Jedro

S tem ko zagovornik najprej ugotavlja, da so bila odločilna dejstva nepravilno ugotovljena in nato na takšni podlagi zatrjuje protispisnost, uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. To pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahtevi obsojenega E.D. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.05.1998 je bil E.D. spoznan za krivega kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ, zanj mu je bila določena kazen eno leto in 6 mesecev zapora, posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, zanj mu je bila določena kazen 8 let in 6 mesecev zapora in nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, za katerega mu je bila določena kazen 10 mesecev zapora in nato izrečena enotna kazen 10 let in 6 mesecev zapora.

Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 29.09.1998 delno ugodilo, tako da je določeno kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 181. člena KZ znižalo na eno leto zapora, kazen za kaznivo dejanje po 1. odstavku 180. člena pa na 6 let in 6 mesecev zapora in mu nato izreklo novo enotno kazen 8 let zapora, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno pravnomočno sodbo sta obtoženec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik v svoji vlogi navaja, da zahtevo vlaga iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in nadalje zopet podrejeno, naj izrečeno kazen primerno zniža. Zagovornik obtoženca meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navaja, da ni sledilo zagovoru obtoženca, ker je ta povsem nesmiseln in še nadalje navedlo, da ni razloga, da bi obtoženec, če bi res imel z oškodovanko prostovoljno spolno razmerje, da tega ne bi povedal že pri prvem zaslišanju. Nadalje vložnik ponavlja oceno obtoženčevega zagovora iz prvostopenjske sodbe in v zvezi s tem zaključuje, da so razlogi o odločilnih dejstvih po eni strani nejasni, po drugi strani s seboj v nasprotju, gre pa po njegovem tudi za razlaganje obtoženčevega zagovora na način, ki ne izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju kot tudi ne iz zapisnikov o zaslišanju oškodovanke in ostalih prič.

Vložnik v nadaljevanju podaja svojo oceno obtoženčevega zagovora ter oškodovankine izpovedbe obenem z možnimi motivi za vložitev kazenske ovadbe zoper obtoženca.

Vložnik tudi meni, da v opisu obtoženčevega ravnanja, s katerim naj bi storil kaznivo dejanje spolnega nasilja, niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja in da ni bilo z ničemer dokazano, da je takšno nasilje obtoženemu moč očitati za navedena dva meseca v letu 1993. Vložnik prav tako meni, da za kaznivo dejanje posilstva niso podani znaki tega kaznivega dejanja. Gre za realni stek, pri katerem bi bilo potrebno pri vsakem posamičnem dejanju navesti časovne in krajevne okoliščine dejanja ter natančno opisati in dokazati vse znake kaznivega dejanja.

Glede kaznivega dejanja nasilništva po mnenju vložnika ni prišlo do zgražanja v javnosti oziroma priči E.H. in M.M. tega ne potrjujeta. Sodišče bi, v kolikor bi hotelo ugotoviti, ali je prišlo do zgražanja, moralo zaslišati sosede obtoženca, katerih zaslišanje je poimensko on sam predlagal, pa je sodišče ta predlog zavrnilo.

