Jedro

Toženec bi kot skrbnik moral vse prejete koristi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju prenesti na tožnico, saj je njegovo skrbništvo za poseben primer iz denacionalizacijske odločbe takrat dejansko prenehalo.

Stroški tožeče stranke z zavrnjenim delom zahtevka so nastali kot posledica nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe, zato je neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, šteti za zakrivljeno ravnanje oziroma krivdno povzročitev stroškov tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.604,87 EUR nadomesti z zneskom 9.333,80 EUR.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 393,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 82.717,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2017 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (znesek 31.800,26 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 14.791,69 EUR), je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.604,87 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (točka 3 sodbe). Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo celotne pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno pa stroškovno odločitev razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožeča stranka v sporu dejansko uspela v celoti, v delu, v katerem je zahtevek zavrnilo, pa ni mogoče govoriti o neuspehu tožeče stranke. Tožena stranka je po vložitvi tožbe dne 13.7.2017 tožnici nakazala znesek 46.591,95 EUR, zato se je dolgovana glavnica v višini 114.517,71 EUR zmanjšala za znesek 31.800,36 EUR in za od 2.12.2015 do 13.7.2017 natekle zakonske zamudne obresti v višini 14.791,69 EUR. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi ustrezno skrčila tožbeni zahtevek zaradi plačila (delni umik tožbe), ker pa se toženec z delnim umikom tožbe ni strinjal, je sodišče moralo odločati o celotnem tožbenem zahtevku. Če tožena stranka dela zahtevka med postopkom ne bi plačala, bi sodišče ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku tožnice. Do takšnega zaključka je mogoče priti tudi ob pravilni uporabi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1), ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil v dogovoru z dne 26.8.2013 med pravdnima strankama dogovorjen obračun in plačilo stroškov in kako bo razlika izplačana. V dogovoru je namreč v 6. točki zapisano, da dogovor velja tudi za premoženje iz postopka UE Ljubljana 362-14/1993-158 z dne 4.9.2009, da je tožena stranka dolžna obveščati dediče o stroških prek njihovega pravnega zastopnika in da stroški z nagrado ne smejo presegati dogovorjene meje, ki je bila v točki 4 dogovorjena na 60%. V dopisih in obvestilih odvetnici tožeče stranke je bila specificirana višina stroškov v višini 54%. Tožena stranka ni bila skrbnik po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR2), zato je sklicevanje tožeče stranke na določbe ZZZDR zgrešeno. Tožena stranka ni imela prav nobenega razloga, da bi dvomila v veljavnost dogovora z dne 26.8.2013 glede priznanja stroškov in nagrade glede premoženja v drugi tranši. Tožeča stranka si je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju premislila in ni več priznala stroškov, ki so nastali med postopkom denacionalizacije in katerih nastanek je v dogovoru z dne 26.8.2013 nesporno potrdila. Če tega dogovora ne bi bilo, bi stroške in nagrado tožena stranka uveljavljala v zapuščinskem postopku. Celoten postopek denacionalizacije je vodila tožena stranka sama ter sproti poravnavala stroške. Tožena stranka je z izplačilom v višini 46.591,95 EUR poravnala svoj dolg v celoti. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka razpolagala z zneskom 98,13 EUR na obveznico, je napačna in neskladna z navedbami in dokazi, ki jih je tožena stranka predložila v postopku. Da se dogovor nanaša tudi na drugo tranšo, sta potrdila tudi toženec in priča A. A. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, kar dokazuje tudi napačno povzemanje navedb tožene stranke v 27. točki sodbe. Tožena stranka je ves čas trdila, da so v 54% obseženi tako stroški postopka kot tudi nagrada skrbniku premoženja in ne zgolj nagrada, kot to zmotno povzema sodišče. Trditve v zvezi z veljavnostjo dogovora je tožena stranka dokazovala tudi z zaslišanjem B. B., ki je bila navzoča ob podpisu ter usklajevanju dogovora z dne 26.8.2013 ter je bila odvetnica tožeče stranke. Sodišče tega dokaza ni izvedlo. Šele na zadnjem naroku je bila tožena stranka seznanjena, da sodišče te priče ne najde in da so češki organi neodzivni. Kljub prošnji tožene stranke za angažiranje detektivske agencije, sodišče predloga tožene stranke ni sprejelo ter je dokazni predlog z zaslišanjem priče B. B. zavrnilo, s čimer je poseglo v pravico tožene stranke do izjave v postopku ter zagrešilo bistveno kršitev postopka. Niso pravilne ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni prerekala navedb, da kot skrbnik ni izpolnila obveznosti do tožeče stranke po sklepu o dedovanju. Prav tako niso pravilne ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni navedla dejstev glede višine zahtevka tožeče stranke. V prvi pripravljalni vlogi je namreč pojasnila, da je bila nominalna vrednost obveznic po odbitku davka nižja kot znesek, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, da je tožena stranka morala plačati odvetniške storitve odvetnika C. in Odvetniške pisarne D. ter druge stroške, zato niso utemeljeni zaključki sodbe, da toženec ni podal navedb glede stroškov, ki jih je imel v povezavi s premoženjem po drugi tranši ter da s svojo izpovedbo teh dejstev ne more dokazovati. Tožeča stranka je že razpolagala z obveznicami iz 1. dogovora, dvakrat letno je dobivala izplačila in na vseh izplačilih je bil obračunan in odtegnjen davek. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbo priče E. E. glede veljavnosti dogovora, saj je priča na zaslišanju potrdila, da je bil v dogovoru vsebovan tudi dogovor glede stroškov in nagrade glede premoženja iz druge tranše, po predložitvi obračunov stroškov, ki jih je tožena stranka nedvomno pošiljala odvetnici tožeče stranke, kar je slednja potrdila v svoji izpovedbi. Izpodbijana sodba je nasprotju s samo seboj. Sodišče namreč v 17. točki ugotavlja, da je utemeljena navedba tožene stranke o obveznosti plačila dohodnine v višini 25% od obresti, v nadaljevanju sodbe pa navedb tožene stranke o tem, da je zahtevek tožeče stranke po višini neutemeljen, ker ta ni upoštevala odbitka davka na obresti v višini 25%, ni upoštevalo in je glede višine zahtevka v celoti sledilo navedbam tožeče stranke. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je izpodbijana sodba v tem delu tudi v nasprotju z izpovedbo toženca, pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Napačne so ugotovitve sodišča glede delnega plačila in zakonskih zamudnih obresti. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo toženca, da do 13.7.2017 nespornega dela zapuščine tožeči stranki ni mogel plačati, saj slednja tega plačila ni želela sprejeti. Razlogi sodbe so v tem delu pavšalni, saj je sodišče navedlo, da samo izpovedba toženca ne zadostuje za to, da bi sodišče to lahko ugotovilo s stopnjo prepričanja, ki je dokazni standard pri izdaji sodbe. Taka ocena dokaza je pavšalna in ne zadostuje standardu obrazloženosti sodbe, kot je določen v ZPP. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Posledično je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti določbo 1. odst. 301. člena Obligacijskega zakonika (OZ3), skladno s katero upnikova zamuda povzroči prenehanje dolžnikove zamude. Ker je tožena stranka tožeči stranki del zapuščine, ki je bil nesporen ter skladen z veljavno sklenjenim dogovorom z dne 26.8.2013, plačala takoj, ko je tožeča stranka sprejela ta znesek, tožena stranka nikoli ni prišla v zamudo. Posledično ni pravilen zaključek sodišča glede teka zamudnih obresti od 2.12.2015 do 13.7.2017. 6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

