Jedro

Organ ima sicer prav, da je ob upoštevanju načel samostojnosti in proste presoje dokazov on tisti, ki oceni dokazno vrednost posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, vendar pa to lahko stori šele po tem ko dokaze izvede, saj lahko ocenjuje le izvedene dokaze.

Izrek

I. Zadevi I U 2365/2018 in I U 2378/2018 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 2365/2018. II. Tožbama se ugodi tako, da se odpravijo odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-1056/2012-33 z dne 14. 8. 2018 ter I., III. in IV. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35110-1/2015-33-KB z dne 11. 10. 2018. III. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka, in sicer prvi tožeči stranki 347,70 EUR ter drugi in tretji tožeči stranki skupaj 347,70 EUR, vse pa v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se razveljavi potrdilo istega organa št. 351-105672012-5 z dne 4.10.2012, da imajo stavbe v ... na zemljišču s parc. št. 427/10 k. o. ..., in sicer stanovanjska hiša ter dva pomožna gospodarska objekta, uporabno dovoljenje na podlagi določb 1. točke prvega odstavka in drugega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; 1. točka izreka), da se zavrne zahteva za izdajo potrdila, da imajo objekti navedeni v 1. točki izreka, uporabno dovoljenje po zakonu (2. točka izreka), da se zavrne zahteva prvega tožnika za povračilo stroškov (3. točka izreka), da se delno ugodi zahtevku za povrnitev stroškov postopka drugega tožnika in tretje tožnice v znesku 142,80 evrov v presežku pa zavrne (4. točka izreka) ter da mora stroške iz 4. točke izreka plačati prvi tožnik na tam navedeni način (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana v ponovljenem obnovljenem postopku, ki je bil dovoljen v obsegu, „da se ponovno presodi izpolnjevanje pogoja glede leta izgradnje predmetnih objektov za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju“. Organ pojasnjuje, da potrdila iz navedene določbe ZGO-1 ni mogoče izdati, če je bil objekt po 31. 12. 1967 spremenjen v tolikšni meri, da bi bilo za to spremembo (nadzidavo, rekonstrukcijo, …) treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do takšnih sprememb. Na podlagi fotografij, ki sta jih predložila drugi tožnik in tretja tožnica, in listin, ki jih je pridobil iz arhiva, sklepa, da je bila hiša prvega tožnika nadzidana oziroma rekonstruirana po navedenem datumu. Ob sklicevanju na lokacijsko odločbo z dne 19. 4. 1977, s katero se je dovolila uporaba zemljišča za gradnjo garaže, pa ugotavlja, da sta bila tudi ti. gospodarska objekta oziroma vsaj eden od njiju zelo verjetno zgrajena brez gradbenega dovoljenja in nato leta 1977 ali kasneje še razširjena.

3. V zvezi z dokaznim predlogom prvega tožnika z vpogledom v izjave dodatnih prič in njihovim zaslišanjem navaja, da izjave prič, ki nimajo značaja listine po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni mogoče šteti kot verodostojen dokaz in imajo manjšo dokazno težo kot listine ter da jih je mogoče uporabiti kot dokaz v skrajnem primeru, če ni mogoče pridobiti nobenih listin. Meni, da glede na to, da prvi tožnik ni predložil nobenih listin, ki bi dokazovale njegove navedbe, ponovno zaslišanje prič ali novo predlaganih prič zaradi ekonomičnosti postopka in v izogib povzročanju dodatnih stroškov stranki ter v skladu z načelom samostojnosti pri odločanju in načelom proste presoje dokazov ni potrebno. Ocenjuje, da je stopnja verodostojnosti pridobljene listinske dokumentacije zagotovo večja od izjav prič glede dogodkov in objektov izpred več kot petdeset let. Dodaja še, da nobena od prič svoje izjave ni oprla na konkreten pomemben dogodek iz lastnega življenja, da bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati, da je njihovemu spominu mogoče pritrditi. Navaja še, da je glede na navedeno v skladu z določbami 270. člena ZUP izdano potrdilo razveljavil in zavrnil zahtevo prvega tožnika. Pojasnjuje še odločitev o stroških.

