadaljeval. Ker je država dolžna zagotoviti varnost ljudi v primerih, ko je ravnanje posameznikov nevarno za ljudi, toženka z odreditvijo pripora ni prekomerno posegla v tožnikovo pravico do osebne svobode. Tožnik ni bil priprt zaradi minimalnega suma, saj je priznanje ropa nedvomno priznanje enega najtežjih kaznivih dejanj. Katerakoli oseba bi na policiji podala izjavo o tem, da je sodelovala pri enem od najtežjih kaznivih dejanj, in navedla podrobne okoliščine, bi bila v priporu. Povsem neprimerno je, da bi takšna oseba po tem zahtevala odškodnino za čas prestajanja pripora, ki si ga je s svojo lastno izjavo sama povzročila. Ob tem je pomembno tudi to, da so vsi izsledki preiskave potrdili tožnikovo izjavo, ki se je izkazala za resnično. Civilna odgovornost je vsekakor širša od kazenske odgovornosti. Zato je treba skozi navedeno prizmo ugotavljati tudi tožnikovo obremenilno izjavo z dne 4. 2. 2009, ki po mnenju toženke zadostuje za ugotovitev tožnikovega nedovoljenega ravnanja in uporabo zakonskega dejanskega stana iz tretjega odstavka 542. člena ZKP. Tožnik v tem pravdnem postopku ni zanikal obširnih trditev toženke, kako je ukradel vozilo, kako je sodeloval pri napadu na varnostnika in kako so si po napadu razdelili denar. Zato je treba trditve toženke šteti za priznane in resnične. Nedovoljeno dejanje tožnika lahko predstavlja tudi dejanje, ki ima nekakšno zvezo s kaznivim dejanjem in tudi s stališča omenjene seje Vrhovnega sodišča ne izhaja, da zveza z očitanim kaznivim dejanjem ne bi smela obstajati. Sploh ni res, kar je navedeno v sodbi, da se kot nedovoljena ravnanja tožniku očita le ravnanja, ki so utemeljevala sum storitve kaznivega dejanja, in ne ravnanj, ki bi sama zase, neodvisno od kazenskega postopka, predstavljala utemeljen razlog za odreditev pripora. Toženka je podrobno navajala vsa tožnikova aktivna nedovoljena ravnanja, ki so predstavljala resno nevarnost za življenje ljudi oz. resno nevarnost za premoženje; zanje je predložila in predlagala ustrezne dokaze. Prav tako je obširno utemeljila vzročno zvezo, saj je bil pripor posledica tožnikovih nedovoljeni ravnanj. O vseh ugovorih in predloženih dokazih pa se sodišče ni izjasnilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni res, da nedovoljena dejanja ne bi smela imeti zveze z očitanim kaznivim dejanjem. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2018 in 18. 10. 2018 podrobno opisala vsa dejstva in dokaze v zvezi z nedovoljenimi ravnanji tožnika, o čemer sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni napravilo nobenih zaključkov oz. ni ugotavljalo dejanskega stanja. V civilnem postopku tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je tožnik razpolagal z nabito pištolo in s tem potrdil navedbe v izjavi z dne 4. 2. 2009 v zvezi z nedovoljenim ravnanjem. Pomembno je, da je tožnik s svojo izjavo o ropu in načinu izvedbe ropa dejansko sprožil nadaljnjo preiskavo glede trditev, ki jih je podal v svoji izjavi, navedena dejstva pa so se v preiskavi izkazala za resnična, česar tožnik v pravdnem postopku sploh ni zanikal. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni podalo nobene obrazložitve glede ključnih dejstev in dokazov, ki jih je predlagala toženka v utemeljitev svojega ugovora, da gre pri tožnikovih ravnanjih za nedovoljena dejanja. Toženka meni, da je bila zaradi ravnanj tožnika ogrožena varnost ljudi tako, da je odtehtala poseg v tožnikovo pravico do svobode. Izkazala je tudi vzročno zvezo med tem, da so bila tožnikova nedovoljena dejanja storjena, in med tem, da je bil iz teh razlogov odrejen pripor. Sodišče o tem ni napravilo nobenega zaključka, niti ni opravilo tehtanja ustavno zavarovanih dobrin, zato izpodbijana sodba ni obrazložena. Toženka je poudarila, da priznanje dejstev v konkretnem primeru prekinja vzročno zvezo z domnevno nastalo škodo, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do vseh dejstev in dokazov toženke, zato ji je bila odvzeta možnost, da se uspešno brani, kar predstavlja ne le bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč tudi kršitev ustavne in konvencijske pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do omenjenih dejstev in predlaganih dokazov, predstavlja tudi kršitev 23. člena URS, saj toženki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Zaradi neupoštevanja določil 87. in 88. člena ZPP je odločitev nepravilna, podana je tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi navedenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja, ki je v tej zadevi bistveno, in se med drugim nanaša na vprašanje vzročne zveze, zato je podana tudi kršitev po 340. členu ZPP. Prav tako je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka, ker sta izrek sodbe in obrazložitev v nasprotju, saj je sodišče v izreku zapisalo, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 6. 7. 2015 do plačila, medtem ko je v obrazložitvi med drugim navedlo, da je toženka v zamudi šele od 16. 6. 2016, ker je tedaj tožnik prejel zavrnitev. Ker je zamuda nastopila 16. 6. 2016, je izrek sodbe napačen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje odškodnino zaradi premoženjske in nepremoženjske škode, povezane s prestajanjem pripora in zapora. Zoper tožnika je bil uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ. Tožniku je bila v zvezi z očitanim kaznivimi dejanjem 4. 2. 2009 odvzeta prostost, od tega dne dalje pa do 4. 7. 2011 je bil v priporu. Od 4. 7. 2011 do 16. 8. 2012 pa je prestajal kazen zapora. Kazenski postopek zoper tožnika je bil s sklepom II K 11861/2010 z dne 14. 1. 2014 pravnomočno ustavljen.