**O pritožbi tožene stranke:**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz denacionalizacijske odločbe št. 362-14/1993-175 izhaja, da je bil toženec postavljen za skrbnika polovice denacionaliziranega premoženja po pokojnem F. F., ki je bilo denacionalizirano s to odločbo. Slovenska odškodninska družba d.d. mu je zato izročila 2.334 obveznic z anuitetami z oznako SOS2E. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku po omenjeni denacionalizacijski odločbi s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 2841/2013, z dne 16.3.2015, proglašena za dedinjo polovice zapuščine, ta sklep o dedovanju pa je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2248/2015, z dne 2.12.2015. Na podlagi dopisov z dne 15.2.2016 in 2.3.2016 je sodišče ugotovilo, da je tožnica toženca preko pooblaščenca pozvala k nakazilu dela zapuščine. Toženec bi kot skrbnik moral vse prejete koristi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju prenesti na tožnico, saj je njegovo skrbništvo za poseben primer iz denacionalizacijske odločbe takrat dejansko prenehalo. Med strankama ni bilo sporno, da toženec do vložitve tožbe koristi iz naslova denacionalizacijske odločbe z dne 30.5.2011 na tožnico ni prenesel. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je takšen zaključek sodišča nepravilen. Toženec je tekom postopka zatrjeval, da je upravičen do povrnitve stroškov in nagrade v višini 60% oziroma 54% (toženec sicer v pritožbi navaja, da je sodišče njegove navedbe povzelo zmotno, ker je govorilo le o nagradi v takšni višini, ne pa tudi o stroških, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da gre le za pomoten zapis na določenem mestu v sodbi, saj je iz drugih razlogov v sodbi razvidno, da je sodišče štelo, da gre tako za stroške kot nagrado v takšni višini). Kot podlago je navedel dogovor z dne 26.8.2013. 9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in nato zaključku, da se dogovor z dne 26.8.2013, ki vsebuje pravico toženca do povrnitve stroškov in nagrade v višini 60%, nanaša le na premoženje, ki je predmet dedovanja po sklepu o dedovanju II D 825/2008, ne pa tudi na premoženje, ki je predmet kasnejšega sklepa o dedovanju III D 2841/2013. To je jasno razvidno že iz uvodnih določb sporazuma ter 1. in 2. točke dogovora, kjer se navajajo denacionalizacijske odločbe, na katere se nanaša dogovor in sklep o dedovanju III D 825/2008. Kasnejša denacionalizacijska odločba pod opr. št. 362-1371993-158 z dne 4.9.2009 (ki je bila nato odpravljena in je bilo v zadevi ponovno odločeno z odločbo opr. št. 362-14/1993-175, z dne 30.5.2011) je omenjena le v 6. točki dogovora, pri čemer pa je dogovorjen le maksimalni znesek stroškov in nagrade, ki se ne sme preseči, ne pa končni znesek, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Toženec tako ni dokazal, da sta se s tožnico dogovorila, da mu gre po sklepu o dedovanju III D 2841/2013 60% oziroma 54% iz naslova nagrade in stroškov. Toženec sicer pobotnega ugovora v pravdi ni postavil, niti ni specificiral, kakšni stroški so mu nastali kot skrbniku. Zgolj sklicevanje na dogovor, ki se ni nanašal na sporno premoženje, ki se vtožuje v tej pravdi, pa ne zadošča. Tožena stranka zmotno tolmači izpovedbo priče E. E., saj je ta priča izrecno povedala, da se znesek stroškov in nagrade v višini 60% nanaša le na premoženje po prvi tranši (str. 17 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 30.5.2018). Trditev toženca pa ni potrdila niti priča A. A. (ki je sodeloval kot tolmač pri spornem dogovoru), na katero se sklicuje toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje se je pri svoji dokazni oceni tudi utemeljeno sklicevalo na vlogo toženca z dne 8.6.2020 v postopku II P 2121/2016, kjer je toženec trdil (zadnji odstavek vloge na A20), da so z dogovorom z dne 26.8.2013 stranke dogovorile zgolj maksimalen znesek, do katerega bo v bodoče v zvezi s premoženjem iz t.im. druge tranše lahko upravičena tožena stranka, ne pa dejanski in konkretni znesek. Prav tako je navedla, da se ta dogovor nanaša le na premoženje, ki je bilo predmet sklepa o dedovanju opr. št. II D 825/2008, ne pa na premoženje, ki je predmet kasnejšega sklepa o dedovanju, tj. t.im. druge tranše. Na odločitev sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ne bi moglo v ničemer vplivati zaslišanje priče, odvetnice tožeče stranke, B. B. Zapis dogovora z dne 26.8.2013 je namreč jasen, iz njega izhaja nedvoumna volja strank, ki so ga sklenile. Z zaslišanjem prič in strank je sodišče dobilo le potrditev volje strank, ki jasno izhaja iz zapisa dogovora. Poleg tega sodišče te priče po številnih poskusih vročanja vabila na zaslišanje in poskusa organiziranja videokonference ni uspelo zaslišati. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da je na zadnjem naroku predlagala angažiranje detektivske agencije. Tožena stranka je bila sproti seznanjena s strani sodišča glede tega, da sodišče ni bilo uspešno z vročanjem vabila priči na narok (o tem pove npr. zapis na naroku dne 6.2.2019), pa je šele na zadnjem naroku predlagala angažiranje detektivske agencije. Tudi sicer pa zaslišanje preko videokonference ni bilo izvedeno zaradi neodzivnosti čeških pristojnih organov. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo tudi, da je toženec to pričo predlagal za izkaz svojih navedb, da je postopek denacionalizacije vodil uspešno in korektno, da je svoje skrbniške dolžnosti opravljal vestno in da je tudi ščitil interese čeških dedičev in v zvezi s tem obveščal odvetnico B. B. Ker toženec ni postavil določnega pobotnega ugovora, v okviru katerega bi uveljavil svojo terjatev na izplačilo stroškov, ki jih je založil sam, je bilo zaslišanje te priče tudi iz tega razloga nepotrebno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, prav tako ne kršitev ustavnih pravic tožene stranke.

