Jedro

Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova jubilejne nagrade v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila; - v IV. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati jubilejno nagrado v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila; - v VII. točki izreka tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 1.422,93 EUR; - v VIII. točki izreka pa tako, da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 91 %.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 33,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženke iz naslova odpravnine v višini 10.339,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2021 dalje do plačila in iz naslova jubilejne nagrade v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), in da ne obstoji odškodninska terjatev toženke do tožnice v višini 10.787,31 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 10.339,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2021 dalje do plačila (III. točka izreka) in jubilejno nagrado v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.045,13 EUR od 5. 8. 2017 do 8. 6. 2018 in tožbeni zahtevek za plačilo stroškov predpravdnega postopka v znesku 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2021 je zavrnilo (V. in VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.732,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka), in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I., III., IV., VII. in VIII. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnica ni upravičena do odpravnine, saj je šlo za spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1. Tožnica je namreč po prenehanju delovnega razmerja pri toženki neprekinjeno nadaljevala z delovnim razmerjem pri Zdravstvenem domu A. (v nadaljevanju ZD A.), ki je od toženke prevzel koncesijo. Iz izpovedb prič izhaja, da je bil namen ZD A. zaposliti tožnico, da bo še naprej opravljala isto delo pri ZD A., v isti ambulanti. Meni, da ni bistveno, da je ZD A. razpisal prosto delovno mesto zobne asistentke, pač pa, da je bila prezaposlitev tožnice dogovorjena pred prenosom dejavnosti. Nasprotuje tudi višini dosojene odpravnine, saj je bil tožnici v mesecu decembru 2020 izplačan tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije, ki pa se ne bi smel upoštevati v osnovo za izračun odpravnine. Glede jubilejne nagrade pa navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo Aneksov h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Vztraja na stališču, da tožnica do prenehanja delovnega razmerja pri toženki ni izpolnjevala 30 let delovne dobe, saj je bila v delovnem razmerju 28 let in 5 mesecev. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka za plačilo odpravnine:

5. Toženka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato ji je skladno s prvim odstavkom 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dolžna plačati odpravnino, k čemur se je toženka nenazadnje zavezala tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je šlo v obravnavani zadevi za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca, ki jo ureja 75. člen ZDR-1, skladno s katerim preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika - v tem primeru na ZD A., zaradi česar naj toženka kot delodajalec prenosnik ne bi bila dolžna plačati vtoževane odpravnine. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. 7. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno. Tega ne potrjuje prav noben izveden dokaz, predvsem pa ne izpoved takratne direktorice ZD A. - priče B. B., katere izpoved je glede na njeno takratno funkcijo najbolj merodajna. Tožnica je v ZD A. nadomeščala bolniške in porodniške odsotnosti ter dopuste. Sprva je delala za pet različnih zobozdravnikov, šele od 12. 7. 2021 dalje pa dela za zobozdravnico, ki je šele takrat prevzela izvajanje koncesije. Toženka pa je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala že 1. 3. 2021, torej že pred tem, ko je toženka konec aprila 2021 z občino sklenila sporazum o prekinitvi koncesijske pogodbe in o prenehanju najemne pogodbe za poslovne prostore v ZD A., katere je ZD A. skupaj s prodano medicinsko opremo od toženke prevzel v posest šele 5. oziroma 6. 5. 2021. Vse navedeno, kar naj bi po stališču toženke predstavljalo prenos podjetja, se je torej dogajalo že po toženkini odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. ZD A. torej od toženke ni prevzel zaposlenih - tožnice, pač pa je bila tožnica izbrana na razpisu za prosto delovno mesto. Zato ji je toženka dolžna plačati vtoževano odpravnino.

8. Neutemeljena je tudi pritožba zoper višino dosojene odpravnine. Skladno s prvim odstavkom 108. člena ZDR-1 je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Plača pa je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Upoštevaje navedeni zakonski določili je sodišče prve stopnje pri izračunu osnove za izračun odpravnine pravilno upoštevalo celotno plačo, ki jo je tožnica prejela v mesecu decembru 2020, ki je vključevala tudi dodatek oziroma njegov poračun za delo v rizičnih razmerah v obdobju razglašene epidemije. Ne drži pritožbena navedba, da gre za dodatek, ki tožnici po veljavni zakonodaji in kolektivni pogodbi ne pripada. Kot pritožba že sama ugotavlja, je bil dodatek za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije določen z Zakonom o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Ur. l. RS, št. 49/2020 in nasl.; v 71. členu). Res je šlo za dodatek v izrednih razmerah, kot navaja pritožba. Vendar pa stališče, da v osnovo za izračun odpravnine sodijo le nekateri (stalni) dodatki, nima podlage v že navedenih določilih ZDR-1. V osnovo za izračun odpravnine sodijo vsi dodatki, ki so bili del tožničine plače v relevantnih mesecih. Ker je bil dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije del tožničine plače za mesec december 2020, ne glede na to, da je ta dodatek vseboval tudi poračun še za pretekla meseca, je sodišče prve stopnje pri izračunu odpravnine pravilno upoštevalo celotno tožničino plačo za mesec december 2020, vključno s tem dodatkom (prim. sodbe VDSS Pdp 386/2016, Pdp 418/2022, Pdp 111/2022).

