Jedro

Ekološko-zdravstveni razlogi, ki jih tožniki navajajo v zvezi s černobilsko nesrečo, niso razlogi, ki bi bili upoštevni za ugoditev prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1508/2003-9 z dne 24.9.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep in odločbo tožene stranke z dne 24.7.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo predlogu tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožena stranka je po združitvi upravnih stvari tožnikov v en postopek odločila, da se zavrnejo njihove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter še odločila, da morajo v roku 15 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Tožniki so v prošnjah z dne 5.6.2002 za priznanje azila navedli, da so Ukrajino zapustili iz ekološko-zdravstvenih razlogov, ker so bili žrtve jedrske nesreče v Črnobilu. Živeli so v kraju s povečanim sevanjem in imajo zaradi tega zdravstvene težave. Praded prvega tožnika je bil po rodu Slovenec in je zato pisal predsedniku Republike Slovenije za pomoč, vendar so varnostni organi Ukrajine to pismo prestregli. Dobil je odgovor Ministrstva RS za notranje zadeve s pravnim poukom, kako se v Sloveniji pridobi državljanstvo, vendar so ga od tedaj dalje nadzorovali ukrajinski organi. Tožniki niso bili člani političnih strank, po narodnosti pa so Rusi (oziroma pol Slovenci), po veroizpovedi so pravoslavci ter državljani Ukrajine. V primeru vrnitve v Ukrajino bi jih zasliševala varnostna služba, prvotožnik, ki je zdravnik, pa ne bi več našel zaposlitve. V Slovenijo so prišli z veljavnimi potnimi listi. Iz poročil vladnih in nevladnih organizacij izhaja, da v Ukrajini oblasti spoštujejo človekove pravice, parlament je izvolil tudi prvega varuha človekovih pravic, državljani Ukrajine pa lahko tudi vlagajo zahtevke na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic v Strasbourgu. Ukrajina je tudi članica Sveta Evrope. Ruska manjšina ima z ustavo zagotovljeno svobodo razvijanja, uporabe in zaščite ruskega jezika, enako je tudi z drugimi narodnostnimi manjšinami. Iz istih poročil tudi izhaja, da imajo črnobilske žrtve določene ugodnosti pri zdravstveni oskrbi, nastanitvi, potovanjih, davčnih olajšavah, dostopu do univerzitetnega študija ter mesečnega denarnega nadomestila. Iz poročil nadalje izhaja, da oblasti včasih kršijo državljanske pravice do zasebnosti, kljub temu, da je ta zagotovljena z ustavo. Z ustavo je zagotovljena tudi svoboda gibanja, na podlagi katere državljani Ukrajine brez problemov dobijo potni list in odidejo v tujino. Tako sta tudi prvotožnik in drugotožnica večkrat potovala v tujino in se vračala v Ukrajino. Sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi tožene stranke, saj je menilo, da je njena odločitev utemeljena, razlogi pa pravilni. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil). Razlogi, ki so jih navajali tožniki v svoji vlogi in na zaslišanjih, da je njihovo življenje zaradi posledic jedrske nesreče v Črnobilu, ki se je zgodila v letu 1986, ogroženo, ukrajinske oblasti pa so tudi posegle v njihove osebnostne pravice, po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavljajo tistih utemeljenih razlogov, ki bi narekovali ugoditvi prošnji za podelitev azila v Republiki Sloveniji. Pri tem se sodišče sklicuje na poročila, ki jih je pridobila v upravnem postopku tožena stranka in iz katerih izhaja, da v Ukrajini ni političnih zapornikov, da se državljani Ukrajine lahko svobodno gibljejo znotraj države in potujejo v tujino in da so jim tudi varovane druge človekove pravice. V zvezi s pregledovanjem posameznikove pošte sodišče prve stopnje meni, da predstavlja poseg v osebnostno pravico, vendar pa tožnikove navedbe niso konkretizirane s konkretnimi posegi državnih organov oziroma posledicami, ki bi jih utrpela družina prosilcev za azil, saj ni bilo preprečeno potovanje v tujino ali kakršenkoli poseg v varnost ali fizično integriteto same družine. Prav tako žrtvam jedrske nesreče v Črnobilu Ukrajina omogoča v okviru svojih ekonomskih možnosti zdravljenje, kar smise lno potrjujeta tudi prva tožnika. Sodišče je nadalje zavrnilo tožbene ugovore, ki jih navajajo tožniki kot primer kršitve človekovih pravic, in sicer, da navajani primeri niso uporabni v konkretnem primeru, ker se nanašajo na drugo problematiko.