10. Glede višine tožbenega zahtevka je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tako kot glede stroškov postopka tožena stranka ni navedla in dokazala, kakšen znesek je prejela iz naslova obveznic in koliko je morebiti plačala davka. Tožena stranka je tista, ki je s tem podatkom kot skrbnik razpolagala, zato bi morala navesti dejstva in predložiti dokaze o dejansko prejetih zneskih in morebitnih odtegljajih oziroma plačilu davka. Tožena stranka se tako v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je tožeča stranka že v prvi tranši prejela obveznice in da je bil že takrat odtegnjen davek. Prav tako glede same obveznosti plačila davka v sodbi sodišča prve stopnje ni nobenega nasprotja v razlogih. Sodišče je v točki 17 sodbe pojasnilo, da obveznost plačila dohodnine od obresti izhaja iz 132. člena Zakona o dohodnini, v točki 30 sodbe pa, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb o višini dejansko plačanega davka in o višini izplačanih kuponov. Sodišče prve stopnje je torej sledilo navedbi tožene stranke o obveznosti plačila davka, ker pa tožena stranka ni podala navedb o tem, koliko davka je dejansko plačala, njenemu ugovoru glede višine tožbenega zahtevka ni ugodilo. Nasprotno pa je tožeča stranka s predloženimi listinami dokazala svojo terjatev po višini. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa ne kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi sodišče napačno povzelo izpovedbo toženca.