Glede zahtevka za plačilo jubilejne nagrade:

9. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo jubilejne nagrade napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je o tem zahtevku odločilo na podlagi 99. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), ki je zavezovala toženko. Pri tem pa ni upoštevalo Aneksov k tej kolektivni pogodbi, ki so jubilejno nagrado uredili drugače. Tako je že v letu 2008 Aneks k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 60/2008) v 9. členu določil, da se preneha uporabljati zadnji stavek drugega odstavka 99. člena te kolektivne pogodbe (ki glede upoštevanja delovne dobe pri jubilejni nagradi napotuje na 82. člen te kolektivne pogodbe, skladno s katerim pa je delovna doba po tej kolektivni pogodbi izenačena z zavarovalno dobo). Nadalje je v letu 2012 sprejeti Aneks k tej kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 40/2012) v 12. členu, ki ureja jubilejno nagrado, (med drugim) določil, da je delovna doba po tem členu delovna doba, ki jo je javni uslužbenec izpolnil pri delodajalcih v javnem sektorju. Tudi Aneks, ki je veljal v času, ko je prenehalo delovno razmerje med pravdnima strankama (Ur. l. RS, št. 80/2018), je v tretjem odstavku 9. člena določil, da je delovna doba, ki po tem členu utemeljuje pridobitev jubilejne nagrade, delovna doba, ki jo je javni uslužbenec izpolnil pri delodajalcih v javnem sektorju. Upoštevaje dejstvo, da je bila toženka koncesionarka, ki je opravljala dejavnost v mreži javne službe, pritožbeno sodišče šteje tožničino delovno dobo pri toženki za delovno dobo v javnem sektorju (kot je določeno v šestem odstavku 9. člena sedaj veljavnega Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva - Ur. l. RS, št. 88/2021). Vendar pa tožnica, kot pravilno navaja pritožba, kljub temu, do dne prenehanja delovnega razmerja pri toženki ni dopolnila zatrjevanih 30 let (skupne) delovne dobe, v zvezi s katerimi zahteva plačilo jubilejne nagrade.

10. Kot je na podlagi izpisa iz tožničinih zavarovanj ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica na dan 23. 4. 2021 (delovno razmerje pri toženki ji je prenehalo 30. 4. 2021) dopolnila 33 let, 9 mesecev in 18 dni pokojninske dobre brez dokupa. V tem obdobju pa so šteta tudi obdobja od 28. 6. 1988 do 14. 8. 1988, ko je bila tožnica prejemnica nadomestila za brezposelnost, od 1. 10. 1996 do 30. 9. 2001, ko je opravljala samostojno dejavnost, in od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001, ko je bila prostovoljno vključena v zavarovanje. Navedena tri obdobja torej ne predstavljajo delovne dobe, ki bi jo tožnica izpolnila pri delodajalcih v javnem sektorju. Gre za skupno obdobje 5 let, 2 mesecev in 17 dni. Poleg navedenega pritožbeno sodišče po vpogledu v izpis iz tožničinih zavarovanj še ugotavlja, da tudi v preostalem obdobju tožnica ni bila ves čas zaposlena pri delodajalcih v javnem sektorju (tako je bila tri mesece in 19 dni zaposlena še v družbi C. d. d.). Ob koncu delovnega razmerja s toženko tožnica torej ni izpolnjevala pogoja 30 let delovne dobe pri delodajalcih v javnem sektorju, zato skladno z določili 9. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 80/2018) ni upravičena do vtoževane jubilejne nagrade. Glede na že navedena določila predhodnih Aneksov k tej kolektivni pogodbi pa tega pogoja tožnica ni izpolnila niti tekom delovnega razmerja s toženko.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v I. točki njenega izreka ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožnice do toženke iz naslova jubilejne nagrade v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila, v IV. točki izreka pa tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado v višini 1.045,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2018 dalje do plačila (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.).

12. Posledično je - zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je glede na spremenjeno sodbo v postopku uspela z 91 % zahtevka, toženka pa je uspela z 9 %. Zato sta v tem deležu stranki upravičeni do povračila stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v skupnem znesku 1.732,56 EUR, ki ga pritožba ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče temu znesku sledilo. Upoštevaje 91 % uspeh v postopku je tožnica sedaj upravičena do povračila stroškov v znesku 1.576,63 EUR. Toženki pa je pritožbeno sodišče na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 400 točk za odgovor na tožbo, trikrat po 300 točk za tri pripravljalne vloge, 400 točk za prvi narok, 200 točk za drugi narok in 100 točk urnine, 200 točk za tretji narok in 100 točk urnine, 33 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) vse skupaj znaša 1.707,76 EUR. Ostalih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za to ni podlage v določilih Odvetniške tarife. Upoštevaje 9 % uspeh v postopku pa je toženka upravičena do povračila 153,70 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov dolguje toženka tožnici 1.422,93 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v VII. točki izreka delno spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je toženka dolžna povrniti tožnici (skupaj s strani sodišča prve stopnje prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), 1.422,93 EUR.

13. Glede na spremenjen uspeh strank v postopku je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev v VIII. točki izreka sodbe, v kateri je odločeno, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) sodno takso plača tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo sodne takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP izpodbijano odločitev v VIII. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 91 % (kolikor znaša tožničin uspeh v postopku). Tožnica pa je kot delavka oproščena plačila sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (opomba 2.3. a taksne tarife ZST-1), zato v delu, v katerem v sporu ni uspela (9 %), tudi ni podlage, da se ji sodna taksa naloži v plačilo.

14. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delnega povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32 EUR, upoštevaje njen 9 % uspeh s pritožbo pa je upravičena do povračila 33,60 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnica pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).