Jedro

Načeloma sicer v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem odkupu samo v korist enega od njiju. Vendar pa je tudi velikost deleža odvisna od uporabe kriterijev iz 59. člena ZZZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi spadalo v skupno premoženje pravdnih strank tudi stanovanje v Ljubljani, poleg tega pa tudi osebni avtomobil znamke Mitsubushi Colt z reg. št... Ugotovilo je, da navedeno premoženje predstavlja toženčevo posebno premoženje, na katerem ima izključno lastninsko pravico. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede na vsebino revizijskih navedb izpodbija le tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil glede obsega skupnega, v zakonski zvezi pridobljenega premoženja, zavrnjen njen tožbeni zahtevek. Nasprotja v izpovedbah posameznih prič niso le navidezna in se ne nanašajo na nebistvene okoliščine. Izpodbijana sodba navedenih nasprotij ni razrešila, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so v njej izostali (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Vprašljiva je tudi pravilna uporaba določb Stanovanjskega zakona. Posojila, ki so bila potrebna za nakup spornega stanovanja, so bila vrnjena s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v zakonski skupnosti, zaradi česar je kupljeno stanovanje njuno skupno premoženje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v svoji sodbi obširno obrazložilo. Povedalo je, kakšne so izpovedi posameznih prič in zakaj verjame pričam, ki so o nastajanju in obsegu skupnega premoženja potrdile toženčeve navedbe. Sodišče druge stopnje je pritožbo, ki se s tem ni strinjala, zavrnilo z obrazložitvijo, da so morebitna nasprotja v izpovedbah prič navidezna in se nanašajo na nebistvene okoliščine. Pri tem se je očitno oprlo na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi (le) navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato je izpodbijana sodba tako obrazložena, da je zmožna preizkusa na revizijski stopnji. V tem obsegu revident niti ne pove, kaj je v njenih razlogih narobe in v čem odstopajo od ugotovljenih dejstev. Brez navedbe konkretnih nasprotij med dokaznim gradivom in sodbenimi razlogi o reviziji ni mogoče argumentirano razpravljati. Taka revizija v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne omogoča resnega preizkusa in je zato v tem obsegu neutemeljena.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve o nakupu avtomobila že same po sebi demantirajo tožbeno trditev, da bi avto z registracijsko označbo ... spadal v skupno premoženje pravdnih strank: kupil ga je namreč toženec pred začetkom ekonomske in zakonske skupnosti iz lastnih sredstev, zato je njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Stanovanje v Ljubljani (bivše družinsko stanovanje toženčeve družine) je po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (117. člen) odkupil toženec kot imetnik stanovanjske pravice sicer v času trajanja zakonske skupnosti, vendar izključno z denarjem, ki so mu ga zanj podarili najbližji sorodniki. Načeloma sicer v razmerju med zakoncema ni mogoče šteti ugodnosti pri privatizacijskem odkupu samo v korist enega od njiju. Vendar pa je tudi velikost deleža odvisna od uporabe kriterijev iz 59. člena ZZZDR. Dejanske ugotovitve v tej smeri ne podpirajo tožničine teze, da je pri nakupu stanovanja kakorkoli sodelovala. Stanovanje torej ni bilo pridobljeno z delom v zakonski zvezi (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), temveč s sredstvi, ki so toženčevo posebno premoženje. S tem v zvezi je izpodbijana sodba pravilno pravno relativizirala tako dejstvo, da je toženec ob nakupu stanovanja bil imetnik stanovanjske pravice, kot tudi tožničin interes, "da bi stanovanje postalo del skupnega premoženja takratnih zakoncev". Vse ostalo, kar v zvezi s tem uveljavlja revizija, se nanaša na dejanske ugotovitve, ki pa ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.