11. Glede zamude s plačilom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica toženca pisno pozvala k izplačilu njenega dela zapuščine. Ob dejstvu, da je sodišče razpolagalo z listinami, ki izkazujejo poziv tožencu na plačilo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo toženčevi izpovedi, da tožnica plačila ni želela sprejeti. Razlogi sodišča prve stopnje so glede tega zadostni in se pritožbeno sodišče ne strinja s toženo stranko, da je dokazna ocena pavšalna in da ne zadosti standardu obrazloženosti sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, zakaj naj bi bila podana kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa tožena stranka ne pojasni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 1. odst. 301. člena OZ o upniški zamudi, pa ni utemeljena.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke**

13. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je bila delna zavrnitev tožbenega zahtevka posledica delnega plačila vtoževane terjatve tožene stranke tekom tega pravdnega postopka in nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe. Če bi se tožena stranka strinjala z delnim umikom tožbe, bi sodišče nato odločalo o nižjem tožbenem zahtevku, tožeči stranki pa bi od tedaj dalje nastali tudi nižji stroški. Stroški tožeče stranke z zavrnjenim delom zahtevka so torej nastali kot posledica nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe, zato je neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, šteti za zakrivljeno ravnanje oziroma krivdno povzročitev stroškov tožeči stranki4. Sodišče prve stopnje bi v obravnavani zadevi pri odločitvi o stroških postopka moralo uporabiti določbo 1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 156. člena ZPP in toženi stranki naložiti, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka. V delu, v katerem tožeča stranka tožbe ni umaknila, je namreč sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je delno plačilo opravila dne 13.7.2017, tožeča stranka pa je tožbo delno umaknila dne 13.11.2017. V vmesnem obdobju ni bilo nobenega naroka za glavno obravnavo oziroma je bil opravljen šele dne 13.11.2017. Tožena stranka bi se na prepozen delni umik tožbe lahko sklicevala šele, če bi se z umikom tožbe strinjala, v vmesnem času od delne izpolnitve zahtevka do delnega umika tožbe pa bi ji nastali določeni stroški, ki ji ob pravočasnem umiku tožbe ne bi nastali. Ker se z delnim umikom tožbe ni strinjala, pa je posledično dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške, tudi tiste, ki so nastali zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka. Nobena od pravdnih strank v pritožbi odmere stroškov s strani sodišča prve stopnje ni izpodbijala. Zato je pritožbeno sodišče upoštevalo odmero stroškov sodišča prve stopnje in ugotovitev, da so tožeči stranki nastali stroški v višini 9.333,80 EUR. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločitev o stroških sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremenilo tako, da je znesek 3.604,87 EUR nadomestilo z zneskom 9.333,80 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške v zvezi s pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo za sestavo pritožbe 375 točk, administrativne stroške 7,5 točk, sodno takso za pritožbo 114,00 EUR in 22% DDV 50,49 EUR. Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 393,99 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

15. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v katerem ni bila uspešna (1. odst. 154. člena ZPP), tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. SRS št. 15/1976 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 4 Tako tudi mag. Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2006, str. 41