Jedro

Ker je tožeča stranka objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja, ji je gradbena inšpekcija pravilno izrekla ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. Iz podatkov v upravnih spisih pa je nedvomno razvidno, da v zadevi ne gre za enostavni objekt, za katerega po ZGO-1 zadošča le lokacijska informacija.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.10.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 4.9.2003, kolikor se ta nanaša na: 1. točko izreka te odločbe, po kateri mora tožeča stranka takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo zimskega vrta ob restavraciji Hotela A., tlorisne dimenzije 5,40m x 12,00m, na zemljišču s parc. št. 10 k.o. ..., ki je v zavezančevi lasti; 2. točko izreka odločbe, ki določa, da mora inšpekcijski zavezanec do 31.12.2003 objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje, na svoje stroške, 3. točko izreka odločbe, ki določa, da se inšpekcijskega zavezanca opozori, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah; 5. točko izreka odločbe, ki določa, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in 6. točko izreka odločbe, ki določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Odpravila pa je 4. točko izreka odločbe in jo nadomestila z novo. S spremenjeno 4. točka je odločila, da za objekt iz 1. točke izreka te odločbe veljajo naslednje prepovedi: izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti v njem, promet z njimi, sklepanje pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja, da v konkretnem primeru ne gre za enostavni objekt v smislu 1.9. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Dejstvo je, da je tožeča stranka pridobila lokacijsko informacijo z dne 3.6.2003, in sicer za izdelavo zimskega vrta, dimenzij 7 x 11 m, ki naj bi potekal ob sedanji kuhinji do restavracije hotela A. V citirani lokacijski informaciji je povsem jasno navedeno, da je za nameravani poseg v prostor potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Tako dejansko stanje pa zadošča za odreditev inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02). Mnenje tožeče stranke, da gre v konkretnem primeru za enostaven objekt, je povsem irelevantno. Zoper lokacijsko informacijo res ni možno vložiti nobenega pravnega sredstva, vendar se sodišče v pravilnost oziroma nepravilnost ureditve instituta lokacijske informacije ne more spuščati. Sodišče se strinja s toženo stranko, da na pravno stanje stvari ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka naknadno zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja. Gradnjo je dovoljeno pričeti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja oziroma na odgovornost investitorja po dokončnosti gradbenega dovoljenja, ki pa ga v konkretnem primeru tožeča stranka ni imela, česar niti ne zanika. Tožeča stranka pa utemeljeno navaja, da je res lastnica zemljišča, na katerem je prišlo do spornega posega, kar se je sodišče prepričalo z vpogledom v zemljiško knjigo. Lastništvo je pomembno pri izrečenih prepovedih iz 158. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02), kar sicer pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Glede na to, da je tožena stranka prepovedi iz 158. člena ZGO-1 v primerjavi z upravnim organom prve stopnje omejila, bi torej pomenilo, da bi sodišče, v kolikor bi tožbi v tem delu ugodilo določilo „širše“ prepovedi, kot jih je določila tožena stranka, odločilo v škodo tožeče stranke. Zato izpodbijane odločbe v tem delu (glede izrečenih prepovedi) ni odpravilo oziroma spremenilo. Glede na vse navedeno pa je bil po presoji sodišča prve stopnje izrečeni ukrep gradbenega inšpektorja utemeljen, tožba zoper odločbo tožene stranke pa neutemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi, sedaj reviziji uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno oziroma revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri tožbenih ugovorih in med drugim navaja še, da ni točno, da bi gradila brez dovoljenja, kot se ji očita. Navaja, da je pred pričetkom gradnje predvidevala, da za tako gradnjo zadostuje lokacijska informacija oziroma dovoljenje za priglašena dela, saj je šlo za gradnjo oziroma podaljšanje nadstreška. Po pričetku gradnje je izvedela, da mora za ta del adaptacije pridobiti gradbeno dovoljenje. Šlo je prvotno za enostavno zasteklitev fasadne površine, torej za enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka je v dobri veri nadaljevala z delom, ker je pripravila vso dokumentacijo in pridobila ustrezna dovoljenja za izdajo gradbenega dovoljenja. Navaja, da v danem primeru vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Nadstrešek, ki je bil odstranjen je bil dotrajan in nevaren za okolico, nadstrešek se je tako odstranil in ga ni mogoče postaviti nazaj. Nadstrešek je dejansko obnovljen z novim nadstreškom. Brez nadstreška bi se na stavbi delala škoda. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Materialno pravo je napačno uporabljeno tudi zato, ker je Občina Bled v lokacijski informaciji, ki ima namen informirati stranko o stanju v prostoru, odločila, da mora tožnik za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, čeprav ji ni bil predložen načrt izvedbe. Za pridobitev gradbenega dovoljenja pa je Občina Bled morala sprejeti spremembo in dopolnitev PUP-a. Pred sprejemom tega akta, pa bi se nadstrešek lahko obnovil s priglasitvijo del. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1 (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 – sklep US), ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožba po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo tožeče stranke kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna z dnem uveljavitve ZUS-1, to je s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, čemur pa revizijsko sodišče ne more pritrditi, saj je mnenja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka za gradnjo spornega zimskega vrta v času odreditve inšpekcijskega ukrepa ni imela gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga morala imeti. Na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa se je po oceni revizijskega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 152. člena ZGO-1. Po tej zakonski določbi, pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna. Iz podatkov v upravnih spisih je nedvomno razvidno, da v zadevi ne gre za enostavni objekt, za katerega po ZGO-1 zadošča le lokacijska informacija. Enostavni objekt je po 1.9. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno-tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; enostavni objekti se razvrščajo na pomožne objekte, začasne objekte, vadbene objekte, spominska obeležja in urbano opremo, za kar pa tudi po oceni revizijskega sodišča ne gre. Sklicevanje tožeče stranke, da ni vedela, da potrebuje gradbeno dovoljenje, je irelevantno. Tudi iz same lokacijske informacije z dne 3.6.2003 izhaja, da je za gradnjo zimskega vrta potrebno gradbeno dovoljenje. Na izdano lokacijsko informacijo, ki ima naravo potrdila iz uradne evidence, sicer res ni mogoče vložiti pritožbe, možno pa je zahtevati njen popravek, če ni v skladu z uradno evidenco. Pri tem pa so tudi neutemeljeni revizijski ugovori, da v danem primeru ni mogoče vzpostaviti prvotnega stanja. Tudi po presoji revizijskega sodišča je zakonodajalec za nedovoljene posege v prostor kot primarno sankcijo določil odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, zgolj kadar ta sankcija ni možna, pa se lahko poseg sanira na drugačen način. Predmet presoje v obravnavani zadevi je zimski vrt, kjer po oceni revizijskega sodišča ne gre za poseg v prostor, kjer ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Upoštevajoč določbo 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, na lastno odgovornost investitorja pa tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja, in glede na to, da ni šlo za enostavni objekt ter dejstva, da tožeča stranka ni imela gradbenega dovoljenja, je inšpekcijski ukrep zakonit. Tak ukrep pa se izreče ne glede na to, iz kakšnega razloga je investitor opravil nedovoljen poseg v prostor. To sta tožeči stranki pravilno pojasnila oba upravna organa in tudi sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka ni navedla bistvenih kršitev postopka, zato tega revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.