Jedro

Predmet zapuščine je (bilo) premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot članu agrarne skupnosti po njegovi smrti in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po določbah ZPVAS. Dedovanje je zato treba izpeljati po določbah tega zakona. Ker je bil zapustnik v času uveljavitve ZPVAS že mrtev, se to premoženje v skladu drugim odstavkom 8. člena ZPVAS šteje za pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu o dedovanju. Pri tem pa lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep v IV. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (I., II. in III. točka izreka sklepa).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je v času vrnitve nepremičnin zapustniku kot članu agrarne skupnosti v zapuščino spadal njegov pripadajoči nedoločen delež skupne lastnine, ki jo predstavljajo konkretno naštete nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije na podlagi štiri upravnih odločb (I. točka izreka); da so dediči navedenega premoženja zapustnikov sin C. B. kot nujni dedič do 1/8, zapustnikova hči I. H. kot nujna dedinja do 1/8, zapustnikova vnuka E. B. in J. B., kot nujna dediča, vsak do 1/16, in zapustnikova hči A. B., kot članica agrarne skupnosti (II. točka izreka); da je v trenutku uvedbe dedovanja prešlo navedeno premoženje na dedinjo A. B. v naravi, na C. B., I. H., E. B.in J. B. pa s pravico do uveljavitve nujnega deleža v denarju od članice agrarne skupnosti A. B., ki jo vsi dediči uveljavljajo (III. točka izreka). Nato je dediče C. B., I. H., E. B. in J. B. napotilo na pravdo za plačilo zneska v denarju iz naslova zgoraj navedenega premoženja in na plačilo zneskov iz naslova prejetih odškodnin za umik zahtev za vrnitev podržavljenega premoženja (IV. točka izreka).

2. Pritožbi vlagajo na pravdo napoteni dediči. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbah dediči podajajo v bistvenem enake navedbe. Navajajo, da bi moralo sodišče odločiti o tem, kaj sedaj spada v zapuščino, kot tudi o višini nujnega deleža pritožnikov. Opozarjajo, da je bil že tekom zapuščinskega postopka spor med dediči glede obsega zapuščine. Spor se je nanašal na denarna sredstva, ki so bila dedinji A. B. izplačana iz naslova odškodnine za umik zahteve za vračanje premoženja, kot tudi iz naslova kupnine, ki jo je prejela dedinja na račun prodaje premoženja, navedenega v prvi točki izpodbijanega sklepa. Sodišče je prezrlo 212. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zvezi s prekinitvijo zapuščinskega postopka. Sodišče prekine postopek v primeru, če med dediči pride do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Po načelu manj verjetne pravice pa napoti na pravdo enega ali drugega dediča. Šele potem, ko bi sodišče rešilo vprašanje o tem, kaj sodi v dodatno zapuščino, pa bi moralo samo odločiti tudi o višini nujnega oziroma zakonitega deleža posameznega dediča in s sklepom naložiti izplačilo zneskov dedinji A. B. Sodišče bi moralo glede na določbo 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) v zapuščinskem postopku ugotavljati, koliko znaša višina nujnega deleža v denarju in dedinji A. naložiti vrednost deleža v plačilo. Sodišče pa je brez utemeljenih razlogov, v nasprotju z določbami ZD, pritožnike le napotilo na pravdo za plačilo zneskov iz naslova prejetih odškodnin in kupnin za odtujene nepremičnine. Ob tem, ko je sodišče dedinji A. B. priznalo pravico do dedovanja v naravi, ostalim dedičem pa le pravico do uveljavljanja nujnega deleža brez odločitve o višini izplačila tega deleža, je nepopolno odločilo o samem predmetu dedovanja. Napotitev na pravdo z uveljavitvijo nujnega deleža v denarju nima zakonske podlage. Sodišče lahko prekine postopek in napoti stranko na pravdo le v primeru, ko so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o dedovanju, ne pa tudi v primeru, ko so sporna le pravna vprašanja. Ni sporno, da je bil zapustnik z dnem izdaje odločb o denacionalizaciji lastnik nepremičnega premoženja. Tudi ni sporno, da je kasneje prišlo do odtujitve nepremičnin, v tem primeru odtujitve deležnih pravic na nepremičnem premoženju. Po načelu realne subrogacije pa postane vse tisto, kar je na ta način odsvojitelj prejel, ex lege sestavni del zapuščine. Tako ne more biti dejanskega ali pravnega vprašanja o tem, ali denarna protivrednost odsvojenih nepremičnin, kot tudi odškodnina za umike zahtev za vrnitev premoženja, sodita v zapuščino ali ne. Pritožniki pa se tudi sicer ne strinjajo z razlogi sodišča o tem, da se jim prizna le nujni dedni delež v gotovini. Čeprav 2. odst. 8. člena ZPVAS sicer to določa, menijo, da jim glede na naravo stvari pripada zakoniti dedni delež v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. Vse nepremičnine, ki so bile vrnjene nekdanjim članom agrarne skupnosti H., so bile po vrnitvi in pred uvedbo tega zapuščinskega postopka odsvojene. ZPVAS, ki preostalim dedičem, nečlanom agrarne skupnosti, priznava zgolj pravico do nujnega deleža v gotovini, predpostavlja, da se bodo nepremičnine še naprej uporabljale za kmetijsko dejavnost, kar je tudi ratio legis določila 8. člena, da premoženje v naravi deduje le član agrarne skupnosti. Ker je z odtujitvijo premoženja odpadel razlog, da le en dedič deduje v naravi, je treba analogno uporabiti določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ki v 19. členu določa obveznost prejemnika kmetije, da ostalim dedičem doplača do polne vrednosti njihovega zakonitega dednega deleža. V 8. členu ZPVAS je pravna praznina, saj ne ureja situacije, če se premoženje odsvoji, zato je na mestu analogna uporaba določb ZDKG. Zato gredo pritožnikom zakoniti dedni deleži. V nasprotnem primeru bi bili v situaciji, ko dedinja A. B. ni obdržala nepremičnin za opravljanje kmetijske dejavnosti, v neenakopravnem položaju v razmerju s to dedinjo.