Obsojeni E.D. v svojih vlogah, ki jih je podal v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od 12.10.1998 do 12.01.1999, zatrjuje, da je nedolžen. Opisuje svojo življenjsko pot, razmere v družini in še posebej svoje razmerje s hčerko E. Zatrjuje, da je zaradi ljubezni do hčerke popolnoma izgubil glavo, zanika pa, da bi zoper njo kdajkoli uporabil silo v zvezi s spolnimi dejanji. Fizično silo zoper hči in ženo je uporabil le v kasnejših prepirih, do katerih je prišlo prav zaradi razmerja s hčerko. Zadeva je prišla pred sodišče zaradi ženinega maščevanja. Vložnik še graja sodišče, ker ni zaslišalo kot priče sosede A.S., pa tudi drugih prič, meni pa tudi, da bi moral biti v zadevi postavljen izvedenec - seksolog.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da uveljavljane kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona niso podane. Ugotavlja, da se zahteva obsojenčevega zagovornika v bistvu ukvarja le z dejanskim stanjem, ki pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obsojenca zatrjevano bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP izvaja na podlagi kritike dokazne ocene prvostopenjskega sodišča tako glede zagovora obsojenca kot izpovedbe oškodovanke, pri čemer vložnik podaja svojo oceno teh dokazov in potem rezultat primerja z zapisniki o zaslišanjih obsojenca in priče. V tem primeru zato ne gre za nejasnost ali nasprotja glede odločilnih dejstev, ampak za izpodbijanje pravilnosti dokazne ocene sodišča. Vložnik najprej ugotavlja, da so bila odločilna dejstva nepravilno ugotovljena in nato na takšni podlagi zatrjuje protispisnost, v resnici torej uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Čas in kraj izvršitve kaznivega dejanja spolnega nasilja, opisanega pod točko 1. izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, sta v tem primeru le modaliteti kaznivega dejanja, ne pa njegov poseben znak. Ne glede na to sta obe modaliteti izraženi dovolj določno, da dejanje časovno in krajevno opredeljujeta tako, kot je to potrebno za uporabo določb Kazenskega zakonika. Vložnik v zvezi s tem ni navedel, katere določbe zakona naj bi bile, zaradi po njegovem preveč abstraktnega opisa dejanja, kršene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu obtoženčevega ravnanja uresničeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 181. člena KZ oziroma ta opis vsebuje vse podatke iz 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, medtem ko je vprašanje dokazanosti dejanja zopet vprašanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da v opisu kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ niso podani znaki tega dejanja. Tudi to dejanje je dovolj določno opredeljeno s časovnim okvirom kot tudi kraji, kjer je bilo izvrševano, navedene so okoliščine o uporabi tako sile kot grožnje, usmerjene na življenje in telo oškodovanke, navedeno pa je tudi število na tak način doseženih spolnih občevanj. Trditev, ki jo takšen celoten opis (nadaljevanega) dejanja predstavlja, je dovolj določna: postavljen je časovni okvir (obdobje, v katerem so bila posamezna dejanja izvršena) in očitek, da so bila spolna občevanja - najmanj sto, dosežena s prisilo. Zaradi takšnega opisa dejanja in na takšni podlagi izrečenega krivdoreka in pravne opredelitve, po oceni Vrhovnega sodišče kazenski zakon ni bil kršen. Tudi pri teh ugovorih se izkaže, da je ključno vprašanje, ki ga vložnik postavlja, vprašanje dokazanosti takšnega dejanja z vsemi posameznimi fakti, ki ga sestavljajo, gre torej že zopet za uveljavljanje razloga pravilne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izpodbijana sodba pri kaznivem dejanju nasilništva ugotavlja v izreku, da je obsojenčevo nasilje nad hčero E.D. vznemirilo tiste, ki so jo videli, ko je pretepena in podpluta hodila na delo. Zgražanje drugih zaradi obsojenčevega početja je torej opisano in v dokaznem postopku tudi ugotovljeno. Zavrnitev predlaganih prič - sosedov ne predstavlja kršitve pravice do izvedbe dokazov v korist obdolženca. Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta ugotovili, da pri dogodkih sosedi niso bili prisotni, okoliščine, v katerih je živela družina D., pa so bile dovolj razjasnjene z drugimi izvedenimi dokazi.

Obsojenec v svojih vlogah z eno izjemo uveljavlja izključno razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga glede na določbo 2. odstavka 420. ZKP Vrhovno sodišče ni preizkušalo. Prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo zaslišanje A.S., ni kršilo pravic obrambe, saj je ugotovilo, da navedena o dejanjih ne bi vedela povedati ničesar relevantnega, utemeljeno je sodišče zavrnilo tudi predlog za postavitev izvedenca - seksologa, ki naj bi ugotovil, ali je oškodovanka pri spolnih odnosih doživljala orgazem, iz česar naj bi se dalo zaključevati, ali so bili ti odnosi prostovoljni ali ne. Na podlagi navedenega preizkusa kršitev, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljane kršitve zakona niso podane in da sta zahtevi, predvsem zahteva obsojenca, vloženi tudi zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.