Sodišče je zaradi izpolnjevanja pogojev, ki jih določa Zakon o sodnih taksah, tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

V pritožbi zoper sodbo tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče prizna tožnikom azil oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče odpravi prvostopno odločbo in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Menijo, da izpolnjujejo pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Razlogi ogroženosti so pri njih nedovomno izkazani. Ko si je prvi tožnik začel urejati dokumentacijo za odhod iz Ukrajine, to dokumentacijo pa si je urejal v Budimpešti, ga je po vrnitvi v Ukrajino začela nadzirati tajna služba. Imel je tudi težave na delovnem mestu. Ni več mogel prosto hoditi po tovarni, kjer je zaposlen in ni imel več dostopa do vseh prostorov, kot dotedaj. Začel se je bati, da se mu ne bi po naključju zgodila kakšna nesreča. Tudi njegov oče je začel prejemati očitno odprta pisma. Tovarna, v kateri je bil zaposlen prvi tožnik, je delala skoraj izključno za potrebe vojske in bo lahko ob vrnitvi v Ukrajino sedaj preganjan zaradi domneve izdaje vojaške tajnosti. Poleg navedenega so tožniki ogroženi zaradi sevanja, ki ga povzroča še Črnobilska nesreča. Vsi imajo težave s ščitnico, z želodcem, otroci so morali obiskovati tudi nevrologa. Vrnitev v izvorno državo bi zato za njih pomenila gotovo smrt. Zaradi navedenega so mnenja, da celota razlogov, na podlagi katerih prosijo za zaščito, predstavlja zadosten in utemeljen razlog za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Opozarjajo tudi na načelo prepovedi nevračanja, ki izhaja iz 3. člena EKČP in 3. člena Ženevske konvencije, kar vse izhaja tudi iz 6. člena Zakona o azilu. V obravnavani zadevi obstaja dejansko tveganje, da bo stranka izpostavljena slabemu ravnanju. Tožniki v Sloveniji iščejo le varno, človeku dostojno in mirno življenje. Vrnitev tožnikov bi torej predstavljala kršitev človekovih pravic, kar je varovano tako s slovensko zakonodajo in slovensko ustavo, kot tudi mednarodnimi konvencijami oziroma pogodbami. Na koncu pritožbe so prosili tudi za oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Svojo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke je prvostopno sodišče utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Presodilo je tudi vse tožbene ugovore in jih po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo.

Kot je že uvodoma pravilno navedlo sodišče prve stopnje, določata pogoje za priznanje azila 2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o azilu (ZAzil). Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija), to je preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli, št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom, št. 2 ter njenih protokolov, št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (EKČP), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tožena stranka je navedena zakonska določila pravilno uporabila pri odločanju o prošnjah za azil. Zato ne obstoji pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča tožniki niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem oblasti v Ukrajini. Prav tako tožniki ne izkazujejo utemeljenega strahu zaradi zatrjevanega maščevanja nedoločenih ljudi oziroma tajnih služb, zaradi katerih vrnitev tožnikov v Ukrajino ne bi bila varna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo odločitev upravnega organa in pravilno pritrdilo toženi stranki, da pri tožnikih niso podani pogoji za priznanje azila, saj njihove navedbe in nekonkretizirana bojazen pred maščevanjem, glede na objektivne okoliščine v izvorni državi, ne dajejo opore, ki bi kakorkoli lahko omajali ugotovitve in sklepanja tožene stranke, da tožniki v izvorni državi ne bi bili preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njihovega političnega prepričanja v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo oceno tožene stranke o sedanjih razmerah v Ukrajini, in sicer na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za verodostojni vir informacij. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne držijo navedbe tožnikov v njihovi pritožbi o njihovi ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo in je ta pritožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

O predlogu tožnikov, da se jih iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj so bili tožniki oproščeni plačila sodnih taks že s sklepom sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.