4. Drugostopenjski organ je o pritožbah tožnikov odločil tako, da je odpravil 2., 4. in 5. točko izreka prvostopenjske odločbe in jih nadomestil z novo 2. točko, v kateri je drugače kot prvostopenjski organ odločil o višini stroškov, ki jih je prvi tožnik dolžan povrniti drugemu tožniku in tretji tožnici (I. točka izreka), v ostalem pa je zavrnil pritožbi (II. točka izreka) ter odločil še o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

5. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe med drugim izhaja, da se drugostopenjski organ strinja z dokazno oceno prvostopenjskega organa. Glede gospodarskih objektov se sklicuje tudi na aeroposnetke iz let 1975 in 2012, na podlagi katerih ocenjuje, da ta dva objekta v letu 1975 nista obstajala, temveč je obstajal le manjši objekt, ki je bil po letu 1975 povečan v vseh smereh. Glede stanovanjske hiše pa ugotavlja, da na podlagi letalskih posnetkov ni mogoče presoditi, ali se je spreminjala po 31. 12. 1967, zato je treba izvesti še druge dokaze. V zvezi s tem svojo presojo opre na izjavo očeta prvega tožnika z dne 25. 5. 1967, da se strinja s predvideno gradnjo drugega tožnika in tretje tožnice, na gradbeno dovoljenje z dne 11. 10. 1967, izdano drugemu tožniku in tretji tožnici, ter na „podatek o obstoju inšpekcijske odločbe v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše (in sicer pripadajoče greznice) z dne 4. 10. 1968“, in na tej podlagi skupaj z vpogledom v fotografije v upravnem spisu sklepa, da je bila v tem času hiša prvega tožnika še pritlična. Navaja tudi, da je treba glede na to, da se potrdilo nanaša na že izvedeno gradnjo, v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP potrdilo razveljaviti, ne pa odpraviti, kot to zmotno menita drugi tožnik in tretja tožnica. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila je odpravil, ker se po razveljavitvi akta le prepreči nastanek njegovih novih pravnih učinkov, ne odpravijo pa se pravne posledice, ki so iz njega nastale. Pojasnjuje še odločitev o stroških.

6. Z izpodbijano odločitvijo se ne strinjajo ne predlagatelj postopka za izdajo potrdila po določbah 197. člena ZGO-1 (prvi tožnik), niti stranska udeleženca upravnega postopka z nasprotnim interesom – predlagatelja obnove postopka (drugi tožnik in tretja tožnica).

7. Prvi tožnik v svoji tožbi med drugim uveljavlja, da je sprememba dokazne ocene izjav prič neobrazložena. Trdi, da je zmotna presoja, da nobena od prič ni vezala svojega spomina na osebne okoliščine, ter navaja izjavo A.A. Zmotna naj bi bila tudi ocena o neverodostojnosti prič, v zvezi s čemer se sklicuje na zanj ugodne izjave prič, ki sta jih v sodnem postopku zaradi obnove predlagala drugi tožnik in tretja tožnica. Navaja, da upravni organ ni zaslišal drugih prič, ki jih je predlagal, v zvezi s čimer mu očita bistveno kršitev določb postopka. Vztraja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in da so obravnavane objekte zgradili že njegovi starši pred letom 1967, ko naj bi na nepremični stali tudi obe garaži. Trdi, da so se kasneje (1974 oziroma 1977) izvajala le vzdrževalna dela (nova okna, nova fasada), ki niso večala objektov v nobeni dimenziji. Stališče organa, da tožnik tega ni uspel dokazati, ker ni predložil nobenih pisnih dokumentov, nasprotuje načelu proste presoje dokazov in dejstvu, da upravni postopek ne pozna pravila formalne legalitete dokazov. Nasprotuje stališču, da s pričami bistvenih okoliščin ni mogoče „dovolj dobro“ dokazovati in da priče ne morejo imeti večje teže od pisnega dokumenta, saj so ti lahko napačni ali pa dopuščajo različne razlage. Poleg tega v spisu naj ne bi bilo pisnega dokumenta, ki bi potrjeval, da so objekti zgrajeni po letu 1967, temveč to izhaja le iz sklepanja upravnega organa, ki pa je po njegovem mnenju napačno, pri čemer pojasnjuje svoje videnje teh listin. Trdi, da ni jasno, zakaj organ bolj verjame datumom fotografij, ki sta jih zatrjevala drugi tožnik in tretja tožnica, kot predlaganim pričam, pri čemer ni izključeno, da sta drugi tožnik in tretja tožnica z gradnjo hiše pričela preden sta pridobila gradbeno dovoljenje. Trdi, da so vsaj nekatere fotografije zmanipulirane s „fotoshopom“,saj ne razpolaga z originali. Sodišču predlaga, naj vpogleda v originale, in sicer takšne, ki so natisnjeni na fotografskem papirju. Pojasnjuje tudi zakaj meni, da tri fotografije, označene kot F1, F2 in F3, ne prikazujejo, koliko etaž naj bi imela njegova hiša. 8. Uveljavlja, da je upravni organ tudi zmotno uporabil materialno pravo. Meni, da bi organ moral ob tem, da ni sporno dejstvo, da je že pred letom 1967 obstajala hiša in kakšen pomožni objekt, potrdilo izdati vsaj za tisti del, ki je takrat nesporno že bil zgrajen. Trdi, da niti zakon niti pravnomočna odločba (pravilno sklep, op. sodišča), ki opredeljuje dovoljen obseg obnove, ne dopuščajo in ne zahtevajo ugotavljanja kasnejših sprememb in morebitno s tem povezano nelegalnost. V nasprotju s prvim odstavkom 197. člena ZGO-1 naj bi bilo povezovanje izdaje pozitivne odločbe (potrdila) na okoliščino, da objekti nikoli niso bili spremenjeni, četudi bi za te spremembe po mnenju upravnega organa potreboval gradbeno dovoljenje, saj so te lahko stvar inšpekcijskega postopka. Meni, da je nasprotno razumevanje organa v nasprotju s predpisi o gradbenem dovoljenju, saj bi vsak, ki je nelegalno dogradil ali nadgradil svoj objekt, izgubil legalnost oziroma gradbeno in uporabno dovoljenje tudi za prvotno legalno zgrajeni „osnovni“ objekt. Dodaja, da iz listin izhaja, da sta bila vsaj prvotni objekt, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje, in tudi del gospodarskega poslopja zgrajena pred koncem leta 1967. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

