Jedro

Dejstva, ki ga stranka prizna, sodišču ni treba dokazovati in ga šteje za ugotovljeno, tudi če kakšen dokaz v spisu kaže kaj drugega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednosti 109.844,79 ATS z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 2.11.1998 priznala, da ji je tožena stranka plačala 34 obrokov po pogodbi o leasingu. Čim je tako, se sodišču ni bilo več treba ukvarjati z vprašanjem dokazovanja tega dejstva. Dejstva, ki ga stranka pred sodiščem prizna, po določbi 1. odst. 221. člena ZPP/77 ni treba dokazovati; tudi če kakšen dokaz v spisu kaže kaj drugega, tega dokaza sodišču ni treba upoštevati in ocenjevati. Zato ne drži pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje število plačanih obrokov ugotavljati z izpiskom iz poslovne knjige - kontnega lista tožeče stranke in da ne bi smelo verjeti toženi stranki, da je plačala katerikoli obrok. Trditev tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, da je iz plačanih obrokov najprej poračunavala zamudne obresti in stroške (kar bi pomenilo, da je dejansko plačala manj kot 34 obrokov), pa je bila postavljena tako na splošno, da je prvostopno sodišče res ni moglo preveriti. Tožečo stranko je zato utemeljeno pozivalo, naj da dodatne navedbe in pojasnila, a ta tega ni storila. Tako na primer tega, zakaj je pri knjiženju vračila obrokov v depozit prihajalo do razlike 60 ATS v breme tožene stranke (takih knjiženj je bilo več in ne samo eno, kot je navedeno v pritožbi), kljub izrečnemu vprašanju sodišča sploh ni znala pojasniti (zapisnik o glavni obravnavi dne 2.11.1998). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dovolj določno navedla dejstev in predlagala dokazov za njihovo dokazovanje, da bi bilo mogoče njenemu zahtevku ugoditi (219. člen ZPP/77). Zato je razsodilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov - niti tistih, ki jih tožeča stranka obrazlaga v pritožbi niti tistih, na katere po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.