Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi prvostopna sodba spremeni in se glasi: " Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 705.000 SIT (sedaj 2.941,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 200.000 SIT za čas od 7.2.2003 do 25.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od 700.000 SIT za čas od 7.2.2003 do plačila v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere; - od 5.000 SIT za čas od 27.2.2003 do plačila v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa v višini predpisane obrestne mere; ter ji povrniti pravdne stroške 1.071,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2005 do plačila v 15 dneh.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 232,05 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 do plačila v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 252,83 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od naslednjega dne pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1669,15 EUR (prej 400.000 SIT) odškodnine za strah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri tem pa je upoštevalo plačano akontacijo 834,60 EUR (prej 200.000 SIT). Višji tožbeni zahtevek za to obliko škode in v celoti zahtevka za plačilo odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2712,40 EUR (prej 650.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Soglašalo je z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odškodnino za strah je zvišalo na 2086,45 EUR (prej 500.000 SIT) in tožniku prisodilo 625,95 EUR (prej 150.000 SIT) odškodnine za telesne bolečine. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Tožnik je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine 5007,50 EUR (prej 1.200.000 SIT) z obrestmi. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za navedeni znesek s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, kot je bila zahtevana s tožbo. Izvedenka predvideva, da bo škodni dogodek vplival na nadaljnji razvoj trajnejših neugodnih posledic. Tožnik ne kaže interesa za igro. Izogiba se aktivnostim in krajem, povezanim s škodnim dogodkom. Ker sodišči v nasprotju z izvedenskim mnenjem navajata, da ni zmanjšanja življenjske aktivnosti, niti začasnega ne, gre za bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007-UPB-3, v nadaljevanju ZPP), ker je obrazložitev v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbah nižjih sodišč o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar sta sodišči navedli v razlogih sodb o vsebini izvedenskega mnenja in med samim izvedenskim mnenjem. Omenjeno mnenje sta sodišči v svojih sodbah pravilno povzeli, zgolj dejstvo, da na podlagi tega mnenja nista napravili takšnih dejanskih zaključkov, kot bi jih po tožnikovem prepričanju morali, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je na sedmi in osmi strani sodbe zapisalo, da "iz izvedenskega mnenja izhaja, da je možno, da bo zaradi posledic nezgode resneje oviran tožnikov čustveni in socialni razvoj in da vpliva tožnikovih težav na nadaljnji razvoj in trajnejših neugodnih posledic ni mogoče izključiti". Pritožbeno sodišče je na peti strani sodbe obrazložilo, da "možnost, da bo zaradi posledic nezgode resneje oviran tožnikov čustveni in socialni razvoj" ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja (niti začasnega) življenjskih aktivnosti. Prav takšno je predvidevanje izvedenke, ki ga je zapisala na peti in šesti strani izvedenskega mnenja (l. št. 44 in 45 v spisu). Sodišči sta torej pravilno povzeli izvedensko mnenje.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, so, da obstoji možnost, do bo v bodoče zaradi posledic nezgode resneje oviran tožnikov čustveni in socialni razvoj in da vpliva sedanjih tožnikovih težav na razvoj trajnejših neugodnih posledic ni mogoče izključiti. Pritožbeno sodišče je tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno odločilo, da tožnik zgolj zaradi možnosti (kot od verjetnosti še šibkejšega dokaznega standarda), da bo zaradi posledic nezgode resneje oviran njegov čustveni in socialni razvoj, ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dokazni standard v pravdnem postopku je prepričanje in torej ne zadošča verjetnost (ali celo možnost). Ob ugotovitvi, da tožnikove življenjske sposobnosti v času zaključka glavne obravnave niso bile trajno zmanjšane in da kaj takega z zadostno stopnjo skladnosti dejanskih zaključkov nižjih sodišč z materialno resnico ni izkazano niti za v bodoče, podlage za ugotovitev zahtevku ni (200. in 203. člena ZOR). Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temelječe na možnosti, da bodo v času sojenja obstoječe težave tožnika prerasle v trajne, kar bo obširneje pojasnjeno v nadaljevanju.