3. Dedinja A.B. v odgovoru na pritožbo dediča C. B. pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Ker je zapuščina v konkretnem primeru prešla na zapustnikove dediče s pravnomočnostjo posamezne upravne odločbe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, katero premoženje je tedaj spadalo v zapuščino. Vsa vprašanja, ki se tičejo naknadne odsvojitve premoženja, niso predmet zapuščinskega postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Izpodbijana odločitev v točki I - III izreka je pravilna. V tej zadevi je predmet dedovanja dodatno zapustnikovo premoženje, ki ni bilo zajeto s sklepom o dedovanju z dne 7. 4. 1984. Zapuščinsko sodišče je v skladu s 162. členom ZD pristojno, da v sklepu o dedovanju ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo (dodatno) zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem. Sklep o dedovanju je deklaratorne (in ne konstitutivne) narave. Dedovanje se praviloma uvede s smrtjo zapustnika (123. člen ZD) in tedaj tudi preide zapuščina na dediče (132. člen ZD).

6. V obravnavani zadevi so predmet dedovanja premoženjske pravice, ki so bile odvzete zapustniku kot članu Agrarne skupnosti H. in njemu vrnjene kot bivšemu članu agrarne skupnosti na podlagi delnih odločb D 321-33/91 z dne 24. 2. 2000, 7. 5. 2001, 29.4 2002 in 12. 1. 2006. Gre za vrnjene deležne pravice na nepremičninah, ki so navedene pod I. točko izreka izpodbijanega sklepa. V takšni situaciji je odločilen trenutek izdaje pravnomočnih upravnih odločb, torej čas vrnitve, s katerim je bilo dedovanje tega (dodatnega) premoženja tudi uvedeno. Pritožbeno sodišče tako zavrača pritožbeno navajanje, da bi moralo zapuščinsko sodišče ugotavljati, kaj sedaj (v času odločanja) spada v zapuščino. Glede na deklaratorno naravo sklepa stanje na dan izdaje sklepa ni odločilno. Sodišče odloči o dedovanju ne glede na to, ali je kdo izmed dedičev kasneje razpolagal z zapuščino. Predmet zapuščine je (bilo) ob relevantnem trenutku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku kot članu agrarne skupnosti po njegovi smrti in po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, po določbah ZPVAS. Dedovanje je zato treba izpeljati po določbah tega zakona. Ker je bil zapustnik v času uveljavitve ZPVAS že mrtev, se to premoženje v skladu drugim odstavkom 8. člena ZPVAS šteje za pozneje najdeno premoženje in se zanje izvede dedovanje po zakonu o dedovanju. Pri tem pa lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Sodišče prve stopnje je glede na citirano določbo pravilno razglasilo za dediče po zapustniku glede novega premoženja pritožnike in sodedinjo A. B. ter ugotovilo, da so v trenutku uvedbe dedovanja na slednjo (ki je bila v času vzpostavitve in vračanja premoženja edina dedinja, ki je bila članica agrarne skupnosti, ki je nesporno ni več) prešle premoženjske pravice na nepremičninah v naravi, na ostale dediče kot nujne dediče pa v obliki pravice do nujnega deleža v denarju, ki jo uveljavljajo.