6. Toženka je v postopku nasprotovala temelju zahtevka za plačilo odškodnine za čas, ko je tožnik prestajal pripor, to je od 4. 2. 2009 do 4. 7. 2011. Trdila je, da je tožnikova pravica do odškodnine izključena zaradi njegovega nedovoljenega dejanja, ki pa ga je utemeljevala na opisu očitanega kaznivega dejanja. Zatrjevala je, da obstoj nedovoljenega ravnanja izhaja iz vsebine tožnikove izjave z dne 4. 2. 2009, kot tudi okoliščine, da je tožnik pri hišni preiskavi policistom izročil nabito pištolo, pri njem pa so bile najdene tudi tri kape, uporabljene pri ropu.

7. Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave RS). Kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda (drugi odstavek 6. člena EKČP) oz. dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave RS). Kdor je v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali pa je bila obtožba zavrnjena, ima pravico do povrnitve škode (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim dejanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek 542. člena ZKP).

8. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljne svoboščine ter da zakonskih določb v zvezi s tem ne gre razlagati v škodo prizadetega. V civilnopravnem sporu na podlagi 542. člena ZKP gre le za ugotavljanje, ali je tožnik s kakšnim nedovoljenim dejanjem (ki ima ali nima zveze z očitanim kaznivim dejanjem) povzročil pripor in zato nima pravice do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Za razliko od kazenskega postopka, kjer za odreditev pripora zadošča ugotovitev utemeljenega suma oziroma upravičene bojazni ali nevarnosti, da bo do določenega dejanja prišlo (pobega, vplivanja na priče, uničevanja sledov kaznivih dejanj, ponovitve kaznivih dejanj - 201. člen ZKP), morajo biti nedovoljena dejanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana. Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP1. Glede na to, da je toženka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nedovoljeno ravnanje tožnika utemeljevala z opisom dejanja, zaradi katerega je bil zoper njega uveden kazenski postopek, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nedovoljenega ravnanja tožnika, ki bi izključeval pravico do odškodnine na podlagi tretjega odstavka 542. člena ZKP, ni izkazala. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da nedovoljeno ravnanje tožnika lahko predstavlja zgolj ravnanje, ki je povsem neodvisno od opisa kaznivega dejanja, katerega je posameznik obdolžen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le navedlo, da nedovoljeno ravnanje praviloma ni povezano z očitanim kaznivim dejanjem, s čimer pa možnosti, da bi bilo nedovoljeno dejanje povezano s kaznivim dejanjem, ni izključilo. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pomen načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6. 1993. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje brez vsake obrazložitve postavilo na stališče, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti temeljil na opisu dejanja, zaradi katerega je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek. Toženka je namreč obstoj nedovoljenega ravnanja utemeljevala zgolj z opisom kaznivega dejanja, ki je bilo tožniku očitano. Sama vsebina tožnikove izjave z dne 4. 2. 2009 se namreč nanaša na opis kaznivega dejanja. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje toženke na zadevi VSL II Cp 3518/2019 in VS RS II Ips 280/2010, ki obravnavata odškodninsko odgovornost države v primeru, ko ta ni izvedla vseh ukrepov, običajnih in predvidljivih glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov, saj ne gre za primerljivi zadevi. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnikova obremenilna izjava z dne 4. 2. 2009, s katero je storitev kaznivega dejanja ropa priznal, zadostuje za ugotovitev tožnikovega nedovoljenega dejanja in za uporabo tretjega odstavka 542. člena ZKP, saj se izjava tožnika z dne 4. 2. 2009, kot že izpostavljeno, nanaša zgolj na dejanje, zaradi katerega je bil zoper tožnika uveden kazenski postopek.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka nedovoljenega ravnanja tožnika, ki bi lahko predstavljalo izključitveni razlog za plačilo odškodnine iz tretjega odstavka 542. člena ZKP ni zatrjevala, je neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do ugovora toženke v zvezi z nedovoljenim ravnanjem tožnika ni izjasnilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem je vsebovana v točkah 17, 18, 19 in 20. 11. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokaze toženke, s katerimi je dokazovala obstoj kaznivega dejanja, glede katerega je bil zoper tožnika kazenski postopek pravnomočno ustavljen. Razloge za zavrnitev dokazov toženke, ki jih pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema, je sodišče prve stopnje navedlo v 8. točki obrazložitve, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da se do navedenih dokazov toženke sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dokazovanje, ali je tožnik res sodeloval pri ropu, pri katerem so bili uporabljeni predmeti, ki so bili pridobljeni pri hišni preiskavi, nedopustno. Zato je zavrnitev toženkinih dokazov, s katerimi je želela dokazovati, da je tožnik sodeloval pri kaznivem dejanju ropa, pravilna. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ni prekršilo 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejanskega stanja o tem, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, ki mu je bilo v kazenskem postopku očitano, saj to v obravnavanem postopku ni dopustno.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka, ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in dokazov toženke.

