Jedro

Zbiranje sredstev ustanove, ustanovljene na podlagi Zakona o ustanovah, v splošno koristen namen ter upravljanje s temi sredstvi, ne predstavlja finančnega poslovanja v smislu gospodarske dejavnosti po 1. točki 5. odstavka 126. člena KZ.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obdolženca oprostilo obtožbe in odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Zoper to sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije J. Š. je v pisnem predlogu, podanem po II. odstavku 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

S predlogom višjega državnega tožilca so bili seznanjeni oba obdolženca in njihovi zagovorniki. Zagovorniki obdolžene B. M. M. so v pisnem predlogu z dne 26.5.2006 predlagali, da pritožbeno sodišče predlogu višjega državnega tožilca ne ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ravnanje obdolžene B. M. M. kot predsednice uprave ustanove Sklada za izgradnjo nove p. klinike, ko je v nasprotju z določbami statuta ustanove podpisala virmanski nalog, na podlagi katerega je bil družbi K. d.o.o. nakazan depozit v znesku 10.000.000,00 SIT, ne predstavlja kaznivega dejanja neupravičene uporabe po členu 246 Kazenskega zakonika, ker obdolženki denarna sredstva niso bila zaupana v zvezi z njenim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Namen ustanove je bil zbiranje sredstev za čim prejšnjo izgradnjo in delovanje nove p. klinike v L. in je splošno koristen. Glede na ta namen ustanova ne opravlja gospodarske dejavnosti v kazenskopravnem pomenu izraza gospodarska dejavnost. Gospodarjenje z denarjem ustanove namreč ne predstavlja finančnega poslovanja v smislu gospodarske dejavnosti.

Takšno stališče je pravilno in ga pritožbene navedbe državnega tožilca ne morejo izpodbiti. Pritožnik se sklicuje na 27. člen Zakona o ustanovah, po katerem se prihodki ustanove ustvarjajo z gospodarjenjem, z ustanovitvenim premoženjem, darili in drugimi naklonitvami, prihodki od opravljanja dejavnosti in druge načina. Po 4. členu statuta ustanova lahko pridobiva sredstva kot prihodek iz lastnega poslovanja tudi z vezavo oziroma deponiranjem prostih finančnih sredstev pri bankah z državno garancijo. Takšno ravnanje predstavlja gospodarjenje z zbranim denarjem v smislu ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarja, ne pa finančno poslovanje oziroma poslovanje z denarjem kot gospodarsko dejavnostjo. Vsako finančno poslovanje namreč še ne pomeni gospodarske dejavnosti temveč le tisto, ki opravlja pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja neupravičene uporabe po členu 246 KZ, ki je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo bi bil torej lahko le oseba, ki opravlja določeno delo pri pravnem subjektu, katerega temeljna dejavnost ni profitna, če bi neupravičeno uporabila denar v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, s katero bi ta pravna oseba, sicer lahko tudi neprofitna ustanova, konkurirala drugim gospodarskim subjektom. Ker temu ni tako, saj ne gre za denar, ki bi bil predsednici uprave zaupan v zvezi z njenim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti temveč pri upravljanju s sredstvi sklada, je bil izrek oprostilne sodbe pravilen in ustrezno obrazložen. Zato pritožba državnega tožilca, ki meni drugače in zatrjuje, da je sodišče spregledalo, da je bilo plasiranje sredstev v nasprotju z Zakonom o ustanovah in statutom, teh zaključkov ne more ovreči. Odločitev sodišča glede na navedeno pa tudi ni v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se sklicuje državni tožilec v pritožbi, ko povzema odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 288/97 z dne 5.3.1998 in sodbi I Ips 208/98 z dne 7.3.2002. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.