9. Drugi tožnik in tretja tožnica v svoji tožbi prvostopenjsko odločbo izpodbijata v 1. točki izreka v delu, da se potrdilo razveljavi, in v I. točki izreka drugostopenjskega organa v delu, v katerem je bila odpravljena 2. točka izreka prvostopenjske odločbe, da se zahteva za izdajo potrdila zavrne. Izpodbijata tudi stroškovno odločitev drugostopenjskega organa. Navajata, da je bilo potrdilo izdano na podlagi nepoštenih in neresničnih navedb prvega tožnika in njegovih prič, zato ni pravne podlage za to, da se potrdilo zgolj razveljavi, ne pa odpravi. Menita, da je treba odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale, pri čemer organ niti ne pojasni, katere pravne posledice naj bi to bile. Trdita, da imata pravni interes za izdajo pravilne odločbe, da se potrdilo odpravi, ker je bil zaradi tega potrdila inšpekcijski postopek nezakonito ustavljen. Pojasnjujeta svoj pravni interes za udeležbo v inšpekcijskem postopku. Uveljavljata, da je v posledici navedenega nepravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa, s katero je odpravil 2. točko izreka prvostopenjske odločbe.

10. Sodišče je tožbi vročilo v odgovor toženki in nasprotnima strankama. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

11. Drugi tožnik in tretja tožnica v odgovoru na tožbo prvega tožnika tožbi nasprotujeta. Med drugim navajata, da se strinjata z dokazno oceno upravnih organov in da so tožbene navedbe prvega tožnika v zvezi s fotografijami nedovoljena tožbena novota.

12. Prvi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2019 vztraja pri tožbenih navedbah in podaja svojo razlago aerofoto posnetkov. V odgovoru na tožbo drugega tožnika in tretje tožnice pa tej tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja, da tožnika nimata pravnega interesa za izpodbijanje zanju ugodne odločitve in da svoj interes utemeljujeta le na teoretični ravni. Meni, da izpodbijane odločbe (pravilno potrdila, op. sodišča) ni mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, saj bi to poseglo v njegove pravice. Na podlagi izdanega potrdila je namreč štel, da je njegova gradnja legalna. Trdi, da bi bila drugačna odločitev v nasprotju s tem, da potrdilo učinkuje z dnem njegove izdaje, pri čemer je bilo izpodbito šele s pomočjo izrednega pravnega sredstva. To pa ne more posegati v že pridobljene pravice pravnomočnega akta. Trdi še, da so trditve o tem, da naj bi njegov objekt segal na nepremičnino drugega tožnika in tretje tožnice, nove in tožnika zanje ne predložita nobenega dokaza.