13. Določila 87. in 88. člena ZPP urejajo vprašanje, kdo je lahko pooblaščenec pred sodiščem, in posledice, če tožbo za stranko pred okrožnim sodiščem vloži pooblaščenec brez opravljenega pravniškega državnega izpita. Ker je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec odvetnik, je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 87. in 88. člena ZPP neutemeljen.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priznanje tožnika, kar potrjuje njegova izjava z dne 4. 2. 2009, ne predstavlja nedovoljenega dejanja, izključitveni razlog za prisojo odškodnine zaradi prestajanja pripora ni podan. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnikovo priznanje v izjavi 4. 2. 2009 prekinja vzročno zvezo z nastalo škodo, do česar bi se moralo po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje še posebej opredeliti. Na neupravičenost prestajanja pripora za kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek pravnomočno ustavljen, priznanje tožnika v predkazenskem postopku namreč ne vpliva, saj vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni pravnomočno dokazana s pravnomočno sodbo. Za utemeljenost zahtevka pa je pomembno zgolj to, ali se je kazenski postopek končal na enega izmed načinov, ki jih kot pogoj za prisojo odškodnine predvideva ZKP v 542. členu. Smiselno se je sodišče prve stopnje do neutemeljenosti navedb toženke v zvezi z vzročno zvezo opredelilo v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega pa je v obravnavanem primeru uzakonjena objektivna odgovornost toženke, zator ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej ugotavljati obstoj vzročne zveze, saj se obstoj vzročne zveze pri objektivni odgovornosti domneva.

15. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede zamude toženke. Sodišče prve stopnje je v točki 66 obrazložitve natančno odgovorilo na vprašanje, kdaj je toženka s plačilom odškodnine prišla v zamudo. Pojasnilo je, da je za nastop zamude pomembno zgolj to, kdaj je toženka odškodninski zahtevek prejela ter da je v zamudi od 6. 7. 2015, torej od prejema zahtevka. Tako je sodišče prve stopnje odločilo tudi v izreku sodbe. Zmotno je naziranje pritožbe o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev v 66. točki izpodbijane sodbe je skladna z izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da so bile tožniku od prisojene odškodnine priznane zamudne obresti za čas od 6. 7. 2015. 16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela. Tožniku pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 1.625 točk ter materialni izdatki v višini 26 točk, skupaj 1.651 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR2 znaša 990,60 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa 1.208,53 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.208,53 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Sodba VS RS z dne 15. 10. 2008, opr. št. II Ips 377/2006, sodba in sklep VS RS z dne 5. 10. 2006, opr. št. II Ips 63/2005, sodba VS RS z dne 20. 3. 2002, opr. št. II Ips 395/2001, sodba VS RS z dne 19. 2. 2001, opr. št. II Ips 91/2000, sklep VS RS z dne 1. 3. 2001, opr. št. II Ips 12/2000, sodba VS RS z dne 16. 4. 1997, opr. št. II Ips 714/1995, Pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji 22. in 23. 6. 1993. 2 Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019.