Jedro

Namen določbe 30. člena ZDSS-1 ni, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla na sodišče druge stopnje oziroma, da bi pritožbeno sodišče v celoti izvajalo relevantne dokaze. Če pa je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopenjske sodbe, kljub temu če je potrebno izvesti še nekatere dokaze (ne pa vseh ali večine dokazov prvič), ki jih sodišče prve stopnje še ni izvedlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (prvem in tretjem odstavku izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo razlike nadomestila plače od avgusta 2001 do marca 2003 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki izhajajo iz sodbe, ter zahtevek za plačilo odpravnine v višini 27.849.289,00 SIT oziroma protivrednosti v EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Svojo odločitev je oprlo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 239/2005 z dne 7.11.2006, o zavrnitvi zahtevka tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 26.6.2001 v zvezi s sklepoma z dne 5.7. in 30.7.2001 o njegovi razrešitvi z delovnega mesta direktorja, o odvzemu direktorskih pooblastil ter o opravi primopredaje z novim direktorjem. Ker zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi ni bilo razlogov za ugotovitev nedopustnega ravnanja tožene stranke pri tožnikovi razrešitvi, ni podana odškodninska odgovornost kot temelj za priznanje denarnih zahtevkov tožnika.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadalje je odločilo, da se pritožba v delu glede odločitve o vmesnem ugotovitvenem zahtevku šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Ugotovilo je, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek, ki ga je poimenoval kot vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem sodišče ni odločalo. Ta zahtevek sicer ne predstavlja odločanja o pravici ali pravnem razmerju v skladu s tretjim odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije št. 26/99 in nadalj.), vendar to ne pomeni, da sodišču ni bilo potrebno odločati o njem. V zvezi z zahtevkom za plačilo razlike nadomestila plače je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik s pravnomočno sodbo v zadevi Pdp 606/2005 uspel z zahtevkom za razveljavitev razporeditvenih odločb z dne 20.5.2002 in 12.7.2002, zaradi česar bi mu pripadala plača po zadnji veljavni razporeditvi oziroma pogodbi o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo zadnje razporeditve tožnika, bo to moralo storiti v ponovnem postopku in upoštevati tudi obdobja tožnikovega bolniškega staleža, saj mu v tem primeru pripada le nadomestilo plače. Teh zneskov po stališču sodišča verjetno ne bo mogoče ugotoviti brez izvedenca ustrezne stroke. V zvezi z zahtevkom za plačilo odpravnine je opozorilo na nepravilno tolmačenje določb pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 1.4.1998 (in aneksa z dne 1.10.1999), saj v primeru razrešitve tožnika brez utemeljenega razloga ni potrebna še pozitivna ocena njegovega dela. Sodišču prve stopnje je naložilo, da ugotovi, ali je bila razrešitev morda podana brez utemeljenega razloga in na podlagi te ugotovitve ponovno odloči o odpravnini.

V zvezi z razlogi za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je pritožbeno sodišče izhajajo iz določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list Republike Slovenije št. 2/2004) in navedlo, da je namen te določbe zlasti, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pa pomeni, da je treba to določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oziroma sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za popravo nepravilnosti v smislu 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. Namen pritožbene obravnave ni v celoti izvajati relevantne dokaze, ki so potrebni za pravilno rešitev zadeve.

Zoper sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje se pritožuje tožnik. Navaja, da iz določbe 30. člena ZDSS-1 nedvomno izhaja, da mora sodišče druge stopnje samo odločiti o tožnikovi pritožbi brez vračanja zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče daje določbi drugačen pomen, kot izhaja iz zakona, prav tako pa je tudi pravno zgrešeno stališče, da namen te določbe ni prelaganje sojenja na sodišče druge stopnje. S tem v zvezi opozarja tudi na določbo 20. člena ZDSS-1 (načelo pospešitve postopka), dejstvo, da je tožbo vložil že 23.7.2001 in da je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Poudarja, da je mogoče celoten dokazni postopek na drugi stopnji izvesti le na enem naroku in da to nikakor ne bi pomenilo nesorazmernega obremenjevanja pritožbenega sodišča. Za pravilno odločitev je poleg vpogleda listinskih dokazov preostalo le zaslišanje tožnika in dveh prič, pa še to le v primeru, če bi sodišče izvedbo teh dokazov štelo za potrebno. Sodišče prve stopnje je nekatere listinske dokaze sicer napačno vpisalo v priloge spisa, vendar so v spisu vse listine, ki omogočajo izvedbo dokaznega postopka. Treba je upoštevati tudi prekluzijo tožene stranke in stališče sodne prakse glede tega, da morajo biti v sklepu nadzornega sveta navedeni razlogi za odpoklic direktorja oziroma uprave, sicer se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenega razloga. Nadalje navaja, da je v izogib angažiranja izvedenca finančne stroke tožena stranka sama predložila izračun prikrajšanja pri nadomestilu plače za tožnika, tožnik pa je s tem izračunom soglašal in ustrezno utesnil tožbeni zahtevek. Tudi ugotovitev zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi oziroma razporeditve tožnika ne zahteva izvedbe obširnega dokaznega postopka. Na drugačno odločitev ne more vplivati to, da je o vmesnem ugotovitvenem zahtevku treba izdati dopolnilno odločbo. Odločitev o dajatvenih zahtevkih ni odvisna od tega, ali bo sodišče prve stopnje z dopolnilno odločbo tožniku sploh priznalo pravni interes za vmesni ugotovitveni zahtevek, sicer pa bo ob ugoditvi denarnemu zahtevku postal vmesni zahtevek brezpredmeten.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 velja, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopenjske sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tega načela izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišča prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku.

Točna je sicer navedba v izpodbijanem sklepu, da ni namen določbe 30. člena ZDSS-1, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla na sodišče druge stopnje oziroma, da bi pritožbeno sodišče v celoti izvajalo relevantne dokaze. Če pa je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopenjske sodbe, kljub temu če je potrebno izvesti še nekatere dokaze (ne pa vseh ali večine dokazov prvič), ki jih sodišče prve stopnje še ni izvedlo.

Odločilno za presojo v obravnavani zadevi je, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek z vpogledom listin in priloženega spisa in da so že ti dokazi nudili zadostno oporo sodišču druge stopnje za materialnopravne usmeritve o upravičenosti tožnika do plačila razlike nadomestila plače ter odpravnine in da je na podlagi teh materialnopravnih izhodišč (ki sicer niso predmet presoje Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje) potrebno dodatno izvesti le še nekatere dokaze in ne obsežnega dokaznega postopka. To velja tako za zahtevek za izplačilo odpravnine kot za zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače, ki ga je tožnik prilagodil podatkom tožene stranke, zaradi česar je ta umaknila dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. V zvezi s tem zahtevkom je sodišče druge stopnje navedlo, da bo treba ugotoviti, na katero delovno mesto je bil tožnik nazadnje razporejen, vendar to ne bo zahtevalo izvedbe obsežnega dokaznega postopka. Zato ni utemeljenih razlogov, da tega postopka ne izvede sodišče druge stopnje.

Na drugačno presojo tudi ne vpliva odločitev sodišča druge stopnje (ki ni predmet te pritožbe), da se tožnikova pritožba glede odločitev o dveh vmesnih ugotovitvenih zahtevkih šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o katerem bo odločalo sodišče prve stopnje. Ni ovir, da o teh zahtevkih sodišče prve stopnje ne odloči takoj, še pred ponovnim odločanjem sodišča druge stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožnika, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZDSS-1). Sodišče druge stopnje bo moralo po obravnavi, na kateri bo samo dopolnilo dokazni postopek, meritorno odločiti o pritožbi.