K I. točki izreka:

13. Sodišče je sledilo predlogu prvega tožnika ter na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zadevi I U 2365/2018 in I U 2378/2018 združilo v skupno obravnavanje in odločanje. V obeh zadevah je namreč izpodbijana ista prvostopenjska odločba.

K II. točki izreka:

14. Tožbi sta utemeljeni.

15. Predmet tega upravnega spora je zahteva prvega tožnika za izdajo potrdila, da imajo stanovanjska hiša ter dva pomožna gospodarska objekta na zemljišču s parc. št. 427/10 k. o. ... uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 16. Po navedeni zakonski določbi se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumi ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

17. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti v obsegu, v kakršnem so bili ob vložitvi zahteve za izdajo potrdila, zgrajeni že pred 31. 12. 1967. 18. Pravilno je namreč pravno naziranje upravnih organov, da je po navedeni določbi ZGO-1 potrdilo mogoče izdati le za stavbo, kakršna je obstajala (bila zgrajena) na navedeni datum, če in kolikor v času vložitve zahteve še obstaja. Povedano drugače: uporabnega dovoljenja po tej določbi ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po navedenem datumu (31. 12. 1967) opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so zdaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (npr. dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom. Taka razlaga zakona izhaja tudi iz obširne in povsem ustaljene prakse naslovnega sodišča (prim. npr. sodbe I U 994/2016, I U 1523/2015, I U 922/2014 in I U 1412/2012), smiselno pa to tudi pomeni, da je predmet odločanja o izdaji potrdila objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in nikakor ne zgolj njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi, kot to zmotno uveljavlja prvi tožnik.

19. V luči navedenega materialnopravnega izhodišča je treba razumeti tudi obseg dovoljene obnove v tem primeru, to je, da se presoja, ali so bili objekti zgrajeni pred 31. 12. 1967 v obsegu, v kakršnem so bili tudi v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila.

20. Ker je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, jo je treba razlagati restriktivno. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Prvi tožnik je zato tisti, ki je v tem primeru dolžan dokazati, da so bili objekti takšni, kakršni so bili ob vložitvi prošnje za izdajo potrdila, tudi že na dan 31. 12. 1967. Prvi tožnik je v zvezi z navedenim pravnim odločilnim dejstvom v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem sedmih prič, od katerih je upravni organ tri zaslišal že v postopku izdaje potrdila, ki je predmet obnove, ostalih prič pa ni zaslišal. 21. V upravnem postopku, kot utemeljeno opozarja prvi tožnik, velja načelo proste presoje dokazov. Po 10. členu ZUP to pomeni, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

22. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016).

23. Upravni organ je torej dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov zato lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.

24. V obravnavani zadevi upravni organ izvedbe dokazov z zaslišanjem prič ni zavrnil iz nobenega izmed navedenih dovoljenih razlogov, temveč je pri tem izhajal iz predpostavke, da imajo listine večjo dokazno moč, tožnik pa jih ni predložil, ter da je stopnja verodostojnosti zbranih listinskih dokazov večja od izjav prič glede dogodkov in objektov izpred več kot petdeset let. Pri tem ni nepomembno tudi, da se upravni organ pri ugotavljanju pravno odločilnega dejstva v tej zadevi ne opira na javno listino, ki bi ugotavljala obstoj tega dejstva, temveč na podlagi več različnih listinskih dokazov, med njimi sicer tudi javnih listin kot so odločbe, s presojo različnih dejstev, ki naj bi iz njih izhajala, (zgolj) sklepa na obstoj pravno odločilnega dejstva.

25. Navedeno pomeni, da je upravni organ zmotno štel, da imajo listinski dokazi sami po sebi večjo moč, za kar (kot že pojasnjeno) ni podlage v zakonu. Poleg tega pa je zbrane listinske dokaze ocenil kot bolj verodostojne, ne da bi prej sploh izvedel dokaz z zaslišanjem, kar pomeni, da je opravil vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Organ ima sicer prav, da je ob upoštevanju načel samostojnosti in proste presoje dokazov on tisti, ki oceni dokazno vrednost posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, vendar pa to lahko stori, kot že rečeno, šele po tem ko dokaze izvede, saj lahko ocenjuje le izvedene dokaze.