V reviziji je sporna tudi višina odškodnine za telesne bolečine. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s to poškodbo so določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Nižji sodišči sta pri odmeri odškodnine iz obravnavanega naslova upoštevali dejanske ugotovitve o obsegu in intenziteti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (tožnik je utrpel odrgnino od varnostnega pasu, podvržen je bil zanj neugodnemu pregledu v urgentni kirurški ambulanti, nato pa še pri specialistu klinične psihologije), pa tudi o tistih specifičnih okoliščinah, zaradi katerih je tožnik navkljub z objektivnega vidika skorajda neznatni telesni poškodbi vendarle upravičen do denarne satisfakcije (ob škodnem dogodku je bil star šele 2 leti, zato je bil nežnejši in občutljivejši za bolečine in druge iz škodnega dogodka izvirajoče nevšečnosti, poleg tega pa je utrpel izjemen strah, ki se je in se še vedno delno manifestira tudi somatsko). Pravkar povzete ugotovitve je po oceni revizijskega sodišča sodišče druge stopnje pravilno ovrednotilo, ko je tožniku skladno z zgoraj navedenimi materialnopravnimi kriteriji prisodilo 150.000,00 SIT denarne satisfakcije. V tem delu je torej revizija neutemeljena; s prisojo višje odškodnine bi bila glede na dejansko podlago porušena razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Drugače je z uporabo materialnega prava glede odškodnine za strah. Po svoji vsebini je strah mučna čustvena reakcija. Da predstavlja pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ne sme biti neznatne intenzitete in/ali trajanja, prav tako pa ne trajen; tudi če je dolgotrajen, po določenem času vendarle izzveni. Če se to ne zgodi, (lahko) preide v bolezen in s tem v drugo obliko škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti).

V konkretnem primeru sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnik, v času škodnega dogodka 2-letni otrok, utrpel izjemno intenziven strah (šok), ko je, obakrat ob glasnem poku in sunku, najprej avto, v katerem se je peljal, trčil v vozilo pred njim, nato pa je nanj od zadaj naletelo še vozilo za njim; strah je stopnjevala okoliščina, da je prometna nesreča presegla tožnikove dotedanje izkušnje in da sta bila zelo prestrašena tudi oba starša (mama je jokala). Dogodek je za otroka predstavljal tako hudo travmo, da se je pri njem razvila (kot se glasi diagnoza psihologa) zelo intenzivna in dolgotrajna posttravmatska stresna motnja, ki se je kazala na več načinov: podrobnosti dogodka je podoživljal še 2 leti (sprva 2 meseca vsak dan, nato vedno redkeje); strah ga je, da se bo ponovil, še vedno je pretirano čuječen in razdražljiv; po nesreči je izgubil že osvojene veščine, pričel je uporabljati že presežen otroški govor, postal je zaskrbljen, potrt, tesnoben in čemeren, pričel je znova mazati spodnjice, se oklepati staršev in izgubljati že pridobljeno samostojnost, se umikati vrstnikom ali se zapletati z njimi v konflikte, odklanjati običajne otroške aktivnosti, občasno je imel glavobol in bolečine v nogah, ipd.. Okoliščina, da je zgoraj (v grobem) povzet način doživljanja čustvene travme psiholog diagnosticiral kot intenzivno dolgotrajno posttravmatsko stresno motnjo ne narekuje presoje, da ne gre za strah kot pravno priznano škodo (pač pa morebiti za zmanjšanje življenjske aktivnosti). Ta namreč zajema poleg tistih čustev, ki jih označujemo za strah tudi (vsaj delno) tista, ki jih opisujemo z izrazi stres, stiska, stresna motnja ipd. Bistveno je, da je bila čustvena motnja zelo intenzivna in dolgotrajna (nekatere posledice do zaključka sojenja še niso izzvenele), da pa ni ugotovljeno, da se je (ali da se bo) sprevrgla v trajno (kar bi lahko bila podlaga za odškodnino za duševne bolečine bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti). Opisane posledice pretrpljenega strahu terjajo višjo odškodnino za strah od zneska 2086,45 EUR (prej 500.000 SIT), ki jo je tožniku prisodilo pritožbeno sodišče. Glede na načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivizacije v smislu upoštevanja primerljive sodne prakse ter razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti (v višini 3129,70 EUR oz. 750.000 SIT) dosojeno primerno zadoščenje za to obliko škode. Zvišana odškodnina v navedenem znesku je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 200. člena ZOR ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za strah. Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu reviziji delno ugodilo in dosojeno odškodnino za strah zvišalo za 1.043,23 EUR (prej 250.000 SIT).

Revizijsko sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 625,94 EUR (prej 150.000 SIT) in za strah 3.129,70 EUR (prej 750.000 SIT) pravične denarne odškodnine, ali skupno 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT). Znesek 900.000 SIT pomeni v času izdaje prvostopenjske sodbe 5,3 povprečnih neto plač. Pri tem pa je potrebno upoštevati že plačano akontacijo 834,59 EUR (prej 200.000 SIT), tako da je toženka dolžna plačati tožniku 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT).

Sprememba drugostopne sodbe glede odločitve o glavni stvari je narekovala tudi odločanje o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O njih je bilo odločeno na podlagi določb 154. člena ZPP glede na vrednost prisojenega zneska (2086,45 EUR oz. 500.000 SIT), upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003). Toženka je dolžna tožniku povrniti 232,05 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve njegovih stroškov revizijskega postopka, ki so mu bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo od zneska, s katerim je v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspel (2086,45 EUR oz. 500.000 SIT) - in to v obsegu, razvidnem po posamičnih postavkah iz njegovega, reviziji priobčenega, stroškovnika na list št. 103 spisa. Toženka je dolžna tožniku povrniti 252,83 EUR revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.