7. V zvezi z nepremičninami, ki so zajete v I. točki izpodbijanega sklepa, med dediči ni sporno, da je bil vpis lastninske pravice (skupne lastnine) po delnih denacionalizacijskih odločbah v zemljiški knjigi izveden. Tudi ni sporno, da je dedinja zapustnikova hči A. B. vse, kar vključuje tudi zapustniku pripadajoč nedoločen delež na njih, po vrnitvi premoženja zapustniku in pred izdajo izpodbijanega sklepa, odtujila oziroma odsvojila ter so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane v korist tretjih oseb. Vendar pa posledice takšnega ravnanja v zapuščinskem postopku, v katerem se ugotavlja (le) obseg zapuščinskega postopka v času uvedbe dedovanja, ni pravnorelevantno in ni predmet tega postopka. Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa, da četudi se je to premoženje pretvorilo v denarni znesek, ta ni bil del zapuščine in to tudi ni mogel postati. Dejstvo, da so bile nepremičnine odtujene (brez soglasja ostalih dedičev), kaže le to, da zapuščine kot take sedaj ni več. V konkretnem primeru gre za podobno situacijo kot v običajnem zapuščinskem postopku, ko se npr. deduje stvar, ki je obstajala na dan zapustnikove smrti, pa je bila kasneje neupravičeno odtujena ali uničena. Morebitna kupnina ali odškodnina je lahko le stvar nadaljnjih pravdnih postopkov (1).

8. Glede na navedeno tako med dediči ne more biti sporen obseg zapuščine, ki je ni več. Vsa vprašanja v zvezi z naknadno odtujitvijo nepremičnin in (ne)upoštevanjem realne subrogacije, ki se pojavljajo v obravnavani zadevi, tako niso predmet zapuščinskega postopka. Dediči, katerih dedna pravica je bila z odtujitvijo zapuščine kršena, jo bodo lahko uveljavljali z ustreznimi obligacijskimi zahtevki v pravdnem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 2. odstavka 8. člena ZPVAS odločilo o velikosti nujnega deleža pritožnikov, saj so glede na to, da niso (bili) člani agrarne skupnosti, upravičeni zahtevati le nujni delež v gotovini. Nujni delež je polovico zakonitega dednega deleža (v tem primeru je torej delež zapustnikovega sina C.B. 1/8, hčerke I. 1/8, zapustnikovih vnukov (sinova pokojnega zapustnikovega sina F.) E.in J. B. pa vsakega 1/16). Pritožniki se v tem postopku neutemeljeno zavzemajo, da jim pripada zakoniti dedni delež, ker so bile nepremičnine po vrnitvi odsvojene, sklicujoč se na analogno uporabo 19. člena ZDKG, ki ureja situacijo, ko prevzemnik zaščitene kmetije le-to odtuji pred potekom deset let od prevzema in je na zahtevo sodedičev dolžan doplačati razliko do zakonitega deleža. Na velikost dednega deleža, kot ga določa ZPVAS, neupravičeno razpolaganje z nepremičnimi ne vpliva. Glede na to, da premoženje, v katerega se je pretvorila zapuščina po razpolaganju sodedinje, ni predmet zapuščinskega postopka, temveč morebitne pravde, je posledično tudi neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za odločanje o vrednosti nujnega deleža in njegovem izplačilu tekom zapuščinskega postopka.

10. Pritožba nima prav, da gre med dediči za spor glede obsega zapuščinskega premoženja tudi v pogledu odškodnine, ki je bila izplačana za umik zahteve za vračanje premoženja, katerega skupni lastnik je bil pred podržavljanjem zapustnik. Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedena sredstva (26.426,00 EUR in 44.338,23 EUR) niso bila vrnjena zapustniku; le-ta torej niso postala del njegove zapuščine. V zapuščino spada samo tisto, kar je bilo njegovo. Če je bila odškodnina plačana agrarni skupnosti, torej tretjemu, kot to zatrjujejo pritožniki, pa to ni stvar, o kateri bi se lahko odločalo v tem zapuščinskem postopku, saj ne gre za spor med dediči. Pritožniki, ki se zavzemajo, da bi v zapuščino sodila tudi ta denarna sredstva, lahko sporno razmerje rešujejo le v pravdi.

11. Utemeljeno pa pritožniki izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje (v IV. točki izreka) glede njihove napotitve na pravdo. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi določbe 211. člena ZD. Skladno z njo napoti sodišče stranke na pravdo ali na upravni postopek, ne prekine pa zapuščinske obravnave, če je med strankami spor o pravici do volila ali o kakšni drugi pravici iz zapuščine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med dediči ni spora o pravici do volila, prav tako ne o kakšni pravici iz zapuščine (npr. pravice iz naloga ali zahtevek iz naslova socialne pomoči), ki se tiče predvsem tretjih. Napačna uporaba prava je terjala razveljavitev sklepa v navedenem obsegu. Ker denarna protivrednost zapustnikovega nepremičnega premoženja in izplačana odškodnina v luči prej opisane pravne sheme nista (bila) del zapuščine, sta lahko le predmet ustreznih obligacijskih zahtevkov. Glede na obrazloženo ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo glede obsega zapuščine v okviru 212. člena ZD, kot se zavzemajo pritožniki, pač pa bodo lahko vsa vprašanja, ki se navezujejo na vrnjene premoženjske pravice zapustniku, reševali v pravdi.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in v skladu s pooblastilom iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljavilo izpodbijani sklep v IV. točki njegovega izreka. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

(1) Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2160/2012.