26. Po povedanem je upravni organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj na ta način ni pravilno vsebinsko odgovoril na strankin dokazni predlog, tak odgovor pa je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP). Te kršitve pa tudi pritožbeni organ ni odpravil, čeprav je tožnik to kršitev (kot je treba) uveljavlja že v pritožbenem postopku.

27. V tem primeru tudi ni podlage za to, da bi sodišče odpravilo kršitev pravice do izjave, ki jo je organ zagrešil s tem, da ni izvedel dokaza z zaslišanjem prič, saj bi to pomenilo, da je nanj prenesen pretežni del bremena dokaznega postopka, ki ga zakon sicer nalaga upravnemu organu, za kar pa v drugem odstavku 51. člena ZUS-1 ni podlage (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo ter zadevo pa na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo istemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral ob upoštevanju v tej sodbi izraženih stališč izvesti vse predlagane pravno relevantne dokaze.

28. S tako odločitvijo sodišča je tako odpravljena odločitev o razveljavitvi potrdila. Za tako odločitev pa sta se v svoji tožbi (sicer iz drugih razlogov in z drugačnim končnim ciljem) zavzemala tudi drugi tožnik in tretja tožnica. K temu sodišče dodaja, da izpodbijane odločitve o tem, da se potrdilo ne odpravi, temveč razveljavi, niti ni moglo preizkusiti. Ne iz prvostopenjske odločbe, v kateri se upravni organ le pavšalno sklicuje na določbo 270. člena ZUP, ne iz drugostopenjske odločbe, v kateri organ navaja, da gre za že izvedeno gradnjo, namreč ni mogoče razbrati razlogov za to, zakaj je upravni organ potrdilo razveljavil, ne pa odpravil. Sodišče k temu dodaja, da razlog za razveljavitev ne more biti zgolj dejstvo, da gre za že izvedeno gradnjo, saj je v naravi odločanja o izdaji potrdila po 197. členu ZGO-1, da je gradnja že izvedena, torej tudi takrat, ko se izdaja potrdila zavrne. Iz sodne prakse tega sodišča sicer izhaja, da gre pri izdaji potrdila po navedeni določbi ZGO-1 za ugotovitveno odločbo, s katero je stranki priznana pravica do uporabe objekta (prim. sodbo I U 994/2016). Po povedanem je izpodbijana odločitev v tem delu obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

29. Ker je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo in s tem zadevo vrnilo v stanje, ko v obnovljenem postopku izdaje potrdila še ni bilo odločeno, pa je bilo treba odpraviti tudi odločitev drugostopenjskega organa, kolikor je sam odločil o pravici in obveznosti strank ter o stroških postopka. Sodišče je zato odpravilo tudi I., III. in IV. točko drugostopenjske odločbe.

30. Glede na to, da je bilo že na podlagi obeh tožb in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbama ugoditi ter izpodbijano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpraviti, je sodišče o zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V upravnem sporu sta sicer sodelovali tudi stranki z interesom, ki pa sta bili vsaka po svoji tožbi hkrati tudi tožeči stranki in sta si obe prizadevali za odpravo vsebinsko odločilnega dela odločbe, to je odločitve o razveljavitvi potrdila, pa čeprav iz različnih razlogov in z različnim končnim ciljem, in sicer prvi tožnik s ciljem, da se potrdilo vzdrži v veljavi, drugi tožnik in tretja tožnica pa s ciljem, da se odpravi. Izpodbijana odločitev je v obeh pogledih obremenjena z bistvenima kršitvama postopka, in sicer po po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki ju sodišče po pojasnjenem na glavni obravnavi ne bi moglo odpraviti. Z opustitvijo glavne obravnave zato niso bile kršene pravice strank, saj sodišče, tudi če bi izvedlo obravnavo, tožb ne bi moglo zavrniti. Sodišče bi tako zadevo v vsakem primeru vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, strankam pa je s tem tudi omogočeno, da zoper odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku, uveljavljajo pravna sredstva.

31. Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, prvega tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Do povračila stroškov v skupnem znesku 347,70 EUR sta iz enakih razlogov in na isti podlagi upravičena tudi drugi tožnik in tretja tožnica. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ).